VSM Sodba I Cpg 279/2018

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek v višini 1.130.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 12. 2011 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku, do vtoževanih 1.161.000,00 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od dne 31. 7. 2008 do dne 8. 12. 2011, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 52.015,59 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Zoper ugodilni del sprejete odločitve se pravočasno (s pritožbo in z njeno dopolnitvijo) pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov.

V pritožbi toženka uvodoma izpostavlja trditveno podlago tožbe in določene zapise v sporni Prodajni predpogodbi z dne 23. 7. 2007 (v nadaljevanju: Prodajna predpogodba, priloga A25 spisa), glede katerih meni, da si medsebojno nasprotujejo. Ker sta pogodbeni stranki veljavnost predpogodbe vezali na prenehanje veljavnosti Odloka o prepovedi delitve parcel, graditve in spremembe katastrske kulture zemljišča za severovzhodno območje mesta X (v nadaljevanju: Odlok, priloga A8 spisa), ta pa je po mnenju Vrhovnega sodišča RS prenehal veljati že dne 19. 8. 2005, pogodbeni stranki nista imeli razloga, da nista sklenili prodajne pogodbe, saj je bil pogoj že uresničen. Očitno pogodbeni stranki po lastni volji nista sklenili glavne pogodbe, zaradi česar je pretrgana vzročna zveza med zatrjevano škodo in dejanji toženke. V tej zvezi pritožba še izpostavlja, da pogodbeni stranki veljavnosti predpogodbe nista vezali na izdani lokacijski informaciji iz let 2006 in 2008 (ti zato nista relevantni za sam posel), ampak zgolj na veljavo spornega Odloka. Toženka meni, da tudi sicer ravnanje toženke ni protipravno v smislu, da bi lahko imelo za posledico njeno odškodninsko odgovornost na podlagi 26. člena Ustave RS. Nadalje pritožba izpostavlja določene okoliščine, na podlagi katerih je mnenja, da je Prodajna predpogodba narejena zgolj za potrebe tega postopka. Sodišču prve stopnje v tej zvezi očita pomanjkanje opredelitve do navedb in dokazov. Tak očitek je podan tudi glede trditev toženke, da gradnja, ki jo je tožnica (oz. kupec iz predpogodbe) želela izvesti, ne bi bila dopustna, četudi ne bi bilo spornega Odloka. Pritožba se nadalje osredotoča na ugotovitve glede izdanih lokacijskih informacij, pri čemer meni, da za izpovedbe prič v tej smeri ni bilo ustrezne trditvene podlage, prav tako pa lokacijske informacije niso bile predmet Prodajne predpogodbe. Glede same višine prisojene odškodnine pritožba meni, da bi bilo pri izračunu škode potrebno odšteti znesek prodaje vključno, z DDV-jem, ki ga je tožnica prejela, ko je prodala nepremičnine družbi A. d.o.o., tako da razlika predstavlja znesek 750.000,00 EUR in ne prisojenih 1.130.000,00 EUR. Stroškovna odločitev pa je po oceni pritožnice napačna v delu, ko je sodišče prve stopnje nagrado za postopek in za narok tožnici neutemeljeno priznalo dvakrat (tudi v novem sojenju).

V dopolnitvi pritožbe toženka dodatno izpostavlja še, da sodišče prve stopnje glede zatrjevane fiktivnosti Prodajne predpogodbe ni zadostilo „dokaznemu standardu glede obrazložitve tega spornega dejstva“. Ob upoštevanju stališč in napotkov Vrhovnega sodišča RS bi bilo pomembno zaslišati pričo B. B., ne pa da je sodišče prve stopnje zgolj prebralo njegovo izjavo, predlogu po ponovnem zaslišanju prič pa neobrazloženo ni sledilo. Ponovno pritožnica odpira tudi vprašanje njenega ravnanja, ki bi lahko predstavljalo zgolj zmotno uporabo materialnega prava, ne pa kakšne zavestne, namerne in očitne kršitve predpisov, ki lahko ima za posledico odškodninsko odgovornost. Navaja še, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o opredelitvi do njenih trditev o pretrgani vzročni zvezi, zaradi česar je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker je sporni Odlok nehal veljati preden je bila predpogodba sklenjena, sta pogodbeni stranki vanjo zapisali nekaj, kar ni držalo, zaradi česar kupec ni utemeljeno odstopil o predpogodbe in niso podani pogoji za plačilo škode. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, da bi moralo imenovati izvedenca. Nazadnje pritožba graja še dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki po njenem mnenju ni prepričljiva, saj je sodišče prve stopnje ponovno zgolj povzelo zaslišanja (pa še ta ne v celoti).

Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni oz. jo podrejeno razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene, deloma pa tudi kot neupoštevne pritožbene novote, in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožbena podlaga:

4V obravnavani zadevi tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi obstoja nezakonitega Odloka, ki ga je Občinski svet toženke sprejel na seji dne 13. 7. 2000, nato pa spremenil in dopolnil z odlokom z dne 15. 7. 2004, ki je začel veljati dne 6.8.2004 (priloga A9 spisa). Tožnica je bila v spornem obdobju lastnica nepremičnine s parc. št. 1, k.o. X - mesto, ki se nahaja na področju, za katerega je bil v veljavi Odlok. Slednji je v nasprotju z izrecno zakonsko normo 84. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1) predolgo prepovedoval gradnjo objektov, ki bi bila sicer po prostorski ureditvi omenjenega območja dopustna. Tožnici je nastala škoda, ker svoje nepremičnine ni mogla prodati po ceni, po kateri bi jo lahko (imela je sklenjeno že Prodajno predpogodbo s potencialnim kupcem, hrvaško družbo C.), če ne bi veljal nezakoniti Odlok, temveč jo je lahko edinemu resnemu interesentu (družbi D. d.o.o.) prodala po bistveno nižji ceni. Odgovornost toženke za nastalo škodo je utemeljevala (predvsem) na določbi 26. člena Ustave RS, izpostavljajoč pri tem kot bistveno, da je bil sprejet Odlok oz. prostorski ukrep, ki presega zakonske časovne okvire in da je tožnica toženko (oz. njene delavce) na takšno nezakonitost opozarjala, pa le-ta ni bila odpravljena.

Dosedanja presoja sodišč vseh stopenj:

5Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju (sodba II Pg 222/2013 z dne 9. 2. 2015) presodilo, da so v obravnavanem primeru podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti toženke in je slednjo obsodilo na plačilo celotnega vtoževanega zneska. Presodilo je, da so začasni ukrepi, sprejeti s spornim Odlokom, ex lege prenehali veljati z dnem 1.1.2007 (4 leta po uveljavitvi ZUreP-1), saj do takrat v Občini X ni bil sprejet (izvedbeni) prostorski akt. Menilo je, da morajo občinski organi delovati skladno z veljavno zakonodajo, pri čemer je določilo 84. člena ZUreP-1 o časovni omejenosti začasnih ukrepov tako jasno in razumljivo, da bi morali organi toženke vedeti za neveljavnost spornega Odloka. S tem, ko organi toženke niso upoštevali hierarhije pravnih virov in so neupravičeno vzdrževali sporni Odlok v veljavi, so delovali protipravno. Toženki je zaradi tega protipravnega ravnanja nastala škoda, ker svoje nepremičnine v posledici obstoja nezakonitega Odloka ni mogla prodati po ocenjeni (pošteni) tržni vrednosti (3.061.000,00 EUR), saj je bila sklenjena Prodajna predpogodba razdrta, temveč po bistveno nižji vrednosti (1.900.000,00 EUR). Obstoj vzročne zveze je sodišče prve stopnje utemeljilo z obrazložitvijo, da je vzdrževanje nezakonitega Odloka v veljavi preprečevalo oz. onemogočalo doseganje poštene tržne vrednosti nepremičnine pri prodaji le-te.

