VSM Sodba IV Kp 62800/2020

I. Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu na podlagi 57. in 58. člena Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika določi denarna kazen 30 (trideset) dnevnih zneskov z določeno višino dnevnega zneska 30,00 EUR, to je 900,00 EUR, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Če bo pogojna obsodba preklicana, bo moral obdolženec denarno kazen plačati v roku treh mesecev, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 60,00 EUR, določilo en dan zapora.

II. Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po prvem odstavku 47. člena KZ-1 izreklo denarno kazen v znesku 900,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, tudi potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do ključnih navedb prič B. B. ter policistov C. C. in Č. Č. glede navajanj oškodovanca na kraju dogodka, da je spregledal zavijanje obdolženca. Čeprav je oškodovanec to okoliščino kasneje seveda zanikal, bi se sodišče moralo opredeliti do omenjenih ključnih izpovedb, relevantnih za presojo, ali je podana adekvatna vzročnost pri obdolžencu ali vendarle pri oškodovancu, da je do prometne nesreče sploh prišlo.

5Izpovedb navedenih prič o izjavi oškodovanca na kraju dogodka, da je „spregledal“ zavijanje obdolženca, sodišče prve stopnje ni prezrlo, temveč jih je omenilo v točkah 9, 10 in 11 obrazložitve sodbe. Vendar ta izjava oškodovanca neposredno po trčenju oziroma padcu z motornim kolesom, ko je bil zaradi hude poškodbe v bolečinah in gotovo tudi v šoku, za presojo očitane kršitve obdolžencu in posledično povzročitve obravnavane prometne nesreče, ni ključna, kot zmotno meni zagovornik. Bistvena je namreč njegova izpovedba pred sodiščem, upoštevaje vse ostale ugotovitve dokaznega postopka, predvsem ugotovitve in mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nesreč. Do teh ugotovitev se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izčrpno in tehtno opredelilo in zaključilo, da je prav obdolženec s svojim ravnanjem in načinom vožnje povzročil nevarno situacijo v cestnem prometu, ki je vodila do obravnavane prometne nesreče. Iz nadaljnjih pritožbenih navedb zagovornika, še vedno v okviru zatrjevane iste bistvene kršitve določb postopka, je razbrati, da nasprotuje dejanskim ugotovitvam in povzeti končni oceni sodišča prve stopnje, saj trdi, da je bil oškodovanec tisti, ki je spregledal celotno situacijo z zavijanjem obdolženca in je bila njegova prehitra - objestna vožnja več kot očiten vzrok za nastalo prometno nesrečo. S temi navedbami pa uveljavlja samostojen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki pa sicer tudi ni podana.

6Povzetim pritožbenim trditvam, da je ravno oškodovančeva prehitra vožnja (izključni) vzrok za obravnavano prometno nesrečo, zagovornik dodaja sicer nesporno - tudi po izvedencu potrjeno - ugotovitev, da je preglednost ravnine do križišča oziroma mesta nesreče vsaj 250 metrov. Ponavlja zagovor obdolženca, da je pred zavijanjem v križišču vklopil levi smerokaz, vendar zaradi močno prekoračene hitrosti motorista pred mestom njegovega zaviranja, slednjega še ni mogel opaziti ko je prvič pogledal v vzratno ogledalo v vozilu, kot tudi ne ko je pogledal v zunanje ogledalo. Nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, da prevelika hitrost motorista ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo.

7Sodišče prve stopnje je v točkah 8 do 12 obrazložitve sodbe povzelo izpovedbe zaslišanega oškodovanca in prič, tudi D. D., ki ga omenja zagovornik, ter v točki 13 pojasnilo, da v resničnost njihovih izpovedb ni podvomilo. Nadalje je v točki 14 obrazložitve, skladno z vsebino spisa izčrpno in natančno povzelo ugotovitve izvedenca za raziskavo prometnih nesreč. Izpodbijana sodba oziroma odločitev sodišča prve stopnje v glavnem temelji na teh ugotovitvah izvedenca, ki potrjujejo izpovedbo oškodovanca, da je bil že v fazi prehitevanja, ko je obdolženec pred njim zavil levo. Bistvena ugotovitev izvedenca je, da je obdolženec začel zavijati, ko je bil oškodovanec že na nasprotnem pasu in v fazi prehitevanja, pri čemer mu je preglednost vozišča dopuščala, da je lahko in bi moral zaznati za njim vozečega motorista. Ugotovil je tudi, da je voznik motornega kolesa v trenutku reagiranja na situacijo, ko je bil od mesta trčenja oddaljen 66,50 metrov, sicer vozil prehitro oziroma z višjo hitrostjo od dovoljene, vendar bi voznik osebnega vozila, ne glede na to okoliščino, ob upoštevanju prometne situacije in preglednosti, ki je bila zadostna, moral motorista za sabo videti, saj je bil slednji takrat na nasprotnem voznem pasu in ga je že prehiteval. Po mnenju izvedenca voznik motornega kolesa druge rešitve kot ekstremno zaviranje in padec ni imel, zaznal je namreč veliko nevarnost in poskušal rešiti najhujše. Glede na situacijo je torej lahko odreagiral le z ekstremnim zaviranjem, to pa je vodilo v nestabilnost motorja in njegovo prevrnitev, motorist na dogajanje ni imel več vpliva.

