UPRS Sodba I U 188/2020-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4210-11885/2017-12 z dne 13. 2. 2019 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) ugotovila, da se tožnica za leto 2016 za namene obdavčitve po Sporazumu med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki od dohodka in premoženja – BDEIDOD (v nadaljevanju KIDO), v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, šteje za rezidentko Republike Slovenije (točka 1 izreka). Tožnici se za leto 2016 odmeri dohodnina v višini 9.430,76 EUR (točka 2 izreka). Razlika med odmerjeno in med letom plačano akontacijo dohodnine v višini 3.306,90 EUR znaša 6.123,86 EUR in mora biti plačana v 30 dneh od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja (točka 3 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. Tožnica trpi stroške tega postopka. Posebni stroški davčnemu organu v tem postopku niso nastali (točki 4 in 5 izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica vložila ugovor zoper informativni izračun dohodnine za leto 2016 in v njem napovedala dohodek iz naslova plače v znesku 46.421,65 EUR, ki ga je dosegla pri delodajalcu A., GmbH & Co. KG ter predložila povzetek plačilnih listov za leto 2016 navedenega delodajalca. Davčni organ se sklicuje na 5. člen in 6. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Zavezanec je rezident Republike Slovenije, če v kateremkoli času v davčnem letu izpolnjuje katerega od pogojev iz 6. člena ZDoh-2. Iz Registra davčnih zavezancev je razvidno, da je imela tožnica v Slovenije uradno prijavljeno stalno bivališče na naslovu ..., Bled. Tožnica je izjavila, da je uveljavljala oprostitev plačila davka od dohodkov, prejetih v Nemčiji. Skupaj z izjavo o rezidentskem statusu v letu 2016 po KIDO je tožnica davčnemu organu predložila tudi potrdilo o rezidentskem statusu Zvezne Republike Nemčije, iz katerega izhaja, da jo druga država pogodbenica po KIDO v navedenem letu šteje za svojega rezidenta. V obravnavanem letu je bila tožnica zaposlena v Nemčiji, kjer živi in dela že od leta 2013 ter je tu plačevala davke in prispevke. Tožnica navaja, da v Sloveniji nima nobenega premoženja, nima ekonomskega in drugega interesa v Sloveniji, prebivališče pa je ohranila na naslovu svojega zakonca, saj mora v času občasnih vrnitev v Slovenijo nekje bivati. Davčnemu organu je v postopku predložila povzetek plačilnih listov delodajalca iz Nemčije za leto 2016, pogodbo o zaposlitvi pri temu delodajalcu, izpiske bančnih kartic, kopijo kartice za gorivo Shell, vizitko dr. A. A., specialista za estetsko zobozdravstvo in implantologijo, zdravstveno kartico AOK Bayern, bančno kartico Sparkasse, certifikat o znanju nemščine B2 za zdravstveno osebje, certifikat o licenci za izvajanje poklica medicinske sestre, potrdilo o udeležbi na Drager Academy marca 2016, račun veterinarja z dne 12. 2. 2018, dopis z dne 20. 3. 2017 o prispevku zavarovalnice k reševanju zobozdravstvenih težav, potrdilo o registriranemu prebivališču na naslovu ..., Berg v Nemčiji z dne 10. 12. 2013 in 11. 5. 2015, potrdilo Bundeszentralamt fur Steuern o pridobitvi identifikacijske številke z dne 2. 7. 2013, izjavo B. B. o obisku fitnesa in bazena na Marianne-Strauss-Klinik z dne 27. 3. 2018, izjavo S Klinik in I Bassanese o odpovedi medsebojne dediščine z dne 1. 3. 2018 in odločbo nemškega davčnega organa Bescheid za leto 2016. Davčni organ na podlagi navedenih dokazil ugotavlja, da se tožnica šteje tako za rezidentko Slovenije, kot tudi za rezidentko Nemčije.

3Na podlagi drugega odstavka 4. člena KIDO se v takšnih primerih rezidentski status določi v skladu z naslednjimi pravili, ki se uporabljajo zaporedno: a) davčni zavezanec šteje samo za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ga ima v obeh državah, se šteje samo za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov); b) če ni mogoče opredeliti države, v kateri je središče vitalnih interesov ali če nima v nobeni državi na razpolago stalnega prebivališča, se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima na razpolago običajno bivališče; c) če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, pristojna organa države pogodbenice vprašanje rešita s skupnim dogovarjanjem. V skladu s Komentarjem k drugemu odstavku 4. člena Vzorčne konvencije OECD se za namene uporabe konvencije stalno prebivališče osebe šteje tam, kjer ima ta oseba v lasti in posesti dom. Stalno prebivališče mora imeti v svoji uporabi. Upošteva se vsaka oblika bivališča, ki je v lasti ali najemu fizične osebe. Ker ima tožnica stalno prebivališče v Sloveniji in v Nemčiji, je davčni organ ugotavljal, v kateri od navedenih držav ima tožnica tesnejše osebne in ekonomske interese.