6Sodišče druge stopnje je na podlagi vložene pritožbe toženke s sodbo I Cpg 125/2015 z dne 20. 8. 2015 prvostopenjsko odločitev spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Soglašalo je s pritožbo, da odškodninska odgovornost ni podana že iz razloga, ker ni podan element protipravnosti ravnanja (organov) toženke, prav tako pa je prišlo do pretrganja vzročne zveze med zatrjevano protipravnostjo in tožnici nastalo škodo, ker slednja ni izkoristila ustreznih pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo za dosego želenega cilja - odpravo nezakonitega Odloka.

7Vrhovno sodišče RS je na podlagi vložene revizije tožnice sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo (sklep III Ips 15/2016 z dne 22. 6. 2017) in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje s pojasnilom, da je ostala pritožba toženke zaradi zmotne uporabe materialnega prava neizčrpana. V svoji odločbi (19. in 20. točka obrazložitve sklepa VS RS) je primarno pritrdilo presoji sodišča druge stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja organov (občinskega sveta) toženke ob sprejemu Odloka iz leta 2000, kot tudi ne ob sprejemu Odloka o spremembah iz leta 2004. V nadaljevanju pa je ocenilo, da je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da protipravnost ravnanja občinske uprave (in župana) toženke ni podana glede uporabe Odloka, ki se je kazala v navajanju Odloka v lokacijskih informacijah kot veljavne podlage za začasen ukrep prepovedi gradnje na predmetni nepremičnini, in v odločbah toženke o zavrnitvi soglasja za poseg na tej nepremičnini na podlagi Odloka (21. točka sklepa VS RS). Zavzelo je stališče, da bi moralo biti organom oz. delavcem toženke povsem jasno, da je srednjeročno obdobje iz 5. člena Odloka (obdobje njegove veljave), obdobje 5 let, kot je to ob uveljavitvi ZUN določala določba prvega odstavka 20. člena Zakona o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije. Tako ni moglo biti nobenega dvoma, da je Odlok (in s tem začasen ukrep prepovedi gradnje) veljal od 18. 8. 2000 do 18. 8. 2005. Od 19. 8. 2005 dalje torej toženka ni imela več podlage, da je v lokacijskih informacijah ta Odlok navajala kot veljaven odlok o začasnem ukrepu prepovedi gradnje, kot tudi ne podlage, da bi vlogo tožnice za izdajo soglasja za poseg presojala vsebinsko in svoje soglasje odrekla. VS RS je izrecno presodilo, da je toženka ravnala v nasprotju z jasno ureditvijo časovne veljavnosti Odloka in s tem protipravno. Pritožbeno sodišče se na podrobnejše razloge iz sklepa VS RS (22. do vključno 25. točka obrazložitve), v izogib ponavljanju, na tem mestu zgolj sklicuje.

VS RS je v svoji odločbi glede pravkar omenjene protipravne uporabe Odloka s strani organov toženke kot zmotno ocenilo tudi presojo sodišča druge stopnje, da je bila vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo pretrgana zato, ker tožnica ni vložila pravnega sredstva - tožbe za odločanje o zakonitosti Odloka oz. za njegovo razveljavitev. Zavzelo je stališče, da zaradi prenehanja veljave Odloka z dnem 19. 8. 2005, tožnici le-tega ni bilo treba izpodbijati (28. točka obrazložitve sklepa VS RS), tako da vzročna zveza zaradi nevložitve tožbe ni bila pretrgana.