8Tako jasne in nedvomne ugotovitve izvedenca so sodišču prve stopnje, upoštevaje vse ostale izvedene dokaze, dale zanesljivo podlago za sklepanje in zaključek, da je obdolženec kot voznik osebnega avtomobila v obravnavanih okoliščinah kršil dolžnostno ravnanje iz prvega odstavka 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Na stransko makadamsko cesto ni zavijal pravilno, saj se po ugotovitvah izvedenca ni pravilno postavil k sredinski ločilni črti in zavil po najkrajši poti na stransko cesto, temveč je vozil diagonalno čez nasprotno smerno vozišče. Pri tem bi glede na preglednost vozišča in prometno situacijo moral zaznati za njim vozeče motorno kolo, če bi pogledal nazaj, saj se je to v tistem trenutku že nahajalo na nasprotnem smernem vozišču in je bilo v fazi prehitevanja, medsebojna razdalja med voziloma pa je znašala 38 metrov.

9Res je sicer, da izvedenec na tehničen način ni mogel ugotoviti, na kakšni razdalji od mesta trčenja je motorist pričel s prehitevanjem, vendar slednje tudi po presoji višjega sodišča - v nasprotju s pritožbenim mnenjem zagovornika - ni ključno vprašanje oziroma okoliščina za presojo očitane kršitve obdolžencu in posledično nastale prometne nesreče. Zanesljivo podlago za sklepanje oziroma oceno, da je bil motorist že v fazi prehitevanja, ko je obdolženec začel z manevrom zavijanja, je namreč sodišče imelo v vseh ostalih natančnih ugotovitvah izvedenca, ki glede te odločilne okoliščine v celoti potrjujejo izpovedbo zaslišanega oškodovanca - motorista. V zvezi s tem uveljavljan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni utemeljen.

10Enako velja za pritožbene navedbe, da je mnenje izvedenca primarno pristransko, hkrati pa tudi nepopolno in da je sodišče prve stopnje zato neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe po postavitvi drugega izvedenca. Nepopolnost izvedenskega mnenja zagovornik opira na zagovor obdolženca, ki pa ga je sodišče prve stopnje glede na vse ugotovitve dokaznega postopka utemeljeno ovrglo oziroma mu ni moglo slediti, kot je to izčrpno argumentiralo končno v točkah 16 in 17 obrazložitve sodbe. Stališče izvedenca, da je motorno kolo dosti bolj dinamično v prometu, pa je po presoji višjega sodišča notorno dejstvo, zato takšno stališče samo po sebi ne more biti razlog za dvom v nepristranskost izvedenca, kot neutemeljeno meni zagovornik. Tudi izrecna izjava izvedenca „pospeški, pojemki, spremembe smeri, vse se lahko dogaja bistveno hitreje kot pri osebnem avtomobilu, zato je treba v prometu tudi to pričakovati ali pa tudi biti pozoren“, ne potrjuje takšnega očitka, čeprav je izvedenec tudi sam motorist, kot še opozarja zagovornik. Sodišče prve stopnje namreč (utemeljeno) ni spregledalo, da je voznik motornega kolesa prekoračil omejitev hitrosti in tako ravnal v nasprotju s predpisi, vendar je upoštevaje načelo defenzivne vožnje, ki omejuje načelo zaupanja v prometu, v točkah 18 in 19 obrazložitve sodbe argumentirano in pravilno zaključilo, da ta njegova kršitev ne predstavlja takšnega prispevka k nastanku prometne nesreče, da bi obdolženca razbremenila krivde, temveč je bilo ravno obdolženčevo protipredpisno ravnanje tisto, ki je med vsemi spremljajočimi vzroki in pogoji imelo odločilno vlogo pri nastanku prometne nesreče. Po navedenem tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi zavrnitve predloga obrambe po postavitvi drugega izvedenca, ne more biti utemeljen.

11Glede zagovora obdolženca, da je svojo namero zavijanja v levo pravočasno nakazal z utripalkami, je izčrpno in pravilno utemeljitev podalo že sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve sodbe in ji, ne glede na drugačno pritožbeno mnenje zagovornika, ni kaj dodati.

12Uveljavljani pritožbeni razlogi v skladu z določbo 386. člena ZKP obsegajo tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Upoštevaje splošna merila za odmero kazenske sankcije in v okviru teh ugotovljene olajševalne okoliščine na strani obdolženca, kot jih je sicer pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, po presoji višjega sodišča pomenijo izpolnjene pogoje za izrek pogojne obsodbe, torej kazenske sankcije opozorilne narave obdolžencu. Poleg vseh ugotovljenih olajševalnih okoliščin na njegovi strani, namreč ni mogoče spregledati ugotovitev izvedenca, da če bi oškodovanec na točki reagiranja vozil s hitrostjo 90 km/h, reagiral v času 0,8 s na nevarno situacijo z blagim zaviranjem 3 m/s in vozil na isti oddaljenosti od sredinske ločilne črte, bi trčenje izostalo, šlo pa bi za tesno srečanje. Slednje po presoji višjega sodišča pomeni, da je (tudi) prehitra vožnja oškodovanca soprispevala k nastali prometni nesreči. Zato je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu namesto izrečene denarne kazni izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo enako višino denarne kazni, z enakim rokom plačila v primeru preklica pogojne obsodbe ter kot ustrezno preizkusno dobo enega leta, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

13Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 394. člena ZKP).

14Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).