VSL Sodba I Cp 1651/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala objavo popravka kot izhaja iz I. tožbenega zahtevka, plačilo pravdnih stroškov je naložilo tožeči stranki.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Uveljavlja tudi kršitev 40. člena Ustave RS in ZMed. V večerni oddaji ... je bil označen kot „najbolj znan slovenski proticepilec“. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da izraz proticepilec v trenutnih razmerah vzbuja polarizacijo stališč. Pojmu proticepilec posamezniki lahko pripisujejo različne pomene. To tudi dokazuje obrazložitev sodbe in razumevanje sodišča prve stopnje, ki pojem nepravilno povezuje izključno s cepivom proti korona virusu. Tudi dejstvo različnih možnosti razumevanja navedenega pojma dodatno utemeljuje potrebno do popravka. Zato ima pravni interes in zakonito pravico odgovoriti. Namen popravka je, da se sliši tudi druga stran in se posamezniku omogoči dialog kot sestavni del medijske svobode. Le z objavo popravka se javnost lahko seznani in omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Sodišče pa se je po nepotrebnem in mimo trditvene podlage ukvarjalo z vprašanjem, kaj naj bi bila osrednja tema spornega prispevka. Dovolj je, da je bil v prispevku etiketiran z določeno oznako in zato ima pravico odgovoriti. Gre za nesprejemljivo pravno argumentacijo. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj iz spornega prispevka jasno izhaja, da bistveni del sporočila ni niti to, da je A. A. B. B. konkurent niti o čem je kramljal s tožnikom. Sporni prispevek je bil namenjen seznanitvi javnosti z okužbo A. A., z virusom in samoizolacijo in v povezavi s tem dejstvom je bilo omenjeno tožnikovo zatrjevano prepričanje v zvezi s cepivi. Tako je bila tožnikova označba za proticepilca neposredno povezana z osrednjo informacijo prispevka, torej okužbo s korona virusom. Tožnik ni zanikal, da izraz proticepilec sam po sebi ni objektivno žaljiv, čemur tudi sodišče pritrjuje. Vprašanje žaljivosti pa za uresničitev pravice do objave popravka ni pravno relevantno. Sodišče zmotno presoja, da niti bujna domišljija niti konfabulacija na podlagi ogleda posnetka ne moreta pripeljati do zaključka, da se je ob ogledu spornega prispevka in etiketiranje tožnika lahko ustvaril vtis povezanosti tožnika in njegovega proticepilskega prepričanja z okužbo dr. A. A. Vztraja, da uporaba etikete že sama po sebi lahko vpliva na način dojemanja novic o okužbi dr. A. A. s korona virusom. Izven konteksta je bilo dodano pri obvestilu o okužbi dr. A. A. še, da je sporočil, da je okužen in v samoizolaciji, medtem pa kramlja z najbolj znanim slovenskim proticepilcem. To je v kontekstu in prikazano na način, da pri povprečnem gledalcu lahko ustvari vtis povezanosti tožnika in njegovega domnevnega proticepilskega prepričanja z okužbo dr. A. A. Kontekst izraža zaničljiv in omaloževalen namen novinarja, neupravičeno posega v ugled in dobro ime tožnika. Z uporabljeno oznako proticepilec je poseženo v tožnikove pravice in pravne interese in sodišče mu je neutemeljeno odvzelo pravico do popravka. Tožnik ni iskal tovrstnega način dostopa do medijev. Zanj to ni pomembno. Sodišče zmotno ugotovi, da tožnik v zahtevku za popravo ne zanika dejstev iz spornega prispevka, saj