VSL Sklep IV Ip 1385/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnika in dolžnica sami krijejo svoje pritožbene stroške.

1S sklepom je sodišče prve stopnje (I.) ugodilo ugovoru dolžnice z dne 27. 7. 2022 ter sklep o začasni odredbi z dne 15. 7. 2022 razveljavilo v točki I. 1. do 5. in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 10. 7. 2022 v tem delu zavrnilo; (II.) naložilo upnikoma, da dolžnici v 8 dneh plačata 142,00 EUR stroškov, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in (III.) odločilo, da upnika krijeta sama svoje stroške postopka.

2Zoper sklep se pravočasno pritožujeta upnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata spremembo sklepa tako, da se zavrne dolžničin ugovor, podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglašata pritožbene stroške.

Navajata, da je sodišče izdalo začasno odredbo, ker je očitno štelo, da je verjetno izkazano, da je nekdo, ki redno vstopa v atrij, v njem pušča nered, uničuje premičnine, posega v mirno posest upnikov in krši njune ustavno varovane pravice, dolžnica. Predloženi dokazi iz julija po prepričanju upnikov to potrjujejo. Upnika v odgovoru na ugovor nista dopolnjevala manjkajočih navedb, ampak le odgovarjala na ugovorne navedbe (prim. V Cpg 91/2021). Neutemeljeno bi bilo, če bi se ne smela braniti pred ugovornimi navedbami. Dokaz, ki sta ga predložila skupaj z odgovorom na dolžničin odgovor, ni predložen prepozno, saj ob vložitvi predloga za zavarovanje sploh še ni obstajal. Upnika sta z njim le podkrepila dane navedbe in dokaze. Gre za nove dokaze, ki so nastali znotraj 30-dnevnega roka iz 32. člena SPZ, posestno varstvo za obe dejanji je mogoče uveljavljati z enim zahtevkom. Upnika zato s predložitvijo novega dokaza nista bila prekludirana, odločitev sodišča prve stopnje pa je obremenjena z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do odgovora na ugovor, s čimer je porušen videz nepristranskosti sodišča. Iz posnetka z dne 26. 6. 2022 res ni razvidno, kaj je dolžnica tisti dan počela v atriju, a vsako daljše zadrževanje vzbudi sum v to, kaj dolžnica počne, zato je zadoščeno trditvenemu in dokaznemu bremenu, po mnenje upnikov že samo to dejstvo (zadrževanja 10 minut) zadošča, da je predlogu za izdajo začasne odredbe treba ugoditi. Zaradi vsega v pritožbi uveljavljenega, je nepravilen in nezakonit sklep tudi v stroškovnem delu.

3Dolžnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da glede na vsebino začasne odredbe, dolžnici ni prepovedano vsakršno vstopanje v atrij, saj je sodišče v tem delu zavrnilo predlog upnikov, temveč je prepovedano zgolj vstopanje v atrij na način, da bi vanj prinašala in odnašala stvari, povzročala nered in uničevala nepremičnine in premičnine upnikov. Tega, za kar sta upnika zahtevala v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki mu je sodišče ugodilo, nista izkazala s trditveno podlago, na drugi strani pa v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo nista zahtevala prepovedi dejanj, ki sta jih s trditveno podlago izkazovala (vstop dolžnice dne 26. 6. 2022 v atrij ter gledanje v sobo mladoletnega otroka). Nadalje pritožbeno sodišče soglaša, da upnika v predlogu za zavarovanje glede trditev, da že nekaj časa opažata, da v času njune odsotnosti nekdo redno vstopa v atrij ter v njem povzroča nered, po svoje preureja atrij, vanj prinaša in odnaša stvari in uničuje premičnine upnikov, jih razmetava, nista izkazala, da je ta nekdo ravno dolžnica. Tudi posnetek iz atrija z dne 26. 6. 2022, potrjuje le to, da je dolžnica tega dne vstopila v atrij in da je večkrat gledala skozi okno otroške sobe, kar pa glede na predlog za izdajo začasne odredbe, kakršnega sta uveljavljala upnika, ni relevanten dokaz za izdajo predlagane začasne odredbe. Upnika namreč v predlogu za zavarovanje nista predložila dokaza, da bi dolžnica redno vstopala v atrij ter vanj prinašala in odnašala stvari, povzročala nered in uničevala njune stvari.

