VDSS Sodba Psp 212/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 10. 2021 v zvezi z odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 9. 2021 ter da se tožniku ponovno odmeri pokojnina.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne soglaša z argumentom sodišča, da ker prispevkov ni plačal do 31. 12. 2012 ni upravičen do ponovne odmere pokojnine. Opozarja, da je uveljavitev ZPIZ-2 poleg novega zamejenega časovnega okvira (1. 1. 2013) prinesla tudi novo povsem drugačno definicijo dokupljene zavarovalne dobe, ki ima glede na ZPIZ-1 drugačno podlago, vsebino, pomen in dosegljivost. Gre za dve različni kategoriji, kar dokazuje tudi ZPIZ-2H, ki zavarovancem z dokupljeno zavarovalno dobo po ZPIZ-1 omogoča ponovno ugodnejšo odmero pokojnine, zavarovancem z dokupljeno zavarovalno dobo po ZPIZ-2 pa ne. Pri sklicevanju na datum plačila prispevkov je sodišče prišlo v nasprotje z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Zavarovance z dokupljeno zavarovalno dobo po ZPIZ-1 je potrebno enako obravnavati kot po ZPIZ-2. Natančno in pravično razlikovanje teh dveh vrst dokupljene zavarovalne dobe mora izhajati iz dejstva, po katerem zakonu je bila zavarovalna doba dokupljena. Kot razlikovalni kriterij med dokupljeno zavarovalno dobo ne sme biti določen datum plačila prispevkov. Slednje povzroča neenakost pred zakonom. Datum plačila prispevkov ni pomembnejši od vrste dokupljene zavarovalne dobe. Zaradi takšnega tolmačenja sodišča je pomembno, kdaj je zavarovanec vložil zahtevke za dokup zavarovalne dobe. Tisti, ki so to storili proti koncu veljavnosti ZPIZ-1 so odvisni od časa reševanja zahtevka do dneva plačila prispevka, čeprav je bilo izvedeno v zakonskem roku 15 dni. Sodba ne odgovarja na navedbe neenakosti pred zakonom. Ni pojasnila za dokončen odgovor glede neenakosti, ki bi se lahko odrazilo le z vložitvijo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti tega dela ZPIZ-2H. Sodišče se sklicuje le na nekatere odločbe vrhovnega in ustavnega sodišča, vendar nobeno od teh ne zajema ZPIZ-2H, kar je primer pri tožniku. Tudi sklicevanje na razlago z razlagalnim argumentom a maiori ad minus, ni ustrezno. Pobudniki zakona ZPIZ-2H so svoj predlog utemeljili s tem, da bo zakon tudi tisti skupini zavarovancev, ki so pokojninsko dobo dokupili do 31. 12. 2012 in so v neenakem položaju s tistimi, s katerim se je doba prostovoljnega zavarovanja do navedenega datuma priznala kot pokojninska doba brez dokupa, omogočili enake pravice. Z novelo ZPIZ-2H se je vzpostavila neenakost pri stotih zavarovancih, ker prvi odstavek 3. člena ZPIZ-2H izključuje tiste zavarovance, ki so svoje zahtevke za dokup zavarovalne dobe oddali v zadnjih mesecih leta 2012 in so nato zaradi trajanja postopkov plačali prispevke v začetku leta 2013. Zakonodajalec tako ni upošteval, da zakoniti postopek dokupa zavarovalne dobe od vloge do plačila prispevka zahteva določen čas in da se po ustaljeni sodni praksi dokupljena zavarovalna doba šteje šele od datuma plačila prispevkov. Ni razumnega razloga za obravnavo zavarovancem, ki so v 13-letnem času veljavnosti ZPIZ-1 vložili zahtevek za dokup zavarovalne dobe ter izvedli dokup še v času veljavnosti ZPIZ-1 in med tistimi, ki so svoje vloge za dokup zavarovalne dobe oddali med zadnjimi. ZPIZ-2H je v prvem odstavku 3. člena brez razumnega razloga in brez vsake utemeljitve premaknil zamejen časovni okvir z 31. 12. 2012 v obdobje veljavnosti zakona ZPIZ-1 za nedoločeno in sprejemljivo trajanje upravnega postopka od zahtevka za dokup zavarovalne dobe do plačila prispevkov. Ta zamik sledi iz besedila člena, ki govori o dokupu, da je zapostavljena manjša skupina zavarovancev, v kateri imajo zavarovanci dokupljeno zavarovalno dobo po ZPIZ-1, a nimajo pravice do ponovne odmere po ZPIZ-2H le zato, ker so bili njihovi prispevki zaradi trajanja upravnih postopkov plačani v začetku leta 2013. Ta premaknjen zamejen časovni okvir ZPIZ-2H razdeljuje enotno obdobje veljavnosti ZPIZ-1 na tri umetne intervale. Prvi interval obsega čas od 1. 1. 2000 do sredine oktobra 2012. Vsi ti, ki so končali s plačilom prispevkov do 31. 12. 2012 se prizna pravica do ponovne odmere pokojnine. Drugi interval v drugi polovici oktobra 2012, kjer so se le nekateri v tem intervalu vloženi zahtevki za dokup zavarovalne dobe zaključili s plačilom prispevkov do 31. 12. 2012 in tretji (prepozni) interval, ki obsega čas od novembra 2012 do 31. 12. 2012 in se je zaradi trajanja postopkov končal s plačilom prispevkov po 31. 12. 2012, zaradi česar jim je bila zavrnjena pravica do ponovne odmere pokojnine. Prvi odstavek 3. člena ZPIZ-2H je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, kar je ključno za pravično razsodbo. Tožnik predlaga vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti prvega odstavka 3. člena ZPIZ-2H.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenega razloga in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi.

