VSC Sodba Cpg 126/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo zahtevku za plačilo 10.494,59 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.385,78 EUR od 23.2.2020 dalje do plačila, od zneska 4.317,97 EUR od 28.2.2020 dalje do plačila in od zneska 1.790,84 EUR od 28.2.2020 dalje do plačila ter (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki (tožnici) plačati 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2020 dalje do plačila in 1.941,78 EUR pravdnih stroškov, slednjih v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu podrobneje ne povzema, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja relativno in absolutne bistvene kršitve iz 6., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Obširno izpodbija dokazno oceno in dejanske zaključke sodišča prve stopnje ter meni, da je podana zmotna uporaba materialnega prava.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni konkretiziran in gre posledično za pavšalen očitek, ki mu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj na relativne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (glej 350. člen ZPP).

6Lastno in neutemeljeno je mnenje toženke, da ji je bila na prvi stopnji sojenja kršena pravice do poštenega in nepristranskega sojenja zaradi kršitev 6. člena EKČP. Iz izpodbijane sodbe in spisa ne izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje pri svojem odločanju kakorkoli ravnalo nepošteno in pristransko v razmerju do toženke. Predmetno z obširno pritožbeno zatrjevanim očitkom v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (zmotne dokazne ocene) ni izkazano.

7Zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki v pritožbi ni pojasnjena, pritožbeno sodišče ni našlo. Ni razvidno, da naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja pravdnih strank (glej tudi tretji odstavek 3. člena ZPP).

8Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba, ki jo je pritožbeno sodišče nenazadnje preizkusilo, takšne kršitve ne vsebuje. Absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za formalno kršitev, ki je podana v napačnem prenosu vsebine dokaza v sodbo, in ki je sodišče prve stopnje ni zagrešilo, medtem ko morebitna zmotna dokazna ocena ne more pomeniti kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Toženka v pritožbi uveljavlja še zmotno uporabo materialnega prava (napačno uporabo prvega in drugega odstavka 461. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter 12. člena OZ), vendar gre v tem delu za očitke, ki se po vsebini nanašajo na očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi slednji je neutemeljen in pritožbeno sodišče že na tem mestu izpostavlja, da v celoti soglaša s pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in se zato na tem mestu podrobneje ne povzema.

10Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravno relevantnega dejanskega stanja ni upoštevalo objektivnih dokazov (listin) in da se je oprlo le na izpovedbi tožnice (direktor A. A.) in priče B. B., medtem ko je izpovedbi toženke (direktor C. C.) in priče D. D. zanemarilo oziroma napačno interpretiralo. Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje za presojo v konkretni zadevi so v tem, da toženka ni pravočasno grajala zatrjevanih očitnih napak na prodanem lesu, da toženka ni izkazala zatrjevane vzpostavljene poslovne prakse reševanja reklamacij med pravdnima strankama in da ni izkazala sklenitve naknadnega dogovora, da se klasifikacija prodanega lesa spremeni in se posledično izstavijo popravljeni (znižani računi) oziroma dobropisi. Zatrjevanega procesa reklamacije z dvojno kontrolo lesa (na terenu in v skladišču) toženka ni izkazala. Ali je imel B. B. pooblastilo za reševanje reklamacij ali ga ni imel, niti ni bistveno za odločitev v konkretni zadevi. Toženka namreč ni izkazala sklenitve naknadnega dogovora o (z njene strani) predlagani novi klasifikaciji lesa niti s B. B. niti s tožničinim direktorjem. Odgovora na s strani toženke predlagano novo klasifikacijo lesa (SMS sporočilo) ni bilo. Da B. B. tudi sicer ni imel pooblastila za reklamacije, sta skladno izpovedala omenjeni in direktor tožnice. V dejstvu, da je sodišče prve stopnje temu sledilo, ni zaznati nobenih nepravilnosti. Zavzemanju toženke, da je nekdo, ki je pooblaščen za prodajo in nakup, zagotovo pooblaščen za nekaj manj, to je reševanje reklamacij, ni mogoče slediti. Ne gre za logično sklepanje z več na manj (lat. a maiori ad minus), ki ga toženka izpostavlja s sklicevanjem na sodbi v drugačnih zadevah VSM I Cp 7.10.2008 z dne 7.10.2008 in VSL II Cp 1352/2018 z dne 5.9.2018, ampak gre pri prodaji in nakupu ter reševanju reklamacij za dve različni zadevi, pri čemer reševanje reklamacij ni avtomatično vključeno v prodajo in nakup. Tožnica je v svoji trditveni podlagi izrecno pojasnila, da je bila zavoljo poslovnega odnosa toženki pripravljena priznati še minimalni popust, kar toženka v pritožbi s sklicevanjem na izpovedbo tožnice neutemeljeno izvzema iz konteksta in skuša doseči zaključek, da je bil zato E. E. pooblaščen za reševanje reklamacij. Tožnica je še izpostavila, da je zavoljo sicer dobrega poslovnega odnosa upoštevala nepravočasno reklamacijo enega debla in da je »po odobritvi direktorja« E. E. odšel k toženki, kjer se je ta komad pregledal in je bil »po odobritvi direktorja« sprejet dogovor, da se to upošteva. Zaradi navedenega dejstvo, da je tožnica upoštevala spremembo v zvezi z enim deblom, ne vzbudi dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da E. E. ni imel pooblastila za reševanje sporne reklamacije v zvezi z drugim lesom in, kar je bistveno, da dogovor o drugačni klasifikaciji preostalega lesa ni bil sklenjen. Ni mogoče slediti zavzemanju toženke, da je šlo v zvezi z enim deblom za nekakšno »lažno reklamacijo«, s katero naj bi tožnica očitno prikrila »pravo reklamacijo«, o kateri naj bi bil dosežen s strani toženke zatrjevani naknadni dogovor. Dokazna ocena izpodbijane sodbe temelji na logičnih, razumskih in preverljivih argumentih in ni neživljenjska ter napačna. Ni podlage za sledenje pritožbi, da je tožnica ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in da je zlorabljala pravice. Toženka z njene strani zatrjevane vzpostavljene običajne poslovne prakse reševanja reklamacij ni izkazala (12. člen OZ). Iz izpodbijane sodbe nenazadnje izhaja, da sta pravdni stranki vse do predmetnega spora več let uspešno poslovali na način, ki je razviden iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Prakse dvojne kontrole lesa (na terenu ob prevzemu in v skladišču) in posledičnega popravljanja cen toženka ni izkazala. Na navedeno ne kažejo dejstva, da se je (zavoljo sicer dobrega poslovnega odnosa) tožnica odzvala in upoštevala nepravočasno reklamacijo enega debla ter bila pripravljena priznati še nek minimalen popust. Reklamacija lesa, ko se je ta že nahajal pri toženki v skladišču, ni bila pravočasna in glede nje ni bil sklenjen naknadni dogovor, da se jo upošteva ter se izdajo popravljeni računi oziroma dobropisi. Ravnanja tožnice v zvezi z enim deblom in minimalnim popustom, ki ga je tožnica logično in razumljivo pojasnila, ni mogoče dokazno oceniti v smeri, da je obstajala nekakšna praksa reševanja reklamacij, da je bila toženkina reklamacija pravočasna in da je bil glede nje sklenjen zatrjevani naknadni dogovor. Predmetno tudi ni izkazano z zahtevkom toženke za dobropis z dne 16.4.2020. Ni izkazano, da je tožnica sprejela prepozno in s strani toženke predlagano novo specifikacijo lesa (SMS sporočilo E. E. ).

