UPRS Sodba II U 175/2019-16

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je inšpektor za okolje in prostor Območne enote Maribor (inšpektor) po uradni dolžnosti izdal odločbo, s katero je tožniku kot upravljavcu male komunalne čistilne naprave X. naložil, da mora v 10 dneh po vročitvi odločbe nehati odvajati komunalno odpadno vodo iz male komunalne čistilne naprave X. v okolje s ponikanjem na iztoku s koordinatami, navedenimi v odločbi, in da mora po začepitvi iztoka male komunalne čistilne naprave X. začeti redno odvažati komunalno odpadno vodo iz male komunalne čistilne naprave X. z motornimi vozili na komunalno čistilno napravo, ki je opremljena za prevzem in čiščenje komunalne odpadne vode in ima za to pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje. Prepoved odvajanja komunalne odpadne vode v tla s ponikanjem velja po inšpekcijski odločbi do odprave ugotovljenih nepravilnosti (točka I izreka). Tožniku je bilo naloženo, da mora takoj po začepitvi iztoka iz male komunalne čistilne naprave X. in začetku odvažanja komunalne odpadne vode iz male komunalne čistilne naprave X. obvestiti inšpektorja (točka II izreka). Ugotovljeno je bilo, da stroški v postopku niso nastali (točka III izreka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka IV izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektor ugotovil, da je tožnik upravljavec male komunalne čistilne naprave X. in da ta ne leži na območju aglomeracije. Nanjo se po javni kanalizaciji stekajo odpadne vode iz Z. koče in Y. koče, ki pa tudi nista na območju anglomeracije. Odpadna voda po čiščenju na malo komunalno čistilno napravo X. ponika v tla in naprava tudi nima okoljevarstvenega dovoljenja za odvajanje vode posredno v podzemno vodo. Nadalje je inšpektor ugotovil, da mala komunalna čistilna naprava X. čezmerno obremenjuje okolje z emisijami vode. Parametra onesnaženosti (KPK in BPK5) sta namreč v letu 2017 in 2018 za več kot 100 % presegala predpisani mejni vrednosti. Iz Programa odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode za leto 2017 - 2020 za področje Občine Ruše (oktober 2016) izhaja, da je tožnik izvajalec javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Ruše. V točki 2.2 programa so navedene komunalne čistilne naprave, s katerimi upravlja tožnik, med njimi je navedena tudi čistilna narava X. s kapaciteto 200 PE. Po mnenju inšpektorja pri tem ni pomembno, da omenjena čistilna naprava leži na območju Občine Slovenska Bistrica ter da se na njej ne čistijo komunalne odpadne vode iz objektov na območju Občine Ruše. Iz Programa odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode za leto 2017 - 2020 za področje Občine Ruše, ki ga je izdelal tožnik, potrdila pa ga je občina, program pa je bil javno objavljen na spletni strani tožnika in Ministrstva za okolje in prostor, izhaja, da je javno kanalizacijsko omrežje na območju X., ki je zaključeno z malo komunalno čistilno napravo X., del občinske infrastrukture Občine Ruše, kjer izvaja javno službo odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode tožnik. Ta je kot zavezanec oziroma povzročitelj obremenitve v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1) odgovoren za odpravo vira čezmernega obremenjevanja okolja in njegovih posledic. Kot zavezanec je tožnik dolžan po uskladitvi delovanja male komunalne čistilne naprave X. pred začetkom odvajanja komunalnih odpadnih voda v vode s ponikanjem pridobiti tudi okoljevarstveno dovoljenje v skladu z Uredbo o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo.

3Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo. V obrazložitvi ministrstvo ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da mala komunalna čistilna naprava X. z ugotovljenimi predpisanimi mejnimi vrednostmi za kemijsko potrebo po kisiku (KPK), ki znaša 150 mg/l kisika in biokemijsko potrebo po kisiku (BPK5), ki znaša 30 mg/l kisika, čezmerno obremenjuje okolje z emisijami v vodi. Upoštevajoč 1. alinejo 1. točke drugega odstavka 11. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo namreč oba navedena parametra onesnaženosti v letu 2017 in 2018 za več kot 100 % presegata predpisani mejni vrednosti. Na podlagi te ugotovitve je inšpektor tožniku kot upravljavcu navedene čistilne naprave na podlagi 3. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1 utemeljeno izrekel inšpekcijski ukrep.

4Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri meni, da kot izvajalec javne službe v Občini Ruše ne more biti zavezan za izvedbo ukrepov, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, saj se čistilna naprava X. nahaja na območju Občine Slovenska Bistrica, kjer pa ni izvajalec javne službe odvajanja in čiščenja odpadne vode. Zatrjuje, da je zgolj vzdrževalec (in ne upravljavec) čistilne naprave, na katero praktično ni vezanih objektov iz območja Občine Ruše, zato ne more biti zavezan za izvedbo ukrepov, kot jih določa izpodbijana odločba. Izvedba naloženih ukrepov je v pristojnosti upravljavca, ki je po določbah Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS-1) državni organ, samoupravna lokalna skupnost ali druga oseba javnega prava, ki ji je država ali samoupravna lokalna skupnost v skladu s predpisi ali aktom o ustanovitvi dolžna zagotoviti stvarno premoženje kot pogoj za delovanje. Tožnik kot izvajalec javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih vod v Občini Ruše ne more biti zavezanec, saj z ničemer ne povzroča obremenitve, od 1. 1. 2019 dalje pa male čistilne naprave X. tudi nima več v najemu. Obveznosti, ki jih nalaga upravni organ z izpodbijano odločbo, predstavljajo po njegovem mnenju investicijsko vzdrževanje javne infrastrukture. Načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje male komunalne čistilne naprave ali nepretočne greznice je po šestem odstavku 21. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode dolžan zagotoviti investitor ali lastnik objekta, zaradi česar bi ukrepe inšpektor moral izreči lastniku infrastrukture, torej Občini Ruše. Pojasnjuje, zakaj naloženih obveznosti iz tehničnih in finančnih razlogov ne more izvršiti in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

5V vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 26. 4. 2022, se tožnik sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. ZSV 729/2019-2715, ki je bila dne 1. 6. 2022 izdana v postopku o prekršku zoper tožnika ter zoper njegovi odgovorni osebi zaradi očitane storitve prekrška po 7. točki prvega odstavka 162.b člena ZVO-1, s katero je bilo ugodeno zahtevi za sodno varstvo tožnika in odgovornih oseb, prekrškovni postopek, uveden zaradi očitanega nespoštovanja odločbe Inšpektorja RS za okolje in prostor, št. 06182-2500/2018-9 z dne 30. 10. 2018, pa je bil ustavljen. Tožnik se v vlogi sklicuje na ugotovitev Okrajnega sodišča v Mariboru v omenjeni sodbi, da je bilo v izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da ni dokazana storitev prekrška, ker iz dopisa Občine Ruše izhaja, da „...vlagatelji za izvajanje javne službe na območju čistilne naprave X. niso imeli sklenjene nikakršne pogodbe in tako tudi niso bili pristojni delovati na tem območju, zaradi česar tudi niso mogli izvršiti inšpekcijske odločbe, na katero se sklicuje prekrškovni organ v izreku odločbe o prekršku.“ Tožnik zato sodišču predlaga, da pred odločanjem pridobi spis v omenjeni prekrškovni zadevi in se seznani z njegovo vsebino, zlasti z dopisom Občine Ruše, na katerega se sklicuje Okrajno sodišče v Mariboru, in iz katerega izhaja, da „spornega objekta“ občina v svojih evidencah ne vodi kot javne gospodarske infrastrukture v občinski lasti.

6Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravne spise.

7V predmetni zadevi je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi sprejete odločitve Upravnega sodišča RS s sklepom, opr. št. II U 175/2019-12 z dne 20. 4. 2022.

8Tožba ni utemeljena.

9Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je inšpekcijska odločba, s katero je bilo tožniku na podlagi 3. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1¹ kot upravljavcu male čistilne naprave X., ki obratuje brez okoljevarstvenega dovoljenja, naloženo, da mora v postavljenem roku prenehati odvajati komunalno odpadno vodo iz čistilne naprave v okolje in da mora odpadno vodo redno odvažati v drugo, ustrezno komunalno čistilno napravo. Odrejen ukrep velja do odprave ugotovljenih pomanjkljivosti pri obratovanju male čistilne naprave X.h, njegov namen pa je uskladiti delovanje naprave s predpisi in s tem preprečiti ponikanje odpadne vode z močno preseženimi mejnimi vrednostmi v tla in posredno v podzemno vodo.

10Med strankama v postopku ni sporno, da je bil tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe v Občini Ruše izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih komunalnih in padavinskih voda, prav tako ni sporno, da so parametri onesnaženosti odpadne vode KPK in BPK5 iz male komunalne čistilne naprave X., ki izteka v tla, ob vzorčenjih v letih 2017 in 2018 zaradi slabega učinka čiščenja naprave močno presegali predpisane mejne vrednosti, ki so določene v Uredbi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo.

