UPRS Sodba in sklep I U 624/2017-16

1. Tožbi zoper odločbo Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 0041-6803/2016/4 z dne 6. 3. 2017 se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožba zoper Informativni izračun št. 0041-6803/2016/2 z dne 13. 12. 2016 se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb, do tožeče stranke iz naslova izplačila glavnice neizplačanih starih deviznih vlog št. ..., ..., ... in... v višini 10.628,21 EUR ter obresti v višini 5.016,16 EUR, skupaj 15.644,37 EUR. Obresti so bile izračunane do dneva izdaje te odločbe.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je toženi stranki posredovala tožeča stranka ter na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je na podlagi 9. člena Zakona o načinu izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, ugotovila, da je stanje predmetnih vlog na dan 31. 12. 1991 znašalo 3.770,73 USD (devizna vloga št. ...), 2.114,57 USD, 223,47 DEM in 9,53 CHF (devizna vloga št. ...), 2.481,66 USD (devizna vloga št. ...) in 3.289,21 USD (devizna vloga ...). Tožena stranka je ob sklicevanju na določbe ZNISESČP nadalje ugotovila stanje devizne vloge, ki v EUR protivrednosti skupaj znaša 10.628,21 EUR ter natekle obresti od 1. 1. 1992 do izdaje odločbe v skupnem znesku 5.016,16 EUR. Glede predmetne devizne vloge je tožena stranka dne 13. 12. 2018 izdala informativni izračun št. 0041-6803/2016/2, ki je bil tožeči stranki vročen dne 16. 12. 2016. Tožena stranka je dne 11. 1. 2017 prejela ugovor tožeče stranke zoper navedeni informativni izračun, v katerem tožeča stranka navaja, da bi se morala po obrestno-obrestnem izračunu obračunati obrestna mera, kot jo je Ljubljanska banka priznavala za vloge, vezane za najdaljše možno obdobje. Poleg tega ugovarja, da bi morala biti konverzija izvedena po tečaju na dan, ko je Evropska unija uvedla valuto Euro. Tožena stranka se pri izračunu obresti in glavnice sklicuje na določbe ZNISESČP in ugotavlja, da za drugačen obračun obresti kot je določen v ZNISESČP ni pravne podlage. Tudi tečaj za konverzijo in način izračunavanja obresti sta določena v zakonu. Posledično je štela ugovor tožeče stranke kot neutemeljen in je zahtevi ugodila v višini kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

3Tožeča stranka vlaga tožbo in v njej navaja, da izračun terjatve ni v skladu s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Ališić in drugi), po kateri mora Republika Slovenija vsem varčevalcem Ljubljanske banke d.d. izplačati njihovo devizno varčevanje pod enakimi pogoji kot je bilo izplačano osebam, ki so varčevale v domačih podružnicah slovenskih bank. Tem varčevalcem so bila privarčevana sredstva izplačana s 6% obrestno mero do 31. 12. 1992 ter z državnimi obveznicami s 5% obrestno mero za nadaljnje obdobje do 1. 1. 2003. V skladu z navedenim tožeča stranka zahteva, da se ji izračun za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2002 naredi na enak način kot za varčevalce, ki so imeli isto varčevanje pri slovenskih podružnicah Ljubljanske banke in ki so se odločili za izračun z državnimi obveznicami. Za obdobje od 1. 1. 2003 pa zahteva izračun z zloženim obrestnim izračunom obresti na obresti za vezane cikluse časovno omejenega varčevanja na najdaljši rok vezanja, z obrestno mero kot jo je banka ponujala za vsako posamezni ciklus časovno omejenega varčevanja na najdaljši rok vezanja v navedenem obdobiju, ker so to možnost po izplačilu obveznic imeli tudi varčevalci domačih podružnic. Zahteva izplačilo v ameriških dolarjih, oziroma pretvorbo v EUR po tečaju na dan 1. 1. 1999. Če bo izplačilo v ameriških dolarjih, pa naj se izračun in preračun deviz naredi na isti način, kot je predlagan preračun deviz varčevanja v evre za izplačilo v evrih. Sodišču tožeča stranka predlaga, naj razveljavi informativni izračun in izpodbijano odločbo ter „prisili merodajne“ k izdelavi novega izračuna v skladu s sodbo.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da lahko tožena stranka upravičencu obračuna samo obresti do višine, ki je določena v ZNISESČP in ni pravne podlage za drugačen obračun obresti. Tožena stranka je vezana na načelo zakonitosti (6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju: ZUP), pri čemer je lahko obresti obračunala zgolj po obrestni meri, ki je določena v zakonu, torej v ZNISESČP in opravila konverzijo na način, kot je predpisano v zakonu. Zakonske določbe, ki so podlaga izpodbijanemu informativnemu izračunu, so jasne in so bile v postopku tudi dosledno spoštovane. ESČP je v sklepu z dne 27. 4. 2017 v zadevi Vehbija Hodžič proti Sloveniji, št. 33805/17 potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačilo varčevalcev tudi z vidika vprašanja, ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sobe in skladnost ZNISESČP s sodbo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri navedbah v tožbi ter navaja, da je slovenska zakonodaja v nasprotju s sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Tožeča stranka očitno izpodbija celotno odločbo tožene stranke z dne 6. 3. 2017, a je med strankama sporno le pravno vprašanje, do kakšne obrestne mere na višino glavnice terjatve je tožeča stranka upravičena, upoštevajoč pri tem ZNISESČP v povezavi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališić in drugi in ali je pretvorba iz drugih valut v EUR narejena pravilno ali ne.