ne zanika niti, da je najbolj znan slovenski proticepilec v smislu aktualne vsebine, ki jo je ta izraz pridobil v slovenskem prostoru v zadnjih dveh letih. To ne drži, saj tožnik zanika etiketiranje in pojasnjuje, da takšna oznaka ne ustreza njegovim prepričanjem in javnim izjavam. Sodišče samo ugotovi v 18. točki, da gre za zanikanje oznake proticepilca. Zato je podano nasprotje med razlogi sodbe in absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče arbitrarno ugotavlja, da je izraz proticepilec v smislu aktualne vsebine osredotočen le na cepivo zoper korona virus, medtem ko je problematiziranje drugih cepiv predmet nasprotovanja neznanih in marginalnih skupin. Zmotno meni, da je običajno razumevanje besede vezano na cepivo zoper korona virus. Sodišče ne pojasni, zakaj je sprejelo takšen sklep, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je trdil, da izraz proticepilec označuje tisti del družbe, ki nasprotuje in ni naklonjen cepljenju nasploh. Vsebina popravka se v celoti nanaša na neutemeljeno uporabljeno oznako. Izraz se uporablja tudi za tiste, ki nasprotujejo drugim restriktivnim ukrepom države. Zato je tožnik pojasnil, da ne nasprotuje cepljenju nasploh ali preventivnim zdravstvenim ukrepov in da se je zavzemal za sorazmernost ukrepov in spoštovanje človekove pravice do svobodne izbire. Tožnikovo pojasnilo se nanaša na pravilno razumevanje etikete „proticepilec“. Zato se sodišče odveč ukvarja s tem, da naj zahtevani popravek deloma ne bi ustrezal zahtevam iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, ker ne bi predstavljal komentarja ali pojasnjevanja tožnikovih prepričanj, zakaj je proticepilec v zvezi s korona virusom. Stališče sodišča je, da bi tožnik v popravku lahko zahteval zgolj zanikanje, da je proticepilec. Iz sodne prakse jasno izhaja, da je v popravku mogoče navajati tudi druga ali nasprotna dejstva ali okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali dopolnjuje navedbe iz prispevka. Zato razlog za zavrnitev iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, ni podan. Tudi dolžina prispevka je primerna. Tožnik je za popravek potreboval osem vrstic besedila in to je pojasnil zakaj. Tožena stranka pa je za obrazložitev pomena proticepilec v odgovoru na tožbo potrebovala tri odstavke oziroma osem vrstic besedila. Sodišče pa v obrazložitvi bistveno več. Sodišče se ni opredelilo do argumentov tožnika v zvezi z dolžino popravka in zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Navedbe tožnika o tem, da se vselej zavzema za sorazmernost ukrepov in spoštovanje človekovih pravic, nima nobene vsebinske povezave z novinarskim prispevkom in se nanaša na nekaj, kar sploh ni bilo objavljeno in ni predmet prispevka. Sodišče ni spregledalo drugih tožnikovih navedb, ampak je menilo, da ne dopolnjujejo navedb v prispevku. Zahtevek je bistveno daljši od prispevka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik graja zmotno uporabo materialnega prava in se pri tem sklicuje tako na svoje ustavne pravice kot na določbe ZMed, ki urejajo objavo popravka. Zato je treba uvodoma pojasniti, kako pritožbeno sodišče razume pravico do popravka svobode medijev, pri čemer se opira na ustaljeno sodno prakso, ki je te pravne standarde napolnila.

