VSL Sodba I Cp 1060/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III., IV., V. in VI. točki) potrdi.

II. Stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje spremembo tožbe z dne 5. 3. 2021 (tj. zvišanje tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na vlaganja v zidanico) dopustilo (I. točka izreka); ustavilo postopek za ugotovitev, da v skupno premoženje spadata nepremičnini: del stavbe 7, stavba 001, k.o. X, in del stavbe 15, stavba 002, k.o. X, denarni prihranki v višini 24.165,58 EUR, čelna nakladalka za gnoj, trosilec za gnoj, sadilec krompirja, traktorska škropilnica, mešalnik za gnojevko, sejalnica za žito, osipalnik krompirja ter izkopalnik krompirja, celotna vlaganja v hlev v višini 10.000 EUR in vlaganja v stanovanjsko hišo v višini 17.694 EUR (II. točka izreka); ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje tožnice in toženca denarni prihranki v višini 55.834,42 EUR, vlaganja v stanovanjsko hišo v višini 2.306 EUR, vlaganja v vikend v višini 10.955 EUR, osebno vozilo Peugeot, 2 x nakladalka, 2 x rotacijska kosa, 2 x obračalnik sena, 1 x zgrabljalnik sena, 2 x mešalnik sena, 1 x kiper prikolica, cisterna za gnojevko, gozdarski vitel, traktor X, traktor Y, 2 x traktor Z, 1 x puhalnik za seno, mlin za žito, 2 x plug, traktorska deska za sneg, kombinirane brane, vrtavkaste brane, sadilec koruze, gozdarska prikolica z nakladačem, vinogradniška škropilnica, vilice za prevoz bal, silokombajn, traktorski cirkular, cepilec za drva, drobilec koruze, 13 glav živine in 25 kokoši, delež vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju pa znaša eno polovico (III. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo 1 x zgrabljalnik sena, 1 x puhalnik, 1 x plug, 1 x kiper prikolica, 1 x trosilec za gnoj, 1 x prikolica za prevoz živine in 4 glave živine, nadalje pa še za plačilo zneska 27.917,21 EUR iz naslova denarnih prihrankov in plačilo zneska 6.630,50 EUR iz naslova povrnitve vlaganj v nepremičnine (IV. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške zastopanja po pooblaščencih, stroške sodnega izvedenca A. A. pa vsaka do polovice (V. točka izreka) ter tožencu naložilo, da plača znesek 352,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. 01100 - ..., sklic ... (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožila tožnica in toženec.

3Tožnica s pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po določbah 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku izpodbija del IV. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka na izplačilo denarnih prihrankov na TRR toženca v višini 27.917,21 EUR in polovice vlaganj v nepremičnini toženca v višini 6.630,50 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi dajatvenemu zahtevku s stroškovno posledico za toženca. Ne predstavlja si kakšne razloge bi morala v pravdi za skupno premoženje zakoncev še navajati, da bi sodišče štelo za potrebno, da se ji omogoči dostop do polovice skupnega denarja, ki je nesporno ostal v posesti in oblasti toženca. Gre za denar, ki ni del solastnine obeh strank, kot so to ostale individualno določene stvari, in zanj ne veljajo določila nepravdnega postopka o delitvi skupnega premoženja.

4Toženec s pravočasno pritožbo iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov izpodbija del III. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo prihranki v višini 55.834,42 EUR ter v celoti odločitev o stroških postopka (V. in VI. točka izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da zavrne zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo prihranki v višini 55.834,42 EUR in spremeni odločitev o stroških postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico. Trdi, da prihranki ne sodijo v skupno premoženje, ker gre za subvencije, ki jih ni mogoče povsem enačiti, poleg tega pa je prejem subvencije v prvi vrsti odvisen od dejstva, da ima prejemnik kmetijo. Kmetija toženca pa ni skupno premoženje pravdnih strank. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi preseglo trditveno podlago tožnice, ki je zgolj navedla, da ima toženec prihodke iz različnih virov, narave subvencij pa ni opredelila. Odločitev o stroških postopka tudi ni pravilna, ker je tožnica uspela z bistveno manjšim kot polovičnim delom zahtevka, poleg tega je navedla očitno prenizko vrednost spornega predmeta.

