VSL Sodba II Cp 496/2022

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala vračilo presežno izplačanih sredstev po pogodbah o sofinanciranju športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu, ki jih je sklenila s toženo stranko. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.394,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2016 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo dodatnih 12.000 EUR s pripadajočimi obrestmi je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2Obsežno pritožbo, ki je v nadaljevanju povzeta le v bistvenem, vlaga tožena stranka. Izpodbija I. in III. točko izreka sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen.

Navaja, da določil o neupravičeni obogatitvi ni mogoče uporabiti, saj je vračilo neutemeljeno plačanega mogoče zahtevati le v primeru, ko pravne podlage za prehod premoženja ni, ali je ta kasneje odpadla. V konkretnem primeru je veljavna pravna podlaga (odločbe o odobritvi sofinanciranja in sklenjene pogodbe) za nakazilo sredstev obstajala v času prehoda premoženja in obstaja še danes, saj ni nikoli odpadla ali prenehala.

Z zavrnitvijo njenega ugovora, da je zahtevek neutemeljen zaradi določila 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je sodišče prve stopnje kršilo pravila ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu. Pri neupravičeni obogatitvi sta trditveno in dokazno breme v celoti na stranki, ki zatrjuje, da je prišlo do prehoda premoženja brez pravne podlage. Tožeča stranka je bila dolžna navesti in dokazati tudi to, da iz opravičljivega razloga ni vedela, da plačuje nekaj, kar domnevno ni bila dolžna plačati. Primeroma opozarja na obračun stroškov avtorjev prispevkov, za katere je od samega začetka jasno, da ob vložitvi zahteve za izplačilo sredstev niso bili izkazani z računom in tudi z (avtorsko) pogodbo ne. Dejansko stanje se do danes ni spremenilo in tako ni izpolnjen osnovni pogoj, ki ga navaja sodišče prve stopnje, t. j. ali je bila tožeča stranka v opravičljivi zmoti, na podlagi katere je plačala nekaj, kar naj ne bi bila dolžna plačati.

Za pridobitev možnosti, da terja del sredstev, bi morala tožeča stranka sprejeti sklep in spremeniti odločbe o sofinanciranju glede višine dodeljenih sredstev. Ker ni sprejela odločitve o zmanjšanju obsega dodeljenih sredstev, ni podlage za uveljavljanje zahtevka, saj še vedno veljajo odločbe, s katerimi je bila določena višina sredstev, do katerih je upravičena tožena stranka. V upravnih postopkih se odloča tudi o pravicah strank. Pravnomočnost odločb, s katerimi so ji bila dodeljena in izplačana sredstva, ustvarja učinke, ki tožečo stranko zavezujejo, toženo stranko pa opravičujejo k dodelitvi oziroma prejemu sredstev. V nobeni od normativnih podlag ni določeno, da naj bi bili prejemniki sredstev dolžni prejeta sredstva vračati, če obseg stroškov ne bo dosegel določenega procenta dodeljenih sredstev. Da bi bilo mogoče uporabiti pogodbe kot podlago za odločanje, bi moralo biti v izreku odločb določeno, da se pravice in obveznosti uredijo s pogodbo. To v odločbah ni navedeno, zato ne ustvarja pravnih učinkov. V konkretnem primeru noben zakon ne določa vsebinske podlage, na kateri bi tožeča stranka lahko sprejela pravila o vračanju.

Do prikrajšanja in obogatitve ni prišlo, ker so bila vsa sredstva porabljena namensko, za izvajanje programov v javnem interesu. Programi, ki jih je izvedla, niso programi, ki bi koristili njej, ali ki bi povečali njeno premoženje. Gre za programe, ki jih je izvajala v javnem interesu, kot nacionalna panožna zveza za področje avto športa. Sredstva, ki jih tožeča stranka deli med izvajalce programov, so javna sredstva. Tožeča stranka tako ne razpolaga z lastnimi sredstvi, temveč upravlja z javnimi sredstvi, zato ne more biti oškodovana. Kakršenkoli premik premoženja, ki se izvrši upravičenemu uporabniku, ki sredstva porabi za izvrševanje programa, ne more predstavljati prikrajšanja tožeče stranke. Tožena stranka je izvedla vse programe, ki so bili predmet sofinanciranja, in prejeta sredstva porabila namensko, zato ni bila obogatena.