8Sodišče druge stopnje je ob ponovni presoji (preostalega dela) pritožbe toženke s sklepom I Cpg 267/2017 z dne 28. 9. 2017 prvostopenjsko sodbo razveljavilo, med drugim zaradi neustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov in spregleda določenih pravnorelevantnih navedb toženke, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9S sedaj izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo v pretežnem delu. Izhajajoč iz stališč in napotkov VS RS ter sodišča druge stopnje glede protipravnosti ravnanja (organov) toženke, je kot ključno pri določitvi višine oškodovanja oz. sploh nastanka škode izhajalo iz Prodajne predpogodbe, glede katere je zaključilo, da je bila veljavno sklenjena, nasprotne ugovore toženke pa je zavrnilo kot neizkazane oz. neutemeljene. V tem kontekstu je presodilo, da je na podlagi veljavnega razveznega pogoja, ki se je izpolnil zaradi protipravnega ravnanja toženke, prišlo do odstopa kupca (C. d.d.) od Prodajne predpogodbe, posledično (vzročna zveza) pa je bila tožnica zaradi izjalovljene prodaje oškodovana. Višino škode pa predstavlja razlika med v predpogodbi dogovorjeno kupnino (3.030.000,00 EUR) in (neto) kupnino, ki jo je tožnica prejela od kasnejšega kupca, družbe D. d.o.o. (1.900.000,00 EUR).

Presoja utemeljenosti pritožbe:

10V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

11Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in v zadostni meri ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP). Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tokrat tudi ustrezno obrazložilo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na jasne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe sklicuje in jih kot pravilne povzema. Glede na izrecne pritožbene navedbe pa dodaja in izpostavlja naslednje:

12Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se precejšnji del pritožbenih navedb nanaša na spremenjen „obrambni“ pristop toženke k obravnavanju zadeve. Navaja namreč (nova) dejstva, ki v postopku niso bila podana pravočasno, torej do konca prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP). To se nanaša predvsem na trditve o kontradiktornosti zapisov v Prodajni predpogodbi (o tem, da pogodbeni stranki ugotavljata, da je sporni Odlok nezakonit, nato pa veljavnost predpogodbe vežeta na prenehanje njegove veljave), kot tudi na trditve o tem, da je bil že ob sklenitvi predpogodbe, ob upoštevanju stališča VS RS o prenehanju veljave spornega Odloka ex lege, razvezni pogoj izpolnjen oz. uresničen, in bi tako lahko stranki sklenili glavno prodajno pogodbo. Te navedbe so neupoštevne, saj zgolj dejstvo, da je med postopkom VS RS zavzelo stališče o prenehanju veljave Odloka ex lege in o protipravnosti ravnanja (organov) toženke, stranke ne upravičuje do podajanja novih navedb v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP¹.

13Ne glede na navedeno pa izpostavljenim navedbam tudi sicer ne gre slediti. V postopku je bilo s strani tožnice pojasnjeno, kaj in zakaj sta pogodbeni stranki zapisali to, kar sta, v zvezi z (ne)veljavnostjo spornega Odloka. Tako v zapisih v predpogodbi ni nobene kontradiktornosti: stranki sta sicer bili soglasni, da je sporni Odlok nezakonit (v nasprotju s 84. členom ZUrepP-1), vendar sta razvezni pogoj (neveljavnost Odloka) določili iz razloga, ker je toženka vztrajala pri njegovi veljavi. Cilj zapisa pogoja je bil nedvomno v tem, da se sporni Odlok preneha uporabljati (kot veljaven). Zaradi tega toženka tudi ne more biti uspešna z nadaljnjim sklicevanjem na dejstvo, da je ex lege prenehal veljati pred sklenitvijo predpogodbe; ona je bila namreč ves čas do izdaje odločbe VS RS mnenja, da je sporni Odlok (in v njej določeni začasni ukrepi) veljaven in je vztrajala pri tem stališču, ki ga je udejanjala tudi v praksi. Sporni Odlok je namreč citirala v lokacijskih informacijah in se nanj sklicevala tudi pri odločanju o predlogih za izdajo soglasja za poseg. Očitek tožnici, češ da bi lahko s kupcem sklenila glavno pogodbo, ker je bil pogoj neveljavnosti Odloka uresničen, je tako ob upoštevanju toženkinih lastnih navedb in stališč povsem neprimeren.