4Tožnica je v postopku navajala, da je uveljavljala oprostitev plačila davka po KIDO v Nemčiji, saj se šteje za rezidentko Nemčije. Tožnica živi in dela v Nemčiji od 24. 6. 2013 dalje kot medicinska sestra in v Nemčiji tudi plačuje davke in prispevke. V Sloveniji nama premoženja. Poročena je s slovenskim državljanom in prijavljena na naslovu, kjer biva tudi njen zakonec. Tožnica tu prebiva zgolj v času dopustov. Tožničin zakonski partner večino časa preživi s tožnico v Nemčiji (80 %), saj od leta 2011 ni zaposlen. Status samostojnega podjetnika posameznika je imel le zaradi pridobivanja delovne dobe. V obdobju od 21. 12. 2015 do 12. 8. 2017 je bil v bolniškem staležu. Kljub dejstvu, da je tožnica od leta 2015 v partnerskem odnosu, se okoliščine, ki vplivajo na tožničin rezidentski status, niso spremenile.

5Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ ugotovil, da je središče tožničinih življenjskih interesov v Sloveniji na podlagi naslednjih okoliščin: tožnica ima v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in življenjskega partnerja. Od 9. 6. do 30. 9. 2016 je imela registrirano dejavnost sobodajalke na naslovu ..., Bled, iz česar izhaja tožničin interes ohranjanja osebnih vezi s Slovenijo. Tožnica je slovenska državljanka in ima slovenskega partnerja, s katerim imata prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Bled v stanovanjski hiši v solastnini tožničinega zakonskega partnerja. Dokazil, da tožničin zakonec večino časa preživi s tožnico v Nemčiji, tožnica ni predložila davčnemu organu. Tožničin zakonec pa ni bil nikoli uradno prijavljen na tožničinem naslovu v Nemčiji, imel pa je od 16. 4. 2015 do 12. 9. 2017 uradno prijavljeno dejavnost C. C., s.p., ..., Bled. V letu 2016 je bil v bolniškem staležu in prejemal nadomestilo od Zavoda RS za zdravstveno zavarovanje ter je posledično ekonomsko in socialno vezan na Slovenijo. Tožnica ima na naslovu prebivališča v Sloveniji dom, ki ji je ves čas na razpolago, kjer prebiva tudi tožničin zakonec. Z Nemčijo pa tožnico povezujejo predvsem okoliščine v zvezi z zaposlitvijo. Okoliščine stalnega prebivališča tožnice v Sloveniji, slovenski zakonski partner, dom v Sloveniji ter registrirana dejavnost sobodajalstva v Sloveniji po mnenju davčnega organa predstavljajo močnejšo vez od tožničinih vezi z Nemčijo, kjer ima tožnica najeto stanovanje, socialno zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, bančni račun ter obiskuje fitnes. Te okoliščine so vključno s prebivališčem pretežno povezane s tožničino zaposlitvijo v Nemčiji. Dejstvo, da ima tožnica v Sloveniji zakonskega partnerja in prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, v katero se po lastnih navedbah večkrat vrača, predstavlja močnejšo vez tožnice s Slovenijo, kot jih ima z Nemčijo. Kljub temu, da tožnica živi in dela v Nemčiji od 24. 6. 2013 dalje, tega v uradnih registrih v Sloveniji ni prijavila in je v Sloveniji obdržala prijavljeno stalno prebivališče. Glede na vse navedeno davčni organ ugotavlja, da je v obravnavanem obdobju tožnica rezidentka Sloveniji in ji je zato v letu 2016 odmeril dohodnino v višini 9.430,76 EUR, kar je razvidno na straneh 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe.

6Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tožnica ima v letu 2016 stalno prebivališče (dom po določilih KIDO) tako v Sloveniji, kot tudi v Nemčiji, zato je davčni organ presojal, kje ima tožnica središče življenjskih interesov. V skladu s 4. členom KIDO se pri presoji kriterija stalnega doma upošteva dom, ki ga ima oseba v lasti ali posesti, torej katerakoli oblika doma (hiša, stanovanje, v lasti, v najemu), ki ga oseba uredi ali zadrži v trajni uporabi ter ji je nastanitev trajno na voljo. Tožnica je imela pred letom 2016, v letu 2016 ter po tem letu 2016 uradno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Bled, kjer je imel prijavljeno stalno prebivališče tudi tožničin zakonski partner. Lastnik nepremičnine na navedenem naslovu je tožničin zakonski partner. Po mnenju pritožbenega organa je imela tožnica na navedenem naslovu v Sloveniji v letu 2016 stalen dom v smislu 4. člena KIDO in ima tako stalen dom v smislu 4. člena KIDO tako v Sloveniji, kot tudi v Nemčiji. Zato je davčni organ presojal, s katero državo ima tožnica tesnejše osebne in ekonomske vezi. V skladu s Komentarjem k Vzorčni konvenciji OECD in Vzorčni konvenciji OZN se upoštevajo zlasti družinske, družbene povezave, poklicne, politične in kulturne ter podobne dejavnosti. Pri presoji središča življenjskih interesov imajo osebni interesi prednost pred ekonomskimi. Pritožbeni organ ugotavlja, da ima tožnica v Nemčiji zlasti ekonomske interese, povezane z zaposlitvijo. Del ekonomskih interesov ima kot sobodajalka tudi v Sloveniji. Da večino časa preživi s tožnico v Nemčiji tožničin zakonski partner, tožnica ni izkazala. Osebna vez tožnice s Slovenijo je tožničin zakonski partner, ki je imel prijavljeno stalno prebivališče v letu 2016 na istem naslovu kot tožnica v Sloveniji, kar predstavlja močnejšo osebno vez tožnice s Slovenijo, kot jo ima z Nemčijo.

7Tožnica je v napovedi smiselno zahtevala oprostitev plačila davka po KIDO v Sloveniji in predložila dokazila, do katerih se je prvostopenjski organ opredelil. Po mnenju pritožbenega organa določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) od organa ne zahtevajo, da stranko o uspehu dokazovanja vselej seznani po uradni dolžnosti pred izdajo odločbe, marveč ji mora omogočiti, da se s tem seznani oz. izreče, kar predpostavlja aktivno ravnanje stranke. Tožnica pa take seznanitve z oceno dokazov in uspehom dokazovanja ni zahtevala. V pritožbi, ko je bila seznanjena z odločbo davčnega organa in njegovo oceno dokazov, novih dokazov ni predložila. Pritožbeni organ meni, da ni bila kršena tožničina pravica do izjave, kot to ugovarja tožnica. Glede presoje tožničinega rezidentstva v letih 2013 do 2015 pa pojasni, da se dohodnina odmerja za vsako leto posebej in da se rezidentstvo po KIDO presoja v zvezi z odmero dohodnine. Opredelitev pritožbenega organa do tožničinih ugovorov glede višine odmerjene dohodnine, je razvidna na straneh 6 do 7 obrazložitve odločbe. Glede tožničinega ugovora o neustavni obdavčitvi pa po mnenju pritožbenega organa takšna ocena ni v pristojnosti upravnih organov.

8Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev davčnega organa iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Davčni organ je zmotno uporabil materialno pravo – KIDO, napačno ugotovil dejansko stanje – da ima tožnica močnejše osebne in ekonomske vezi v Republiki Sloveniji, v postopku pa so bile storjene tudi kršitve določb postopka. Tožena stranka je napačno ocenila tožničina dokazila, nekaterih pa sploh ni ocenila. Toženka je napačno ugotovila, da ima tožnica močnejše osebne vezi v Republiki Sloveniji. To ugotovitev davčni organ veže na dejstvo, da je tožnica decembra 2015 sklenila zakonsko zvezo s slovenskim državljanom. Toženka je napačno pojem „središče življenjskih interesov“ zožala na dejstvo sklenjene zakonske zveze in na dejstvo, da tožnica ni dokazala, da njen zakonec večino časa (80 %) preživi s tožnico v Nemčiji. Tožnica je v postopku predložila številne listine, ki izkazujejo njena stalno in kontinuirano bivanje v Nemčiji in osebne ter ekonomske vezi v Nemčiji, ter so v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi navedene. Tožnica jih v tožbi ponovno navaja. Iz predloženih listin po mnenju tožnice jasno izhaja, da je središče tožničinih življenjskih interesov v Nemčiji, saj tam živi, dela, koristi zdravstvene storitve, je tam obvezno socialno zavarovana, v Nemčiji preživlja prosti čas, v Sloveniji pa razen prijavljenega stalnega prebivališča nima nobenih relevantnih osebnih ali ekonomskih vezi. Do navedenih predloženih listin se toženka ni opredelila toženka in jih v postopku ni dokazno presodila v skladu z določbo 73. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 10. člena ZUP. Toženka ni opravila dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter je tako kršila pravila postopka.