V zvezi s programom Knjiga A 2005 2011 je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Trditveno in dokazno breme o obstoju neupravičene obogatitve je na tožeči stranki, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da ni dokazala plačila računa št. 8-11-A. Tožeča stranka kljub pozivu sodišča prve stopnje ni izkazala, da je poizkusila pridobiti podatke pri AK B. glede knjiženja in plačila spornega računa. Ob takem položaju sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov, ki jih je v tem okviru predlagala tožeča stranka. Slednji tako ni uspelo dokazati, da je račun fiktiven, niti da je prišlo do neupravičene obogatitve. Že iz odgovora na tožbo izhaja, da je bil račun št. 8-11-A knjižen in plačan, kar izhaja iz konto kartice 430000 za obdobje 2011/08. Tožeča stranka tega ni substancirano prerekala. Na naroku 15. 11. 2021 sodišče prve stopnje tožene stranke ni opozorilo, da je mnenja, da je na njej dokazno breme glede plačila računa. V tem delu gre zato za sodbo presenečenja. Obračun stroškov za izdelavo vsebine Knjige 2011 je bil priložen že zahtevku za izplačilo sredstev. Potrdilo o izvedenih plačilih avtorskih honorarjev tožeči stranki ni bilo nikoli predloženo, pa je tožeča stranka sredstva vseeno izplačala. Tožeča stranka je bila pred izplačilom popolnoma seznanjena z vsemi dejstvi, zato sredstev sedaj ne more zahtevati nazaj. Tožeča stranka je glede spornega obračuna trdila, da gre za režijske stroške. Sodišče prve stopnje stroškov po obračunu ni priznalo, ker niso bili izplačani in ker z avtorji niso bile sklenjene avtorske pogodbe. S tem je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ki je navajala, da stroški niso upravičeni zato, ker naj bi bili režijski.

Tožeča stranka ni uspela dokazati, da je račun št. 11/12 A, ki se nanaša na program TV reportaže 2012, fiktiven in so bila sredstva porabljena nenamensko. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje nedopustno prevalilo dokazno breme na toženo stranko ter opustilo materialno procesno vodstvo. Z uvajanjem pogoja dokazila o izvedenem plačilu se retroaktivno spreminjajo pogoji za odobritev in izplačilo dodeljenih sredstev. V trenutku izplačila ni noben normativni akt določal, da je potrebno zahtevku za izplačilo sredstev priložiti dokazilo o izvedenem plačilu stroškov, ki se uveljavljajo kot del stroškov programa. Z izpodbijano sodbo se tako nezakonito posega in spreminja pravila, ki so bila veljavna v času odobritve sredstev.

Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se njeno premoženje ni zmanjšalo v višini računa ZmasPrint št. 4080, ki je bil izdan v zvezi s programom Knjiga A 2005 2012. Čeprav pravno formalno res ni moglo priti do pobota terjatve/obveznosti, ki niso vzajemne, še ne pomeni, da tega stroška ni utrpela. Njene navedbe bi bilo mogoče razumeti v smislu asignacije oziroma verižne kompenzacije, ki sta popolnoma veljavna in zakonita načina prenehanja obveznosti. Ker ni prejela plačila dolga od dolžnika AK C., ni izvedla nakazila po računu ZmasPrint, temveč je plačilo tega računa izvedla s tem, da ni prejela plačila od dolžnika AK C. Tožeča stranka ni problematizirala takšnega načina prenehanja obveznosti. Sodišče prve stopnje je dokazno breme napačno porazdelilo in je s svojim naziranjem ni seznanilo. Glede spornega obračuna stroškov za sodelavce tožena stranka ponavlja pritožbene trditve, ki jih je podala že v zvezi s programom Knjiga 2011 (nespremenjeno dejansko stanje, avtorske pogodbe, režijski stroški).

V zvezi s programom Knjiga A 2005 2013 je sporno delno pokritje računa ZmasPrint št. 192 s pobotom. Tožena stranka glede tega podaja enake pritožbene navedbe kot pri programu Knjiga 2012, ki so povzete v prejšnjem odstavku.

3Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. Že v prvem sklepu II Cp 490/2019 (glej točko 12) je zavzelo stališče, da podlago za vračilo sofinancerskih sredstev lahko predstavljajo določbe o neupravičeni obogatitvi v povezavi z določbo prvega odstavka 2.1. točke pogodb. Ob tem je izrecno opozorilo, da ima v mislih položaj, ko je izpolnjena neobstoječa obveznost.¹ Po prvem odstavku točke 2.1. pogodb se je namreč tožeča stranka zavezala toženi stranki za izvedbo programa zagotoviti le določen znesek sredstev (opredeljen v EUR), vendar ne več kot 75 % (oziroma 40 %) dejanske vrednosti programa/tehnologije/publikacije. Sredstva, ki so nasprotni pogodbeni stranki nakazana preko te omejitve, so zato nakazana brez pogodbene podlage in jih tožeča stranka, na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, lahko zahteva nazaj. Tudi v drugem sklepu II Cp 279/2021 (glej točko 10) je pritožbeno sodišče ponovilo, da so bila sredstva, ki jih je tožeča stranka morda nakazala preko omejitve iz 2.1. člena pogodb, plačana brez pogodbene podlage, kar pomeni, da jih tožeča stranka lahko na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi zahteva nazaj. Še konkretneje je pojasnilo, da če določeni stroški, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niso nastali ali niso pravno upoštevni, bi bila dejanska vrednost izvedenega programa/tehnologije/publikacije, ki je po trditvah tožeče stranke enaka (priznanim) stroškom, nižja od predvidene, posledično pa sledi zaključek, da je tožeča stranka financiranje izvedla v previsokem %, to razliko, ki presega v pogodbah določen odstotek, pa je tožena stranka prejela, ne da bi za to obstajala podlaga v pogodbi. Pritožbeno sodišče od navedenega materialnopravnega stališča tudi sedaj, ob tretjem sojenju, kljub nasprotnim pritožbenim navedbam, ne odstopa.

6Sklicevanje tožene stranke na še vedno veljavne in pravnomočne upravne odločbe o sofinanciranju je neutemeljeno. Pravdni stranki sta po izdaji upravnih odločb svoje razmerje glede pogojev sofinanciranja dodatno uredili s sklenitvijo pogodb. Stranke lahko medsebojna razmerja, tudi če so ta predmet upravnih, sodnih ali drugih odločb, vedno dodatno ali drugače uredijo. Tudi sicer je sklenitev pogodb o sofinanciranju predvidena v Zakonu o športu (ZŠpo-1), ki daje splošen okvir za izvajanje in sofinanciranje športnih programov iz javnih sredstev. V 28. členu ZŠpo-1 je tako določeno, da na podlagi predloga komisije izvajalec razpisa izda odločbo o izbiri ter obsegu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja programa; odločba o izbiri je podlaga za sklenitev pogodb o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa. Ob izdaji odločbe o izbiri izvajalec razpisa vlagatelja pozove k podpisu pogodbe o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa; če se vlagatelj v roku osmih dni ne odzove, se šteje, da je umaknil vlogo za sofinanciranje (29. člen ZŠpo-1). V konkretnem primeru je upravnemu (oblastvenemu) delu sledil pogodbeni del oziroma sklenitev pogodb o sofinanciranju, ki niso sodile več v sfero javnega prava, saj so temeljile na soglasju pogodbenih volj pravdnih strank in s sklenitvijo katerih je njuno razmerje dobilo civilnopravno razsežnost. Kot že pojasnjeno, sta se pravdni stranki v prvem odstavku točke 2.1. pogodb dogovorili, da tožeča stranka toženi stranki za izvedbo programa zagotovi le določen znesek sredstev (opredeljen v EUR), vendar ne več kot 75 % (oziroma 40 %) dejanske vrednosti programa/tehnologije/publikacije. Sredstva, ki jih je tožeča stranka nakazala preko dogovorjene omejitve, so nakazana brez pravne podlage, zato jih lahko na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi zahteva nazaj.

