VSRS Sklep VIII Ips 133/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2014. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ter da zaradi porušenega zaupanja ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni prihajal na delo iz drugega kraja, kot ga je sporočil toženi stranki, z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, temveč iz življenjskih razlogov, ki jih je navedel in predložil tudi dokaze v tej smeri. Sodišče ni ugotovilo, da bi zavestno opustil notifikacijsko dolžnost in mu ni mogoče očitati naklepnega protipravnega ravnanja. To pomeni, da eden izmed bistvenih elementov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), in sicer storilčev naklep, ni podan. Poleg tega je dal podatek o kraju, od koder se vozi na delo, v letu 2011 in ne v relevantnem obdobju. Bistvena je tudi okoliščina, da tožena stranka delavcem ni dala navodil, da morajo javljati spremembe, kljub določbi 36. člena ZDR-1. Sodišče je zmotno presodilo, da so podane okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu "tehtalec". Tožena stranka mu je dne 24. 9. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V odpovedi mu je očitala, da je huje kršil določbi 36. in 37. člena ZDR-1, ker delodajalcu ni javil spremembe kraja, s katerega je prihajal na delo in mu je ta zato izplačeval višje povračilo stroškov za prevoz na delo, kot bi mu dejansko pripadalo. V njegovem ravnanju naj bi bili vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.

8Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožena stranka tožniku na podlagi njegove izjave o kraju, od koder se vozi na delovno mesto, stroške prevoza na delo in z dela obračunavala za relacijo Kamnik - Vrhnika - Kamnik. Ko je detektivska agencija na podlagi pooblastila tožene stranke opravila nadzor tožnika v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela pa je ugotovila, da je tožnik v mesecu juliju in avgustu 2014 (od 15. 7. do 25. 8. 2014) na delo prihajal z naslova v Ljubljani. O spremembi kraja, od koder prihaja na delo, tožene stranke ni obvestil.

9Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči presodili, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj naj bi tožnikova kršitev imela vse znake kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena KZ-1. Ugotovili sta tudi odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj naj bi tožnik kršil obveznosti delavca iz 36. in 37. člena ZDR-1, ki se nanašajo na obveščanje o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja ter na prepoved škodljivega ravnanja, ki lahko delodajalcu materialno ali moralno škodujejo.

10Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

11Odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan, če delavec krši pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožniku se je očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije. Po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje goljufije, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

12Tožnik v reviziji pravilno opozarja, da je goljufivi namen eden izmed znakov kaznivega dejanja goljufije. To pomeni, da opustitev (ki je v konkretnem primeru lahko prikrivanje dejanskih okoliščin) nima znakov kaznivega dejanja, če storilec ne ravna z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnikovo dejanje vse znake kaznivega dejanja goljufije, ker je zavestno opustil svojo dolžnost in ker je imel namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist itd., je v nasprotju s tem, da je dopustilo tudi možnost, da tožnik ni niti pomislil na dolžnost obveščanja o spremembi kraja, s katerega prihaja na delo (6. točka obrazložitve na 15. strani). Možnost, da tožnik ni niti pomislil na to, da bi obvestil delodajalca, izključuje goljufivi namen, kar pomeni, da dejanje ne more imeti vseh znakov kaznivega dejanja goljufije. Le teh tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo. Sodišče druge stopnje v 9. točki obrazložitve govori o tožnikovem naklepu in v 10. točki obrazložitve pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so podani znaki kaznivega dejanja s pojasnilom, da je tožnik prikrival dejanske okoliščine in pustil toženo stranko v zmoti, da mu je izplačevala višje povračilo stroškov, kot je bilo upravičeno, s čimer si je pridobil premoženjsko korist. Obenem pa sodišče druge stopnje sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (5. točka obrazložitve), med katerimi pa so tudi ugotovitve o dopustitvi možnosti, da tožnik ni pomislil na dolžnost obveščanja delodajalca o spremembi kraja, od koder se vozi na delo. Glede na to razlogi izpodbijane sodbe o odpovednem razlogu iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne morejo biti utemeljeni.

13Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga po drugi alineji 110. člena ZDR-1. V odpovedi mu je očitala hujšo kršitev obveznosti, določenih v 36. in 37. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da je tožnik kršil 36. in 37. člen ZDR-1, do obstoja tega drugega odpovednega razloga pa se ni opredelilo (ker je ugotovilo že prvi odpovedni razlog). Presoja sodišča druge stopnje, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker tožene stranke ni obvestil, da se na delo in z dela ne vozi s kraja bivanja (9. točka obrazložitve) pa je pavšalna, saj se je tudi sodišče druge stopnje osredotočilo na obstoj odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Obrazložilo je le, da je tožnik prikrival dejanske okoliščine in pustil toženo stranko v zmoti, zaradi katere mu je izplačevala višje povračilo stroškov prevoza od dejansko nastalih. Ta dejstva pa ne zadoščajo za preizkus pravilne uporabe materialnega prava glede obstoja odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1: za razliko od opredelitve v prvi alineji prvega odstavka (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) je odpovedni razlog po drugi alineji podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstva, ki bi kazala na kršitev iz hude malomarnosti, v sodbi sodišča druge stopnje niso navedena, obenem pa so ob dopuščanju možnosti, da tožnik ni niti pomislil na notifikacijsko dolžnost tudi lahko sporna.

14Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče se bo moralo v ponovljenem postopku ponovno opredeliti do tožnikovega ravnanja in zlasti njegovega subjektivnega odnosa do tega ravnanja.

15Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.