UPRS Sklep I U 1721/2021-62

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Na podlagi 4. člena in četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) so tožniki v upravni zadevi I U 1701/2021 zahtevali, da se ugotovi, da sta določbi 1. in 4. odstavka 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID - 19 (Ur. l. RS, št. 174/21 in 177/21; v nadaljevanju Odlok 177/21), Sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) o izvajanju vzgojno izobraževalnega dela na daljavo (Ur. l. RS, št. 138/21; v nadaljevanju Sklep MIZŠ), Okrožnica MIZŠ št. 603-1/2021/97 z dne 12. 11. 2021 in Okrožnica MIZŠ - dodatna pojasnila k tej okrožnici št. 603-1/2021/98 z dne 16. 11. 2021 (v nadaljevanju Okrožnica MIZŠ z dodatnimi pojasnili) nezakoniti, da kršijo in nedopustno posegajo v pravice tožnikov iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave RS, ter da naj jih sodišče kot takšne odpravi. Ugotovi naj se tudi, da je zahteva tožene stranke a. po testiranju trikrat tedensko (kot pogoju za izvajanje njene dolžnosti vzgoje in izobraževanja), nezakonita ter da krši in nedopustno posega v zgoraj navedene ustavne pravice tožnikov.

Hkrati so tožniki vložili tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve o tožbi zadrži izvajanje določb 1. in 4. odstavka 8. člena Odloka 177/21, Sklepa MIZŠ in Okrožnice MIZŠ z dodatnimi pojasnili. Toženi stranki Osnovni šoli Domžale naj se naloži, da mora tožnikom dopustiti obiskovanje šole in pouka brez izpolnjenega pogoja PCT. Zahtevali so povrnitev stroškov postopka.

2Sodišče je v upravni zadevi I U 1701/2021 dne 29. 11. 2011 izdalo sklep, da se zadeva razdruži tako, da se tožba v delu, uperjenem zoper akte Vlade RS (Odlok 177/21, Sklep MIZŠ, Protokol samotestiranja učencev Ministrstva za zdravje št. 187-399/2020/257 z dne 10. 11. 2021 (v nadaljevanju Protokol MZ), Okrožnico MIZŠ z dodatnimi pojasnili) in zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijanimi akti Vlade RS, obravnava upravnem sporu št. I U 1701/2021, medtem ko se tožba v delu, ki se nanaša na ravnanja tožene stranke A. obravnava posebej pod opr. št. I U 1721/21 (I. točka izreka sklepa). Zavrglo je tožbo zoper Vlado RS in zahtevo za izdajo začasne odredbe za zadržanje izpodbijanih aktov Vlade RS (II. in III. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da v upravni zadevi I U 1701/2021 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3V tej zadevi (I U 1721/2021) je sodišče s sklepom z dne 7. 12. 2021 zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (da mora tožena stranka A. (v nadaljevanju tožena stranka) dopustiti tožnikom obiskovanje šole in pouka brez izpolnjenega pogoja PCT).

4Iz tožbe izhaja¹, da je Vlada RS z Odlokom 177/21 domnevno z namenom zamejevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 določila pogoj PCT. Izpolnjevati ga morajo vsi uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju vseh dejavnosti v RS, ne pa tudi osebe mlajše od 12 let. Testiranje za dokazovanje PCT se izvaja s HAG testi. Za učence osnovne šole je, zgolj za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, zahtevano testiranje s testi HAG za "samotestiranje" (ki niso nič prav drugačni od testov za testiranje). Samotestiranje se opravi v zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Povsem in izključno zdravi otroci so se dolžni, za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, trikrat tedensko testirati na virus SARS-C0V-2, zgolj zato, da lahko prisostvujejo pouku oziroma se izobražujejo. Odklonitev soglasja za izvedbo testa ima za posledico popolno prepoved izobraževanja. Šola namreč starše, ki ne podajo soglasja, zgolj ustno obvesti, da se njihov otrok do nadaljnjega izobražuje na daljavo, ker zanj velja prepoved zbiranja v prostorih šole. Učenci se brez podpisanega soglasja k testiranju ne smejo udeležiti osnovnošolskega izobraževanja v prostorih šole. Če pa učenci vseeno pridejo v šolo, se jih osami oziroma popolnoma izolira. V času "šolanja od doma" oziroma izolacije se proces izobraževanja ne izvaja. Učencem namreč v času šolanja doma ni zagotovljena nobena oblika izobraževanja, saj niso deležni ne šolanja preko interneta, ne preverjanja in ocenjevanja znanja (Okrožnica MIZŠ). V spletni učilnici lahko dobijo le domače naloge. Ukrep za otroke pomeni popolno izvotlitev njihovih pravic do varstva in izobraževanja ter usposabljanja za dejavno delo v družbi. Izvaja se le zaradi testiranja oziroma kot prisila k cepljenju. Tožniki menijo, da šola nima nobene pravne podlage za izdajo individualnih sklepov o izobraževanju na daljavo posameznim učencem oziroma oddelkom, pa kljub temu takšno izobraževanje dejansko odreja.