11Sporno med strankama pa je, ali je inšpekcijski organ tožnika upravičeno štel za upravljavca male čistilne naprave X. ter s tem za inšpekcijskega zavezanca, ki je dolžan izvršiti naložene inšpekcijske ukrepe in na ta način preprečiti iztok nevarnih imisij, ki se nahajajo v odpadni komunalni vodi, v tla in podzemno vodo. Tožnik namreč v upravnem sporu zatrjuje, da ni zavezanec za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti, ker ni upravljavec pač pa zgolj vzdrževalec male čistilne naprave X., ki leži na območju Občine Slovenska Bistrica, kjer nalog izvajalca gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih komunalnih in padavinskih voda ter nalog upravljavca čistilne naprave ne opravlja.

12Trditev tožnika, da ni upravljavec male čistilne naprave X., je po ugotovitvi sodišča v nasprotju z vsebino listin upravnega spisa, predvsem z vsebino Programa odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode za leto 2017 - 2020 za področje Občine Ruše, ki ga je tožnik pripravil kot izvajalec javne službe, Občina Ruše pa ga je potrdila, in v katerem je med komunalnimi čistilnimi napravami, ki jih tožnik upravlja, izrecno navedena tudi čistilna naprava X. Med naloge izvajalca javne službe sodi tudi upravljanje z javno kanalizacijo² kot občinsko javno infrastrukturo, del katere je nedvomno tudi čistilna naprava, v katero se stekajo odpadne vode iz javnega kanalizacijskega omrežja občine. Geografska lega čistilne naprave pri tem ni pomembna, saj ima lahko občina premoženje, ki predstavlja po svoji naravi javno infrastrukturo, namenjeno odvajanju in čiščenju odpadne vode, s katero upravlja izvajalec javne službe, tudi na območju druge občine.

13Kot izvajalec občinske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih komunalnih in padavinskih voda v Občini Ruše ter s tem kot upravljavec male komunalne čistilne naprave X., ki je sestavni del javnega kanalizacijskega omrežja Občine Ruše, se tožnik po presoji sodišča šteje za povzročitelja čezmerne obremenitve ter s tem za zavezanca po prvem odstavku 9. členu ZVO-1, ki je dolžan upoštevati predpise o ravnanju z odpadno komunalno vodo in o obratovanju čistilne naprave z namenom, da prepreči okoljsko škod, ki grozi. Odgovoren je tudi za odpravo vira čezmernega obremenjevanja okolja (v obravnavanem primeru močno onesnažene odpadne komunalne vode, ki izteka iz čistilne naprave, ki jo upravlja) in morebitnih posledic.

14Glede na obrazloženo za odločitev ni pomembno dejstvo, ki ga tožnik izpostavlja v tožbi, da od dne 1. 1. 2019 dalje male čistilne naprave X. nima v najemu, relevantna pa tudi ni izjava Občine Ruše, dana v postopku odločanja o prekršku, da čistilne naprave v svoji evidenci ne vodi kot javne gospodarske infrastrukture. Za odločitev v zadevi je relevantno le dejansko stanje na dan izdaje izpodbijane odločbe, kot je razvidno iz vsebine Programa odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode za leto 2017 - 2020 za področje Občine Ruše, iz katerega izhaja, da je tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe predstavljal upravljavca male čistilne naprave ter s tem inšpekcijskega zavezanca. Zaradi navedenega sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj sodišče vpogleda v vsebino spisa prekrškovne zadeve Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. ZSV 729/2019-2715 in v dopis Občine Ruše, ki se nahaja v tem spisu.

15Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi pisnih dokazil, saj sta se stranki izvedbi obravnave odpovedali (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP), in sicer tožnik v vlogi z dne 25. 4. 2022, toženka pa v vlogi z dne 22. 4. 2022.

17Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Po 3. točki prvega odstavka 157. člena ZVO-1 ima inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora pravico in dolžnost zavezancu odrediti omejitev oziroma prilagoditev delovanja naprave do predpisanih mejnih vrednosti ali pravil ravnanja, če je ugotovil, da je kršen zakon, drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru dovoljenja, izdanega na podlagi ZVO-1.
² Po 48. točki 4. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode je upravljavec javne kanalizacije pravna oseba, ki jo v skladu s predpisi, ki urejajo javno službo, občina določi ali izbere za izvajalca javne službe odvajanja komunalne in padavinske odpadne vode.