14Prav tako iz podobnih razlogov pritožba ne more biti uspešna z izpostavljanjem dejstva, da pogodbeni stranki veljavnosti predpogodbe nista vezali na izdani lokacijski informaciji iz let 2006 in 2008, ampak zgolj na veljavo spornega Odloka. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (v prvem sojenju) za toženko to sploh ni bilo sporno oz. bistveno, ker je v zvezi s predpogodbo podala v bistvu zgolj trditve glede njene fiktivnosti oz. prirejenosti za potrebe tega postopka ter glede nezakonitosti zapisanega pogoja. Poleg tega pa tudi ni odločilno, da pogodbeni stranki dejansko nista razveznega pogoja vezali neposredno na lokacijske informacije, ampak na dejstvo veljavnosti spornega Odloka. Nedvomno se je namreč toženkino vztrajanje pri veljavi Odloka kazalo v navajanju le-tega v lokacijskih informacijah.

15V tem kontekstu je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da ugotovitve v zvezi z lokacijskimi informacijami in nanje vezani zaključki o protipravnosti ravnanja (organov) toženke nimajo osnove v trditveni podlagi spora. Tožnica je namreč že v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2014 navajala, da (s strani toženke zatrjevana) veljavnost spornega Odloka jasno izhaja iz lokacijskih informacij, ki jih je izdala toženka.

16Pritožba nadalje neutemeljeno ponovno odpira vprašanje protipravnosti ravnanja (organov) toženke. To vprašanje je že bilo razrešeno pred VS RS, kot pojasnjeno tudi v 7. točki obrazložitve te sodbe pritožbenega sodišča. VS RS je jasno in nedvoumno zavzelo stališče, da je bilo ravnanje organov toženke, ki so vztrajali pri uporabi Odloka, ki se je kazala v navajanju le-tega v lokacijskih informacijah kot veljavne podlage za začasen ukrep prepovedi gradnje na tožničini nepremičnini, v nasprotju z „jasno ureditvijo časovne veljavnosti Odloka in s tem protipravno“. Ker je bilo torej vprašanje protipravnosti dokončno rešeno na revizijski stopnji, pritožba ne more uspeti z obširnim teoretičnim razpredanjem o izhodiščih za odškodninsko odgovornost na temelju 26. člena Ustave RS, niti s citiranjem sodne prakse glede vprašanja, kdaj je ravnanje toženke lahko šteti za protipravno. Predvsem v tej zvezi pritožba neutemeljeno skuša povsem minimizirati pomen toženkinega protipravnega ravnanja, ki se kaže v nezakonitem navajanju spornega Odloka v izdanih lokacijskih informacijah. Jedro teh zaključkov je namreč v tem, da so organi toženke (tudi) na tak način nezakonito vztrajali pri veljavnosti spornega Odloka oz. so ga uporabljali, čeprav ga na glede jasno zakonodajo v tej zvezi ne bi smeli.

17Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje vzročne zveze. Primarno je povsem posplošen, tudi sicer pa neutemeljen, pritožbeni očitek, da „izpodbijana sodba ni opredelila in obrazložila vzročne zveze za zatrjevano škodo“. Iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na veljavno sklenjeno Prodajno predpogodbo, ki je vključevala razvezni pogoj glede (ne)veljavnosti Odloka in dejstvo, da je toženka protipravno vztrajala pri veljavi spornega Odloka, kupec od predpogodbe odstopil, posledično (vzročna zveza) pa je zaradi izjalovljene prodaje tožnici nastala premoženjska škoda. Takšen obstoj vzročne zveze je tudi sicer povsem jasen in logično izhaja iz ugotovljenega sosledja dogodkov.

18Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na pretrganje vzročne zveze. Zavajajoče je v tem kontekstu pritožbeno stališče, da je bil, glede na ugotovitve VS RS od prenehanju veljave Odloka ex lege, pogoj za sklenitev glavne pogodbe uresničen, da bi pogodbeni stranki tako lahko pogodbo sklenili in da toženka v tej zvezi ni bila dolžna storiti ničesar. Glede na že opisano vztrajanje toženke pri veljavi spornega Odloka je namreč povsem „mimo“ mnenje pritožbe, da je očitno obstajala privolitev tožnice v škodni dogodek in da ta po lastni volji ni sklenila glavne pogodbe.