5Tožniki obiskujejo toženo stranko. Brez rednega testiranja se jim ne dovoli obiskovanja pouka, zato so se prisiljeni podrediti neustavnemu in nezakonitemu testiranju ali pa se ne smejo izobraževati v prostorih šole oziroma so izolirani. Tožena stranka sicer poudarja, da šola ne sme in ne bo izdala nobenega individualnega sklepa o izobraževanju na daljavo posameznim učencem oziroma oddelkom, kljub temu pa izobraževanje na daljavo odreja zgolj s prepovedjo kot realni aktom. S tem neposredno posega v pravni položaj tožnikov, ki za varstvo svojih ustavnih pravic nimajo zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva razen na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave RS oziroma 4. člena ZUS-1.

6Tožniki menijo, da je zahteva po obveznem testiranju v neskladju z Ustavo RS, saj gre za arbitraren ukrep brez strokovne podlage. Zato nujnosti, primernosti in učinkovitosti ukrepa niti ni mogoče preveriti. To velja še zlasti zato, ker se otroci v šoli pretežno nahajajo v t.i. družabnih mehurčkih, to je v zaprtih družbenih krogih. Ob testiranju lahko pride do poškodovanja nosne sluznice, še zlasti če se testiranje izvaja večkrat. Poleg tega samotestiranje otrok, mlajših od 14 let, brez pomoči polnoletne osebe ni izvedljivo; v tem primeru o samotestiranju ni mogoče več govoriti, saj gre dejansko za testiranje. Tega pa lahko izvajajo le pooblaščeni izvajalci, kar pa delavci šole niso.

7Izvajanje testiranja s strani delavcev šole predstavlja protipravni poseg v njihovo telesno integriteto in pravice in ga delavec sploh ne sme izvršiti, tožniki in njihovi starši pa nanj niso dolžni pristati. Redno testiranje zgolj zaradi povsem teoretične možnosti prenosa okužbe z zdrave osebe predstavlja grob in prekomeren poseg v človeško telo in človekovo dostojanstvo. Obveznost kakršnihkoli posegov v človeško telo, med katere spada tudi zahtevano testiranje, se sicer lahko predpiše le z zakonom, zato je pogoj testiranja za obiskovanje pouka neustaven že iz tega razloga. Omejitve izobrazbe in šolanja se namreč lahko določijo le pod pogoji strogega testa sorazmernosti. Pavšalno zatrjevana koristnost neprestanega testiranja ne more biti zadostna podlaga za popolno prepoved vstopa v šolo, izobraževanja in šolanja tožnikov.

8Z vlogo z dne 15. 12. 2021 so tožniki tožbo razširili. Predlagajo tudi naj sodišče toženi stranki prepove pogojevati vstop v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževalnega programa ter ocenjevanje znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT. Toženi stranki naj se naloži, da je tožnikom dolžna dopustiti obiskovanje šole ter zanje izvajati in jim zagotavljati izobraževanje in ocenjevanje znanja po Zakonu o osnovni šoli in po potrjenem šolskem programu, brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. Hkrati so vložili zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero so zahtevali, da jim tožena stranka dopusti obiskovanje šole brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT.

9S sklepom z dne 7. 1. 2022 je sodišče spremembo tožbe dopustilo in zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zoper zavrnilni del tega sklepa so tožniki vložili pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 52/2022 dne 16. 3. 2022 zavrglo.

10Senat sodišča je s sklepom z dne 18. 5. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za spor v zvezi varstvom ustavnih pravic - zaradi COVID-19. Ker gre za vprašanja, o katerih se je sodna praksa že izrekla, je senat sklenil, da so v zadevi podani pogoji za odločanje po sodniku posamezniku.

K I. točki izreka

11Tožba ni dovoljena.

12Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožba ni dovoljena, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve pritožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Pravni interes mora obstajati ob odločanju o tožbi. Tudi če je ta obstajal ob vložitvi tožbe, pa je kasneje odpadel, kot je to primer v obravnavani zadevi, je treba tožbo zavreči.²

13Dne 19. 2. 2022 je bil v Ur. l. RS, št. 22/2022 objavljen Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok 22/2022), ki je začel veljati 21. 2. 2022 (16. člen) in v katerem je določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljavnost Odloka 177/21 (15. člen).

14Odlok 22/2022 samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožnikom dovoljeno vstopati v šolo in obiskovati pouk brez izpolnjevanja pogoja PCT, tožena stranka pa je izobraževalni program in ocenjevanje znanja za vse učence dolžna izvajati v skladu z Zakonom o osnovni šoli po potrjenem šolskem programu, brez preverjanja pogoja PCT.

15Glede na to tožniki ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo. V obravnavanem primeru je namreč stanje, ki naj bi ga sodba urejala, že doseženo s sprejetjem Odloka 22/2022 oziroma s prenehanjem veljavnosti Odloka 177/21. Tožniki si torej tudi ob uspehu v tem postopku ne bi mogli več izboljšati svojega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

16Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Povzete so le tožbene navedbe zoper ravnanje tožene stranke, ne pa tudi navedbe, ki se nanašajo na akte Vlade RS (ki je bila kot tožena stranka označena v zadevi I U 1701/2021).
² dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 509.