9Tožnica je res sklenila zakonsko zvezo s slovenskim državljanom, iz česar pa ne izhaja, da je v Slovenijo prenesla središče življenjskih interesov. Že v pritožbi je tožnica pojasnila okoliščine glede dejavnosti zakonca in navedla, da je imel od 16. 4. 2015 do 12. 9. 2017 prijavljeno dejavnost kot podjetnik posameznik, vendar dejavnosti zaradi bolniškega staleža ni opravljal. V tem obdobju je prejemal nadomestilo od Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Fizično tožničin zakonec ni bil prisoten v Sloveniji, marveč v Nemčiji. Toženka bi v skladu z določbo 7. člena ZUP v primeru dvoma v tožničine navedbe morala tožnico seznaniti, da lahko predlaga tudi svoje zaslišanje in zaslišanje zakonca, česar pa ni storila in je s tem kršila prvi odstavek 7. člena ZUP. Prav tako tudi ni izdala poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, v zvezi s katerim bi tožnica lahko predlagala dodatne dokaze, med drugim tudi zaslišanje stranke in tožničinega zakonca. Toženka v izpodbijani odločbi ni ustrezno obrazložila zakaj kljub številnim predloženim listinskim dokazom, ki dokazujejo dejanski obstoj središča življenjskih interesov tožnice v Nemčiji meni, da je slednje v Sloveniji. Napačno je toženka presodila dejstvo sklenjene zakonske zveze in sobodajalstva tožnice v letu 2016, saj zaradi slednjega tožnica ni prihajala v Slovenijo. Toženka je zmotno uporabila določbo drugega odstavka 4. člena KIDO in je nepravilno ugotovila dejansko stanje ter posledično napačno tožnici za leto 2016 odmerila dohodnino. Sodišču tožnica predlaga vpogled v listinska dokazila ter zaslišanje stranke in tožničinega zakonskega partnerja, C. C. Predlaga tudi, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, z zakonskimi zamudnin obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

10Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

11Tožba je utemeljena.

12V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito ugotovil, da se tožnica za namene obdavčitve po KIDO v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 šteje za rezidentko Republike Slovenije. Temu tožnica nasprotuje in meni, da bi jo moral davčni organ v obravnavanem obdobju za namene odmere dohodnine v letu 2016 šteti za rezidentko Zvezne Republike Nemčije, s katero jo vežejo močnejše dejanske osebne in ekonomske vezi.

13Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da Republika Slovenija in Zvezna Republika Nemčija štejeta tožnico za svojo rezidentko, čemur tožnica ne oporeka, zato je davčni organ pri ugotavljanju tožničinega rezidentskega statusa pravilno uporabil prelomna pravila iz drugega odstavka 4. člena KIDO, na podlagi katerega se v primeru, če je posameznik rezident obeh držav pogodbenic, njegov status določa: a) da se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima stalno prebivališče v obeh državah, pa se šteje samo za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov); b) če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni državi na razpolago stalnega prebivališča, se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima običajno bivališče; c) če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje samo za rezidenta države, katere državljan je; d) če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenic vprašanja rešujeta s skupnim dogovorom.

14Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev, da ima tožnica v skladu s predhodno navedeno določbo KIDO v obravnavanem obdobju na razpolago stalno prebivališče tako v Republiki Sloveniji, kot tudi v Zvezni republiki Nemčiji. Kadar ima zavezanec na voljo bivališče v obeh državah pogodbenicah, se v skladu z drugim odstavkom 4. člena KIDO šteje za rezidenta države pogodbenice v kateri ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov). Pri tem pa so glede na Komentar k Vzorčni konvenciji OECD relevantne zlasti posameznikove družinske in družbene povezave, poklicne, politične, kulturne in druge dejavnosti, ki vežejo posameznika na državo, pri čemer pa gre za dejanske osebne in ekonomske okoliščine, ki se presojajo kot celota. Upoštevati je potrebno način, kako si posameznik organizira osebni in ekonomski del življenja, vključno z obsegom in načinom njegovega udejstvovanja v družabnem življenju z njegovimi konjički, interesi in podobno. Pri tej presoji je teža, ki se priznava posamezni okoliščini, odvisna od konkretnih okoliščin.