6V šestem oddelku ZMed je z zakonom konkretizirana ustavno varovana pravica do popravka (40. člen Ustave RS). Ta mora biti uravnotežena z ustavno pravico do svobode izražanja, katere neločljivi del sta tudi svoboda medijev (39. člen Ustave) in ustavna pravica lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah poudarilo¹ in do tega se je opredelilo tudi Ustavno sodišče², da gre pri pravici do popravka za način, na katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svojo čast ali dobro ime, in sicer z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva. Hkrati se na ta način varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. S tem, ko ima prizadeti možnost objave popravka, je ustvarjeno neko ravnotežje, varovano je načelo enakosti orožij. Pravica do popravka pa ni enaka pravici do dostopa do medija, saj je vezana na prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva in nastane kot posledica objavljenega prispevka. Četrti odstavek 26. člena ZMed vsebino „popravka“ opredeljuje v ožjem pomenu in popravek v širšem pomenu. Če zakonska merila iz 26. člena ZMed niso izpolnjena, je podan odklonilni razlog po 31. členu Zmed. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZMed se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Merila morajo biti izpolnjena za celotno besedilo predlaganega popravka, sicer ga urednik lahko odkloni.

7Tožnik je navajal in tudi v pritožbi to ponavlja, da sicer drži, da sam izraz „proticepilec“ ni objektivno žaljiv. Vendar poudarja, da je kontekst, v katerem je bil uporabljen, in tožnik označen kot najbolj znani slovenski proticepilec, izrečeno na način, da se pri povprečnem gledalcu lahko ustvari vtis povezanosti tožnika in njegovega domnevnega proticepilskega prepričanja z okužbo dr. A. A. in da jo je morebiti celo povzročil. Po stališču tožnika gre za aktualno družbeno dogajanje in označevanje za proticepilca preseže meje dovoljenega in pomeni poseg v čast in dobro ime osebe, ki je bila na takšen način označena. Tožena stranka pa je v pravdi zatrjevala, da se prispevek ni nanašal na tožnika, ampak na prispevek o dr. A. A. Tožena stranka je navajala, da izraz „cepilec“ ali „proticepilec“ pomeni legitimno stališče posameznika in nobeden izraz ni boljši ali slabši. Navajala je tudi, da izraz ni objektivno žaljiv, saj je bila medijska aktivacija tožnika v času pandemije in jasno izraženo stališče do cepljenja takšna, da bi objava popravka pomenila zlorabo tega inštituta in tožnikovo možnost pristopa do medijev. Tožena stranka je še menila, da pojem proticepilec v družbi pomeni že razjasnjen pojem in zato zanikanje ali popravek ni potreben. Sicer pa po stališču tožene stranke predlagani popravek ne navaja drugih ali nasprotnih dejstev, s katerimi bi izpodbijal ali bistveno dopolnjeval navedbe v obvestilu. Pri tem tožena stranka povzame določene navedbe iz predlaganega popravka. Opozarja, da v prispevku ni bilo nič govora o tožnikovem stališču do nespoštovanja človekovih pravic ali nesorazmernost ukrepov in podobno in da ni bilo rečeno, da je okužil dr. A. A.

8Pritožbeno sodišče si je prispevek vpogledalo na USB ključu in se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, kaj prispevek predstavlja (točka 8, točka 9 ter 10 obrazložitve). Gre za prispevek podobe kandidata za ..., dr. A. A. in njegovo izjavo med pogovorom s tožnikom. Nato pa je komentar novinarja, da gre za najresnejšega konkurenta B. B., ter da je dr. A. A. sporočil, da je zaradi okužbe s korona virusom v samoizolaciji; nato pa novinar doda, da medtem tako kramlja z najbolj znanim slovenskim proticepilcem. Pritožbeno sodišče se strinja s povzetkom sporočilnosti posnetka, kot ga je dalo sodišče prve stopnje: da je A. A. B. B. naresnejši konkurent, da se je okužil s korona virusom in je zato v samoizolaciji in da trdi, če se izkaže, da je kakšno omrežje v ozadju, ki ne deluje v njihovem interesu, ga naslednji dan ne bo več. Nato pa je res treba upoštevati še komentar novinarja, da je dr. A. A. zaradi okužbe s korona virusom v samoizolaciji in da medtem takole kramlja z najbolj znanim slovenskim proticepilcem. Sodišče prve stopnje torej pravilno sklepa, da ni prispevek o problematiki cepljenja nasploh, da ne gre za preventivne in zaščitne ukrepe nasploh in tudi ne o pravici do izbire, ko gre za poseg v naše telo s tem enim konkretnim cepivom. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da je bil omenjen tožnik kot najbolj znani slovenski proticepilec, kateremu je dr. A. A. dal intervju, nikakor ne omogoča sklepanja, da se je dr. A. A. okužil pri tožniku. Tožnik tudi v pritožbi ponavlja, da izraz „proticepilec“ ni žaljiv, da ga moti zato, ker bi pri povprečnem gledalcu lahko vzbudil vtis, da se je dr. A. A. okužil od tožnika. Te povezave ni našlo sodišče prve stopnje in tudi ob skrbni presoji prispevka in ob trditveni podlagi tožnika, ni našlo pritožbeno sodišče.