19Prav tako ne drži, da izpodbijana sodba nima razlogov o dejstvih v zvezi z nameravano gradnjo tožnice oz. njenega kupca, ki tudi brez obstoja spornega Odloka ne bi bila dovoljena in da je zato pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje je v 60. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da to vprašanje ni (bilo) odločilno pri presoji vzročne zveze, ker pogodbeni stranki razveznega pogoja nista vezali na konkretno gradnjo, ampak (zgolj) na odpravo protipravnega stanja (veljavnosti Odloka).

20V zvezi z zatrjevanim pretrganjem vzročne zveze iz razloga, ker bi tožnica morala, pa ni, sporni Odlok izpodbijati z vložitvijo ustrezne tožbe, pa je že VS RS pojasnilo (sodišče prve stopnje pa je temu sledilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnici tega ni bilo potrebno storiti iz razloga, ker je Odlok prenehal veljati po samem zakonu dne 19. 8. 2005.

21Pritožba je nadalje neutemeljena tudi glede zaključkov in presoje sodišča prve stopnje o veljavnosti sporne Prodajne predpogodbe.

22Prvenstveno je v tej zvezi neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede zatrjevane načrtne simulirane predpogodbe in da izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov o pravnorelevantnih dejstvih in dokazih v tej zvezi. Glede veljavnosti predpogodbe, dogovorov v njej in njenega učinkovanja je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju podane trditvene podlage spora, zadostne razloge navedlo predvsem v točkah 58 do vključno 65 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ti so jasni in povsem preizkusljivi (zadoščajo zahtevanim standardom obrazloženosti). V postopku zaslišani: podpisnika predpogodbe (E. E. za prodajalca, B. B. za kupca) in prokuristka tožnica F. F. so potrdili (pravo) voljo za sklenitev predpogodbe in njeno točno določeno vsebino. Očitno neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, na podlagi katerih bi lahko potrdilo ali ovrglo, ali je bila predpogodba dejansko sklenjena in kaj je bila njena vsebina.

23V tej zvezi ne gre pritrditi stališču pritožbe, da bi bilo pomembno (ponovno) zaslišanje predlagane priče B. B. in da zgolj branje njegove izjave ne zadošča. Tekom prvega sojenja v zadevi je namreč ta priča izčrpno izpovedala (list. št. 144 in 145 spisa) o okoliščinah sklenitve Prodajne predpogodbe. Zakaj točno bi bilo potrebno to pričo še enkrat zaslišati, iz pritožbenih navedb ni mogoče povsem jasno razbrati. Vsekakor njeno ponovno zaslišanje zaradi tolmačenja vsebine predpogodbe ni bilo potrebno. V novem sojenju je tudi sicer zgolj tožnica predlagala (med drugim tudi) ponovno zaslišanje B. B., pa še to zgolj pod predpostavko, če bi sodišče prve stopnje menilo, da je potrebno dodatno preveriti verodostojnost pogodbe z izvedencem grafologom (list. št. 287 spisa), ker bi dvomilo v njeno veljavno sklenitev.

24Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da toženka s svojimi nasprotnimi trditvami (in dokazi) v postopku ni uspela dokazati navideznosti predpogodbe. Zgolj določeni indici, ki se nanašajo na časovne okoliščine sklepanja predpogodbe in določene nedoslednosti, ki naj bi obstajale med trditvami in izvedenimi dokazi tožnice, ne zadoščajo za to, da bi bilo mogoče s precejšnjo stopnjo verjetnosti (prepričanjem) sklepati o tem, da je bila sporna predpogodba pripravljena (zgolj) za potrebe tega postopka. Ob tem je tudi pritožba pri izpostavljanju teh okoliščin in dejstev selektivna: izbira zgolj takšne, ki po oceni pritožbe govorijo v prid njenemu stališču, prezre oz. ne opredeli pa se do nasprotnih, zanjo manj ugodnih. Tako tudi nimajo pomembne (zadostne) teže pritožbeno izpostavljena razhajanja v navedbah in dokazih tožnice glede tega, kdo bi naj gradil (tožnica, kupec ali oba skupaj) in o dogovorih glede tega.