15Glede na vsa dejstva in okoliščine ter predložene dokumente v postopku ugotavljanja razidentskega statusa v Sloveniji za tožnico je davčni organ odločil, da se tožnica od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 v skladu s KIDO šteje za rezidentko Republike Slovenije. Sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe med drugim preizkuša tudi procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo upravnega akta in sicer: razumljivost, konsistentnost in logičnost obrazložitve. Po presoji sodišča pa obrazložitev izpodbijane odločbe tem zahtevam ni zadostila. Na podlagi prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev upravnega akta obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovitve dejanskega stanja narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Po mnenju sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe ne izpolnjuje predhodno navedenih zakonskih pogojev in je zato nezakonita.

16Tožnica je v postopku dokazovala, da ima tesnejše dejanske ekonomske in osebne odnose v Nemčiji in s tem v zvezi davčnemu organu predložila številne listine, ki pa jih davčni organ konkretno ni presodil in jih ni dokazno ocenil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica v postopku predložila: potrdilo o rezidentskem statusu Zvezne Republike Nemčije, povzetek plačilnih listov delodajalca iz Nemčije za leto 2016, pogodbo o zaposlitvi pri temu delodajalcu, izpiske bančnih kartic, kopijo kartice za gorivo Shel, vizitko dr. A. A., specialista za estetsko zobozdravstvo in implantologijo, zdravstveno kartico AOK Bayern, bančno kartico Sparkasse, certifikat o znanju nemščine B2 za zdravstveno osebje, certifikat o licenci za izvajanje poklica medicinske sestre, potrdilo o udeležbi na Drager Academy marca 2016, račun veterinarja z dne 12. 2. 2018, dopis z dne 20. 3. 2017 o prispevku zavarovalnice k reševanju zobozdravstvenih težav, potrdilo o registriranemu prebivališču na naslovu ..., Berg v Nemčiji z dne 10. 12. 2013 in 11. 5. 2015, potrdilo Bundeszentralamt fur Steuern o pridobitvi identifikacijske številke z dne 2. 7. 2013, izjavo C. C. o obisku fitnesa in bazena na Marianne-Strauss-Klinik z dne 27. 3. 2018, izjavo S Klinik in I Bassanese o odpovedi medsebojne dediščine z dne 1. 3. 2018 in odločbo nemškega davčnega organa Bescheid za leto 2016. Z navedenimi listinami je tožnica dokazovala način organiziranja svojega osebnega in ekonomskega dela življenja in svojega udejstvovanja v družbenem življenju, ter da ima središče življenjskih interesov v Zvezni Republiki Nemčiji. Davčni organ pa se do navedenih listin konkretno ni opredelil in jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni dokazno ocenil. Presodil pa jih ni tudi pritožbeni organ. Navedba davčnega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da okoliščine stalnega prebivališča tožnice v Sloveniji, slovenski partner in dom v Sloveniji ter registrirana dejavnost sobodajalstva v Sloveniji po mnenju davčnega organa predstavljajo močnejšo vez od tožničinih vezi z Nemčijo, ki so najeto stanovanje, socialno zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, bančni račun, obiskovanje fitnesa, ki so vključno s prebivališčem pretežno povezane z zaposlitvijo tožnice v Nemčiji po presoji sodišča ne predstavljajo konkretne navedbe razlogov za odločitev in tudi ne konkretne presoje predloženih dokazov. Ker se davčni in pritožbeni organ nista opredelila do relevantnih dokazov tožnice, je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker izpodbijana odločba ne vsebuje navedbo razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov in vseh skupaj, je pomanjkljivo obrazložena ter ni v skladu z določbo 214. člena ZUP in tudi ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP; 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

17Po povedanem sodišče sodi, da pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi niso bili presojeni predloženi dokazi o relevantnih okoliščinah oziroma to vsaj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Glede na navedeno, so bila tudi kršena pravila postopka. Sodišče sodi, da davčni organ pred odločitvijo tožnici ni dal možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke, 8. člen ZUP), kot to ugovarja tudi tožnica v tožbi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se davčni organ konkretno ni opredelil do dokazov, s katerimi je tožnica dokazovala za odločitev relevantne okoliščine in sicer, da ima tesnejše dejanske ekonomske in osebne odnose (središče življenjskih interesov) v Republiki Nemčiji.

18Ker so bila v obravnavanem primeru bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ob upoštevanju stališč sodišča v tej sodbi o zadevi ponovno odloči. V ponovnem postopku naj davčni organ predložene listine konkretno dokazno oceni in izda upravni akt v skladu z določbo 214. člena ZUP.

19Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v zadevi pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.

20Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožena stranka je dolžna povrniti stroške v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).