7Tudi okoliščina, da tožeča stranka upravlja in izplačuje „javna sredstva“, sama po sebi ne pomeni, da na podlagi neupravičene obogatitve ni upravičena zahtevati njihovega vračila. Tožeča stranka je tista, ki s sredstvi, namenjenimi sofinanciranju športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu, razpolaga in z njimi upravlja. Prav tako je podpisnica pogodb, sklenjenih s toženo stranko. Ker je tožeča stranka tudi tista, ki je sredstva izplačala, je neupravičeno izplačani del upravičena terjati nazaj. Tožena stranka konkretiziranih trditev, ki bi temu nasprotovale, ni podala.²

8Tožena stranka je podala ugovor, da tožeča stranka nima pravice zahtevati vračila sredstev, ker je plačala nekaj, za kar je vedela oziroma bi lahko vedela, da toženi stranki ne dolguje. V pritožbi zastopa zmotno stališče, da je bila tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati, da iz opravičljivega razloga ni vedela, da plačuje nekaj, kar domnevno ni bila dolžna plačati. Trditveno in dokazno breme za podan ugovor po 191. členu OZ je namreč na strani tožene stranke. V skladu z določbo 212. člena ZPP mora tožnik dokazati resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje zahtevek, toženec pa resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje svoje ugovore ali s katerimi želi ovreči resničnost tožnikovih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje zahtevek. Vsi ugovori spadajo v toženčevo trditveno (in dokazno) breme. Njihova skupna značilnost je namreč, da ne posegajo v tožnikove trditve o dejstvih, marveč tem trditvam dodajajo še trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih, ki v součinkovanju z dejstvi, ki jih zatrjuje tožnik, pripeljejo do drugačne pravne posledice od tiste, ki se uveljavlja s tožbo. To ne velja le za samostojne ugovore (s katerimi toženec tožnikovi pravici zoperstavlja svojo samostojno nasprotno pravico), marveč tudi za t. i. nesamostojne ugovore, to je take, ki imajo svoj pomen le v zvezi z dejanskim stanjem, ki ga tožnik navaja v tožbi (reus excipiendo fit actor).³ Sodišče prve stopnje je zato trditveno in dokazno breme pravilno porazdelilo. Pritožbeni očitek, da mora tožeča stranka dokazati, da iz opravičljivega razloga ni vedela, da plačuje nekaj, kar domnevno ni bila dolžna plačati, pa je neutemeljen tudi iz razloga, ker tu ne gre za zmoto, kakor jo obravnavamo v zvezi z izpodbijanimi pravnimi posli, pri katerih se zahtevata njena bistvenost in opravičljivost. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je torej lahko tudi krivdna. Stranka je v zmoti glede obstoja obveznosti zato, ker ni bila dovolj skrbna.⁴ Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožeča stranka z gotovostjo vedela, da obveznost z vsebino njene izpolnitve ne obstaja, pa je kljub temu opravila izpolnitev, je sodišče prve stopnje njen ugovor pravilno zavrnilo.

9Tožena stranka glede vseh še spornih programov (Knjiga 2011, 2012 in 2013 ter TV reportaže 2012) sodišču prve stopnje nadalje očita, da je napačno porazdelilo tudi dokazno breme glede predpostavk neupravičene obogatitve. Navedeno ne drži. Res je, da je tožeča stranka tista, ki mora zatrjevati dejstva glede teh predpostavk. Ona je tudi tista, ki nosi materialno dokazno breme za njihov obstoj. Vendar pa tožena stranka spregleda, da se, za razliko od materialnega dokaznega bremena, v teku postopka procesno dokazno breme lahko premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme, z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko.⁵ Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je tožeča stranka zadostila tako trditvenemu kot dokaznemu bremenu ter posledično uspela prevaliti procesno dokazno breme na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla.