5Sodišče je skladno z določili 183. člena ZPIZ-2 presojalo, ali gre za kršitev materialne določbe zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca. Gre za institut neprave obnove postopka končanega z dokončno in pravnomočno upravno odločbo.

6Tožniku je bila nesporno z odločbo z dne 28. 2. 2014 priznana pravica do predčasne pokojnine od 28. 10. 2013 dalje. Dne 28. 1. 2013 mu je bila s strani toženca izdana odločba glede štetja zavarovalne dobe za čas služenja vojaškega roka v trajanju 11 mesecev,¹ dne 28. 1. 2013 pa odločba glede štetja zavarovalne dobe za čas zaključenega dodiplomskega študija na fakulteti A. v trajanju 4 leta in 7 mesecev.² Obe odločbi sta za priznanje zavarovalne dobe vsebovali pogoj plačila prispevkov. Potrdilo o plačilu potrjuje, da je tožnik znesek iz naslova prispevka za dokup zavarovalne dobe³ plačal 11. 2. 2013 in 12. 2. 2013 (za dokup zavarovalne dobe).

7V pritožbi tožnik vztraja, da določilo prvega odstavka 3. člena ZPIZ-2H (Ur. l. RS, št. 139/2020) krši ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS⁴), ki je predpogoj za pravilno uporabo materialnega prava v tem sporu.

8Toženec je tožnikovo zahtevo za novo odmero pokojnine po ZPIZ-2H zaradi dokupljene dobe z dne 16. 8. 2021 zavrnil iz razloga, ker dokup pokojninske dobe ni bil opravljen do 31. 12. 2012, čemur je sodišče sledilo.

9Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v zadevi ključno razlogovanje sodišča iz 11. točke obrazložitve, kjer je kot odločilno dejstvo izpostavilo dejstvo plačila prispevkov. Doba, za katero je možen dokup ni zavarovalna doba vse dotedaj, dokler dokup ni izveden oziroma so plačani prispevki. Pravico do vštetja takšne dobe se pridobi šele s plačilom prispevkov, kar se upošteva po pogojih veljavnih v času njene pridobitve. Povsem ustrezno je tako sklicevanje sodišča na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 327/2016 z dne 23. 5. 2017).⁵ Ker je ključno, da tožnik odmerjenih prispevkov za dokup dobe ni izvedel vse do konca veljavnosti ZPIZ-1,⁶ posledično to pomeni, da takšne dobe toženec ne more upoštevati kot to zahteva tožnik.⁷