5Na vročeni pritožbi sta nasprotni stranki odgovorili. Zavzemata se, da se pritožbi zavrneta.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Nobeden od zatrjevanih pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, odločilna dejstva so pravilno ugotovljena, pravilna je tudi materialnopravno presoja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno o tem, da je bil pogoj za pridobitev subvencij opravljanje kmetijske dejavnosti oziroma dela na kmetiji, to pa sta zagotavljala tožnica in toženec in zato na tak način pridobljena finančna sredstva in z njim ustvarjeno premoženje predstavljajo skupno premoženja. Pritožnik ne pove katere subvencije naj bi bile namenjene obnovi, prenovi kmetije, da bi bile dane v ta namen pa tudi ne izhaja iz podatkov Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 6. 1. 2022. Tudi, če so subvencije dodeljene zaradi dejstva, ker se kmetija nahaja na območju z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, je subvencija še vedno vezana na kmetijsko dejavnost. Enako velja za subvencije, ki so namenjene odpravi posledic škode v kmetijstvu, kar prav tako pomeni, da so vezane na dejavnost kmetovanja, s katero sta pravdni stranki pridobili skupno premoženje. Zgolj zato, ker je toženec lastnik kmetije, subvencij, ki jih je prejel, ne bi prejel, če se na kmetiji ne bi vršila kmetijska dejavnost. To pa sta brez dvoma opravljali obe pravdni stranki. Ne drži tudi, da je tožnica prihodke, ki so ustvarili prihranke, opredelila pavšalno, saj je navedla, da gre za prihodke od kmetije (od prodaje goveda, užitnih pridelkov, žita, kmetijskih subvencij), uporabe najetih travnikov in toženčeve invalidnine. Prav tako ni potrebe, da bi se tožnica opredeljevala do narave subvencij, saj gre za vprašanje na katerega odgovarja sodišče.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za civilno delitev skupnega premoženja v pravdi. Tožnica dejansko ni navedla nobenega razloga, ki bi zahtevano delitev opravičeval, toženec pa je delitvi v odgovoru na tožbo izrecno nasprotoval. Tega ne spremeni dejstvo, da gre za denarna sredstva. Poleg tega bi šlo za delno delitev skupnega premoženja, to pa ne predstavlja pravilnega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celem premoženju. Pravdni postopek za likvidacijo celotnega skupnega premoženja ni primeren, okoliščine, ki bi izjemoma opravičevale civilno delitev v pravdi pa niso podane.¹

9Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Tožnica je vrednost spornega predmeta res ocenila nizko, vendar ji toženec ni ugovarjal, vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča pa tudi ni nastalo (tretji odstavek 44. člena ZPP²). Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške zastopanja po pooblaščencih, stroške sodnega izvedenca pa vsaka polovico, temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Ta določa, da lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov, če stranka deloma zmaga v pravdi. Sodišče je pri oceni uspeha ustrezno upoštevalo, da delež pravdnih strank na skupnem premoženju ni bil sporen, da je bil sporen obseg in delna delitev tega premoženja, da glede slednjega sodišče dokazov ni izvajalo in zato v povezavi s tem niso nastali posebni stroški, uspeh tožnice pa je glede na vtoževani obseg skupnega premoženja polovičen. Tožnica je svoj zahtevek gradila na lastni oceni in predvidevanjih, saj s pravimi podatki ni razpolagala, zahtevek pa je tekom postopka, ko so se pravi podatki izkristalizirali, delno umaknila. Zakaj bi se postopek odvijal bistveno drugače, če tožnica v zahtevek ne bi vključila stanovanja v X, pritožnik ne pojasni, dejstvo pa je, da je bila zgolj zaradi tega stanovanja zaslišana samo ena priča. Za lastno oceno višine umaknjenih zahtevkov pritožnik ne navede virov, da bi se ocena lahko preverila in zato je ni mogoče upoštevati. Odločitev, da mora toženec 352,45 EUR plačati na račun sodišča, pa je v skladu s 46. členom ZBPP³.

10Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III., IV., V. In VI. točki) potrdilo (353. člen ZPP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. in prvem odstavku 155. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka, odgovora na pritožbo pa k rešitvi zadeve nista prispevala.

¹ Če je ugotovljen le majhen delež enega zakonca, če se s tem strinjata obe stranki, če bi bil zaradi večjega števila solastnikov otežen postopek za ugotavljanje deleža zakoncev, če so stvari po svojem značaju in namenu namenjene le enemu zakoncu (VSM sklep I Cp 287/2015 z dne 3. 7. 2015).
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
³ Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, številka 48/2001, s kasnejšimi spremembami.