25Prav tako pritožba ni posebej prepričljiva pri podajanju lastne ocene izpovedb zaslišanih E. E., F. F. in B. B.

26Glede izjave E. E. pritožba zgolj pavšalno navrže, da je izpodbijana sodba povsem minimizirala njegovo izjavo in da slednji v svojem pripovedovanju ni bil konsistenten in ni potrdil tožbenih navedb. Tako posplošenih navedb, brez da bi pritožba izpostavila konkretne dele njegove izpovedbe, iz katerih naj bi izhajalo zatrjevano, ni mogoče preizkusiti.

27Glede izjave F. F. se pritožba neutemeljeno osredotoča na njeno izpovedovanje o želji tožnice po pridobitvi „čiste“ lokacijske informacije (ki da naj bi bilo v nasprotju s trditveno podlago), saj je z izpovedovanjem o le-tem navedena priča dejansko potrdila prizadevanje tožnice po izpolnitvi (edinega) pogoja za sklenitev glavne pogodbe: dosego neuporabe spornega Odloka.

28Podobno velja glede izpovedbe B. B.: dejstvo, da slednji ni izpovedoval o lokacijskih informacijah še ne pomeni, da tožnica dogovorjenega pogoja ne bi mogla izpolniti prav na način, da bi pridobila lokacijsko informacijo, iz katere bi bilo razvidno, da začasni ukrepi iz spornega Odloka ne veljajo več.

29Grajo dokazne ocene pritožba tako v celoti (neuspešno) gradi na svojem, po izdani odločbi VS RS spremenjenem, obrambnem pristopu v zadevi, o čemer je v tej obrazložitvi že bilo govora.

30Neutemeljeno pritožba nasprotuje tudi prisojeni višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri izračunu premoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica, utemeljeno izhajalo iz kupnine, določene v Prodajni predpogodbi (3.030.000,00 EUR), ki bi jo tožnica prejela, če ne bi bilo protipravnega ravnanja toženke, od katere je pravilno odštelo neto znesek kupnine, ki jo je tožnica prejela od dejanskega kupca nepremičnine, družbe D. d.o.o. (1.900.00,00 EUR). Takšnemu načinu obračuna toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje (pravočasno) ni nasprotovala oz. ni trdila, da bi bilo potrebno pri izračunu škode upoštevati (in odšteti) kupnino z vključenim DDV-jem, torej znesek 2.280.000,00 EUR. Ne glede na to ne gre pritrditi njenemu pritožbenemu zavzemanju za upoštevanje zneska 20% DDV-ja. Končni prejemnik le-tega je namreč država (2. člen Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV-1) in njej je (bil) prodajalec dolžan odvesti ta znesek.

31Nazadnje pa je neutemeljena tudi pritožbena graja stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje tožnici nagrade za postopek v novem sojenju ni priznalo (72. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in je v tej smeri pritožba že zato neutemeljena. Materialnopravno pravilno pa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo nagrado za narok tako v prvotnem kot tudi v novem sojenju, kar je povsem skladno z ustaljeno sodno prakso².

32Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno postavljenemu odškodninskemu tožbenemu zahtevku (v pretežnem delu) ugodilo, ustrezno pa je odločilo tudi o stroških postopka.

33Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

34Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnica, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

¹ v besedilu, veljavnem pred sprejemom novele ZPP-E, ki ga je potrebno uporabiti glede na določbo 125. člena ZPP-E.
² prim. npr.: VSL sodba II Cp 603/2016 z dne 13. 4. 2016, VSK sklep I Cp 289/2017 z dne 29. 8. 2017, VSL sklep II Cp 1967/2017 z dne 22. 11. 2017.