10Tožeča stranka je tako v tožbi in pripravljalnih vlogah je trdila, da je tožena stranka program po vseh pogodbah realizirala v nižjih zneskih, kot so določale pogodbe, pri čemer je za vsako izmed pogodb navedla, katere storitve po predloženih računih niso bile opravljene. Glede pogodbe Knjiga A 2005 2011 (A12) je trdila, da račun 8-11-A ni bil knjižen na kontu št. 40000 oziroma 430000 (na slednjem je bil knjižen drug dokument), niti ni bil realiziran, prav tako je trdila, da je tožena stranka neupravičeno prijavila 4.980 EUR režijskih stroškov, saj avtorske ali druge vrste pogodb niso bile sklenjene oziroma tožena stranka ni dokazala, da gre za opravljeno delo po avtorskih pogodbah. Glede pogodbe D4-12-341 (A21) program TV reportaže 2012 je tožeča stranka trdila, da je račun 11/12-A fiktiven, saj ni knjižen v poslovnih knjigah tožene stranke, iz katerih tudi ni razvidnega plačila ali dejavnosti, ki bi izkazovala pobot. V zvezi s programom Knjiga A 2005 2012 Z-12-508 (A24) je tožeča stranka trdila, da račun št. 4080 ZmasPrint ni bil knjižen ali realiziran, niti ni razvidne dejavnosti, ki bi izkazovala pobot, prav tako niso utemeljeni režijski stroški v višini 5.600 EUR, ker avtorske ali druge ustrezne pogodbe niso bile sklenjene. Glede pogodbe Z-13-649 (A35) program Knjiga A 2005 2013 je tožnica trdila, da je bil račun št. 192 ZmasPrint realiziran zgolj do zneska 1.932 EUR, pri čemer iz poslovnih knjigah tožene stranke ni razvidno, da naj bi bil preostali znesek računa pobotan. Navedene trditve je tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča dokazala s predložitvijo Obvestila Inšpektorata RS za šolstvo in šport (IRSŠŠ) o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora – Zveza za avto šport – A 2005 z dne 16. 1. 2015 (A8), Obvestila oziroma poročila z dne 11. 2. 2015 (A2) ter Poročila o dokumentaciji A 2005 z dne 23. 10. 2015 (A59), ki jih je predložila tožeča stranka. Da tožničine trditve in podatki v navedenih listinah držijo, sta zaslišani potrdili tudi inšpektorica IRSŠŠ dr. D. D. ter E. E., ki je delovala v okviru Komisije za nadzor pri tožeči stranki.⁶ Tožeča stranka je torej zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ter izkazala, da sporni računi niso bili realizirani oziroma plačani, posledično pa tudi to, da je bila dejanska vrednost izvedenih programov nižja od predvidene, financiranje pa posledično izvedeno v prevelikem %.⁷ S tem se je dokazno breme o nasprotnem prevalilo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka ni uspela izkazati, da je sporne račune in delo sodelavcev po morebitnih avtorskih pogodbah plačala ali jih pobotala. V konkretnem primeru, ko gre za običajno uporabo pravil o dokaznem bremenu, materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje ni bilo potrebno.

11Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke glede režijskih stroškov pri programih Knjiga 2011 in 2012. Tožeča stranka je v zvezi s stroški v višini 4.980 EUR in 5.600 EUR res trdila, da ti niso upravičeni, ker so režijski. Hkrati je pojasnila, da gre za režijske stroške zato, ker avtorske ali druge pogodbe s sodelavci niso bile sklenjene. Toženo stranko je pozvala, naj dokaže sklenitev ustreznih pogodb in plačilo sodelavcev po teh pogodbah, saj gre sicer za neupravičene stroške.⁸ Sodišče prve stopnje je tako imelo zadostno trditveno podlago, da (ne)utemeljenost prijavljenih stroškov presoja v luči obstoja avtorskih ali drugih pogodb.

12Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede kompenzacije računov ZmasPrint št. 4080 in 192. Tožena stranka v pritožbi sama priznava, da do zatrjevanega pobota zaradi nevzajemnosti terjatev ni moglo priti. Morebitni drugi načini prenehanja terjatve pred sodiščem prve stopnje niso bili zatrjevani. Teh zaradi povsem pavšalnih trditev tožene stranke o obstoju odprtih terjatev do B., brez konkretnih navedb o vrsti, višini in podlagi terjatev, ki naj bi se kompenzirale z obveznostjo tožene stranke po navedenih računih, niti ni mogoče presojati.

13Pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo tožene stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Več o tem glej v N. Plavšak, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, stran 671 do 673.
² Tožena stranka tako ni zatrjevala, da sredstva niso bila izplačana s strani tožeče stranke oziroma iz njenega računa ter da je/bo tožeča stranka dolžna izterjana sredstva nekam vrniti.
³ Več o tem glej v J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 344 in 345.
⁴ Več o tem glej v A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, stran 49 in 50.
⁵ J. Zobec in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, stran 382.
⁶ Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja, da je listine in izpovedbe prič lahko dokazno ocenilo na seji senata, saj gre za listine ter posredno izvedene dokaze (zapisniki o zaslišanju prič so bili – kljub spremembi sodnika – le prebrani (glej tretjo alinejo 358. člena ZPP ter J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 471)).
⁷ Tožeča stranka je tudi konkretno navedla kolikšen delež sredstev je bil neupravičeno izplačan pri posamezni pogodbi.
⁸ Glej pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 9. 4. 2018 (list. št. 85 do 92 spisa).