9Ni mogoče mimo dejstva, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da tožnik v predlogu za objavo popravka ne zanika stališča, da je goreče nastopal v medijih in zagovarjal stališče proti cepljenju proti korona virusu. Tako je razumeti komentar novinarja. V predlogu za objavo popravka ni mogoče najti zanikanja tega stališča. Pritožba meni, da je sodišče zmotno argumentiralo, da se ta izraz nanaša na njegovo stališče v zvezi s cepljenjem proti korona virusu, ampak da se nanaša na stališče o cepljenju nasploh. Tožnik trdi, da je zato njegov predlagani popravek utemeljen, saj ni nikoli nasprotoval cepljenju nasploh ali preventivnim zdravstvenim ukrepom, temveč se je zavzemal za sorazmernost ukrepov in spoštovanja človekovih pravic, med drugim do svobode izbire posegov v telo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da pritožniku v tem delu ni mogoče pritrditi. Prispevek se v delu, ko pojasni, da je bil dr. A. A. okužen s korona virusom in v samoizolaciji, nanaša na okužbo s korona virusom. Nato pa prispevek pojasni, da je dr. A. A. dal intervju tožniku, ki je po stališču novinarja „najbolj znan slovenski proticepilec“. Pri tem je jasno, da se informacija nanaša na tožnikovo stališče do cepljenja proti korona virusu. Ker tega tožnik v predlagani objavi in tudi v trditveni podlagi ne zanika, je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je podan odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

10Sodišče prve stopnje pa tudi utemeljeno opozarja, da mora biti popravek v zvezi z nosilnimi navedbami prispevka oziroma mora posegati v določeno pravico ali pravno korist tožnika. V nasprotnem gre za pretirano poseganje v svobodo uredniške politike medijev in s tem v svobodo novinarskega izražanja³.

11Tožena stranka je ugovarjala tudi, da je predlog za objavo popravka predolg in da se (zlasti) zadnji stavek ne nanaša na objavljeni prispevek in nima zveze s prispevkom. Sodišče prve stopnje je pritrdilo temu stališču. Pritožbeno sodišče se tudi strinja, da je predlagani popravek takšen, ki v bistvu ne zanika sporočilnost prispevka, niti v delu, ko omeni tožnika in da je zlasti zadnji stavek predloga mino prispevka in z ničemer ne pripomore, da bi tožnik ali javnost imel interes do zahtevanega popravka. Ugoditev zahtevku bi tako pomenila, da ima tožnik s svojimi navedbami glede na objavljen prispevek neutemeljen dostop do medija in s tem bi šlo za poseg v svobodo novinarskega izražanja in tudi v svobodo gospodarske pobude izdajatelja medija (39. člen in 74. člen Ustave). Če bi bil predlog popravka vsebinsko ustrezen, ne bi bil predolg.

12Pritožniku je treba še odgovoriti, da je ob podanih izhodiščih in razumevanju prispevka zmotno stališče iz pritožbe, da le z objavo popravka javnost lahko oblikuje racionalno stališče o prispevku. Pritožba sicer pravilno citira razloge iz odločbe VSRS II Ips 196/2005. Vendar spregleda, da iz odločbe izhaja, da je treba upoštevati tudi siceršnjo vsebino prispevka, v katerem je bil posameznik omenjen, saj je treba prispevek obravnavati kot celoto, ker je takšen učinek prispevka na posameznikovo osebnostno področje. Vendar je tožnik zmotno obravnaval prispevek in zmotno menil med drugim, da iz prispevka omenjanje tožnika kot proticepilca pomeni, da bi se lahko dr. A. A. okužil od tožnika. Za sam izraz pa tožnik meni, da ni žaljiv. Sodba torej ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju (kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana). Tožnik ni s predlaganim popravkom zadovoljil potrebi po zanikanju objavljene oznake in tudi ni vseboval tistega, kar tožnik predlaga v predlogu za objavo popravka.

13Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa z odgovorom ni prispevala k rešitvi te zadeve.

¹ II Ips 224/2018, II Ips 238/2007, I Ips 48/2022, I Cp 672/2020.
² Up 419/09 in U-I-95/09.
³ II Ips 120/2015, II Ips 154/2015 in II Ips 301/2015.