11Zatrjevanega ustaljenega poslovnega odnosa v zvezi z reševanjem reklamacij toženka ni izkazala. Iz zaslišanja B. B. ne izhaja, da naj bi se sprenevedal glede poslanega SMS. Glede SMS je izpovedal, da se le-tega ne spomni in da je možno, da ga je spregledal. Tožnica je izpovedala, da je za reklamacijo izvedela šele z reklamacijo računov in da je šla potem gledati omenjeni SMS (op. E. E. je oče tožničinega direktorja), ki je bil poslan vmes. Iz predmetnega ni razvidnega nobenega sprenevedanja. Iz zaslišanja D. D. med drugim izhaja, da odgovora na SMS ni bilo in da mu je tudi direktor tožnice po zavrnitvi računov pojasnil, da je priča B. B. že star in da teh sporočil ne bere. Nedvomno iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil omenjeni SMS poslan, vendar to ne izkazuje niti pravočasnosti reklamacije niti reševanja (sprejema) reklamacije v smislu upoštevanja s strani tožnice oziroma naknadnega dogovora. Drži, da sta izpovedbi toženke in C. C. različni izpovedbama tožnice in E. E., vendar je toženka tista, ki bi morala izkazati svoje ugovorne navedbe, česar ji, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni uspelo. Nasprotno, skladno z listinami in prepričljivo sta namreč izpovedovala tožnica in E. E. Listinski dokazi (npr. poslani SMS) ne izkazujejo dvoma v dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je toženki že pojasnilo zakaj ravnanju tožnice, ki je upoštevala prepozno reklamacijo enega debla in bila pripravljena tudi na dogovor o nekem minimalnem popustu, ni mogoče pripisati vsebine, za katero se (tudi s sklicevanjem na izpovedbi tožnice in B. B.) zavzema toženka. Predmetno ne pomeni, da je imel B. B. pooblastilo za urejanje reklamacije za ves prodani les. V tem oziru velja znova dodati, da odgovora na predlagano klasifikacijo lesa (SMS) v smislu akcepta s strani tožnice ni bilo. Drugačen zaključek vsekakor ne izhaja iz zavrnitve računov in kasnejših dopisov toženke. Neizkazano je, da tožnica zaradi nekvalitete ni imela nobenega interesa vzeti prodanega lesa nazaj, medtem ko iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka les prodala naprej.

12Tožnica zaradi nepravočasnega grajanja napak in nesklenitve naknadnega dogovora ni bila dolžna toženki izstaviti novih računov oziroma dobropisov in ni podlage za drugačno odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi dejstva, da toženka tožnici ni plačala ničesar, niti nespornega dela. Zakaj toženka ni plačala niti nespornega dela, je pravno nerelevantno dejstvo. Njenemu pritožbenemu zatrjevanju, da je čakala, da se tožnica drži naknadnega dogovora, ni mogoče slediti na način, da je bil naknadni dogovor sklenjen. Takšnega dogovora toženka ni izkazala.

13Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

14Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.