6Ko gre za zavarovanje z začasno odredbo je bistveno, da je predlog utemeljen glede na zatrjevano stanje v času do vložitve predloga. Če kasneje nastopijo okoliščine, ki bi dopuščale zavarovanje z začasno odredbo, je to lahko predmet novega predloga za zavarovanje, nikakor pa takšnih okoliščin ni mogoče upoštevati v istem postopku. Okvir za ugotavljanje dejanskega stanja namreč s svojimi dejanskimi trditvami postavi upnik v predlogu za zavarovanje.

7V predlogu za zavarovanje sta dolžnika podala samo navedbe o tem, da nekdo (ni trditve, da je to dolžnica!) vstopa v atrij, odnaša in prinaša stvari, dela nered in uničuje stvari upnikov (ni navedeno konkretno kaj in kdaj naj bi se to zgodilo), poleg tega pa konkretno postavila trditev glede dolžničinega opazovanja skozi okno v stanovanje upnikov, kar naj bi se zgodilo 26. 6. 2022. Šele v odgovoru na ugovor dolžnice sta prvič podala trditve o tem, da je dolžnica vstopila v atrij in iz njega odnesla kolo (kar naj bi se zgodilo po vložitvi predloga za zavarovanje). Pritožbena trditev upnikov, da v ugovornem postopku nista širila svojih dejanskih navedb, zato ne drži, zaradi česar je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ugodilo ugovoru zoper začasno odredbo, ki je dolžnici nalagala povsem nekaj drugega od tistega, kar je bilo konkretno zatrjevano glede njenega poseganja v posest upnikov na spornem atriju (prepoved vstopanja v atrij na način, da bi vanj prinašala in odnašala stvari, povzročala nered in uničevala nepremičnine in premičnine upnikov). Glede na vse to odločitev ni obremenjena s kršitvijo iz 8., točke drugega odstavka 339. člena ZPP – ker sta bila upnika prekludirana z navedbami, s katerimi sta širila v predlogu za zavarovanje zatrjevano dejansko stanje, se sodišču prve stopnje do teh prepoznih dejanskih trditev ni bilo treba opredeljevati.

8Jasno je, da brez ustrezne pravne podlage (nikoli) ni dovoljeno posegati v posest drugega, pa vendarle je posestno varstvo (in s tem tudi verjetnost terjatve posestnika zoper tretjo osebo) utemeljeno le v primeru konkretno zatrjevanega motenja, ko je torej jasno za kakšno motilno dejanje gre, kdaj je bilo storjeno (pri tem mora biti storjeno pred vložitvijo ustreznega zahtevka ali predloga) in da je motilno dejanje storil ta, zoper katerega se uperi zahtevek oz. predlog. Zgolj navedba, da je nekdo storil motilno dejanje, za verjetno izkazanost terjatve zoper točno določeno osebo (dolžnico) ne zadošča. Trditev o dolžničinem 10-minutnem zadrževanju v atriju je sicer tudi prepozna, a tudi v primeru njene pravočasnosti ne bi zadoščala za verjeten izkaz terjatve. Posnetek, iz katerega izhaja, da se je dolžnica v atriju zadrževala 10 minut, namreč ne dokazuje nikakršnega ravnanja dolžnice, katerega prepoved upnika uveljavljata z začasno odredbo. Poleg tega pa posnetek tudi ne predstavlja dejanskih trditev, ampak zgolj dokaz, ki pa trditev ne more nadomestiti.

9Glede na obrazloženo in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnica sama krije svoje stroške, saj v odgovoru ni navedla dejstev, s katerimi bi pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).