10Tudi sam pritožnik v 5. točki pritožbe navaja, da so pobudniki ZPIZ-2H zasledovali cilj, da zakon tudi tisti skupini zavarovancev, ki so pokojninsko dobo dokupili do 31. 12. 2012⁸ omogoči enake pravice napram tistim, ki se jim je doba prostovoljnega zavarovanja do navedenega datuma priznala kot pokojninska doba brez dokupa. Namen zakonodajalca je tako odprava neenakosti med zavarovanci, ki so pokojninsko dobo dokupili do 31. 12. 2012 s tistimi, katerim se je doba prostovoljnega zavarovanja do 31. 12. 2012 priznala kot pokojninska doba brez dokupa.

11Pritožbeno sodišče povsem soglaša z argumentirano obrazložitvijo sodišča v 12., 13. in 14. točki, kjer je poglobljeno odgovorilo na očitke o neenakosti oziroma o kršitvi ustavnega načela iz 14. člena Ustave RS. V 12. točki obrazložitve je povsem pravilno izpostavilo in se opredelilo tudi do posameznih primerov ustavnega odločanja v zadevah iz pokojninskega zavarovanja, zaradi česar pritožbeno sodišče na pritožbene očitke v tem delu ne bo odgovarjalo, saj gre po vsebini za iste očitke, kot jih je tožnik izpostavil že pred izdajo izpodbijane sodbe in je nanje povsem pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom URS o pravici do socialne varnosti je ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da gre za vprašanja zakonodajnega urejanja, pri katerem ima zakonodajalec široko polje proste presoje. Zakonodajalec lahko glede na demografsko strukturo in neugodnim razmerjem med številom zavarovancev in upokojencev v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja zaradi finančne vzdržnosti pokojninske blagajne. Tožnik tako ni uspešno dokazal kršitve pravice enakosti iz 14. člena Ustave RS.

12V pritožbenem razlogovanju je nosilna trditev, da je do neenake obravnave privedlo razlogovanje sodišča, ki se opira na uveljavljeno sodno prakso, da šele plačilo z odločbo odmerjenih prispevkov spremeni naravo obdobja v pokojninsko dobo brez dokupa. Seveda se ne ustavno sodišče ne zakonodajalec nista poglabljala v vse posebnosti življenjskih primerov, saj bi gostota za to potrebnega normiranja povzročila nasprotne učinke. Zakonodajalec bi moral nenehno ustvarjati nove norme in jih prilagajati posebnostim življenjskih položajev vedno večjega števila manjših skupin, kar bi bilo pravno nevzdržno. Argument tožnika o časovnem trajanju upravnega postopka pri izdaji odločbe in potem še dejanski izvedbi plačila ne more biti pravno upošteven in tako ne more vplivati na priznanje vtoževane pravice. Dejavnik časovnega trajanja postopka in plačila ne more vplivati na zakonski termin dokupa. Zakon je pri tem jasen. Dokup mora biti izvršen do 31. 12. 2012.⁹

13V pravno sfero upravičencev sodi premislek o časovnem trajanju upravnih postopkov¹⁰ in s tem dejstvom zvezanih pravnih posledicah. Tožnik ima ob morebitnem kumulativnem obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti toženca na voljo le hipotetično možnost odškodninskega zahtevka.

14Pritožbo je potrebno na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Od 1. 10. 1978 do 31. 8. 1979.
² Od 1. 10. 1973 do 30. 4. 1978.
³ Za čas zaključenega študija in čas služenja vojaškega roka.
⁴ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
⁵ To stališče je Vrhovno sodišče RS še večkrat ponovilo.
⁶ Do 31. 12. 2012.
⁷ Kar bi mu omogočilo ponovno odmero po ZPIZ-2H.
⁸ Dokup mora biti izvršen do tega datuma.
⁹ Do konca veljavnosti zakona, na podlagi katerega se upošteva dokupljena zavarovalna doba.
¹⁰ Od vložitve zahteve zavarovancev do izvršitve plačila v odločbi odmerjenih prispevkov.