8Tekom ugotovitvenega upravnega postopka je tožena stranka tožeči stranki poslala informativni izračun neizplačane stare devizne vloge št. 0041-6803/2016/2 z dne 13. 12. 2016, ki ga je tožeča stranka prejela dne 16. 12. 2016. V pravnem pouku tega informativnega izračuna je bilo navedeno, da je zoper ta izračun dovoljen ugovor na Sklad RS za nasledstvo in tožeča stranka je to pravno sredstvo izkoristila z vložitvijo ugovora, v katerem je navedla iste argumente kot v tožbi zoper izpodbijano odločbo.

9Po prejemu ugovora tožeče stranke je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo št. 0041-6803/2016/4 z dne 6. 3. 2017. V izpodbijani odločbi je glede na ugovor tožeče stranke zoper informativni izračun tožena stranka podala dva argumenta za izračun obresti in konverzijo v EUR, kar sta tudi sporni pravni vprašanji v predmetni zadevi. S prvim argumentom tožena stranka utemeljuje, da lahko tožeči stranki izplača le obresti, ki so določene z zakonom, to je z ZNISESČP, ker je upravni organ vezan na zakon (četrti odstavek 153. člena Ustave). Z drugim argumentom pa tožena stranka utemeljuje, da lahko pretvori devizne vloge, ki so del Evroobmočja, po tečajih zamenjave med evrom in temi tujimi valutami na dan 1.1. 1999 (prvi odstavek 4. člena ZNISESČP), oziroma po drugem odstavku istega člena se neizplačane stare devizne vloge v valutah držav, ki niso del Evroobmočja, preračunajo v euro po referenčnih tečajih Evropske centralne banke, ki jih objavlja Banka Slovenije na dan uveljavitve ZNISESČP.

10V tožbi je tožeča stranka konkretizirala svoj vsebinski ugovor glede določitve obrestne mere. Pri tem se sklicuje na sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališić in drugi in sicer predvsem na 48. in 146. odstavek sodbe. Glede navedenega sodišče ugotavlja, da je sporno med strankama v tej zadevi, ali je tožeča stranka z izpodbijano odločbo dobila priznane obresti pod drugačnimi pogoji, kot se je po ugotovitvah ESČP Republika Slovenija zavezala v devetdesetih letih z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter z Zakonom o starih deviznih vlogah iz leta 1993, ki sta se uporabljala za varčevalce bank na ozemlju Republike Slovenije. V odločitvi Velikega senata ESČP je bilo namreč določeno, da morajo pritožniki Ališićeva, Sandžak in ostali, ki so v enakem položaju, dobiti izplačane stare devizne vloge „pod enakimi pogoji, kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank (ti pogoji so navedeni v 48. odstavku zgoraj).“¹

11V postopku je tako ostalo nerazčiščeno, ali je tožena stranka v izpodbijanem aktu imela objektivno in upravičeno podlago za razlikovanje med obrestno mero, za katero se je v devetdesetih letih Republika Slovenija zavezala, da bo vračala prvotne vloge (in obresti), in obrestno mero, po kateri je izračunala vračilo stare devizne vloge tožeče stranke v izpodbijanem aktu, ki temelji na ZNISESČP iz leta 2015. V odstavku 48. je ESČP namreč ugotovilo, da je „leta 1991 Slovenija od SFRJ prevzela zakonsko jamstvo za stare devizne vloge v domačih podružnicah bank /.../ ne glede na državljanstvo /.../ in pretvorila obveznosti bank do vlagateljev v javni dolg /.../ Slovenija se je torej zavezala povrniti prvotne vloge in obresti, natečene do 31. decembra 1990 po prvotni obrestni meri, ter obresti, natečene od 1. januarja 1991 do 31. decembra 1992, po 6-odstotni letni obrestni meri /.../. V obdobju po tem je bila obrestna mera odvisna od tega, ali se je varčevalec odločil za državne obveznice ali denarna sredstva. Varčevalci so bili upravičeni do pridobitve državnih obveznic, ki naj bi se odplačevale do leta 2003 v dvajsetih polletnih obrokih in prinesle obresti po 5-odstotni letni obrestni meri, ali do denarnih sredstev iz bank, v katerih so imeli denar, skupaj z obrestmi po tržni obrestni meri plus 0,25% v desetih polletnih obrokih.“²

12Omenjeni tožbeni ugovor zoper informativni izračun v zvezi z odstavkoma 48. in 146. iz sodbe v zadevi Ališić in drugi je ključen. Tožena stranka pa ne v informativnem izračunu, ne v izpodbijani odločbi niti ne v odgovoru na tožbo ni utemeljila, da ima ugovarjano razlikovanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, objektivno in upravičeno podlago. Ali ima to razlikovanje objektivno in upravičeno podlago, je namreč vprašanje, na katerega mora podati odgovor najprej tožena stranka, saj gre pri tem med drugim tudi za vprašanje izvajanja ekonomske oziroma proračunske politike. Šele, ko bo tožena stranka podala dejanske razloge za različno obravnavanje varčevalcev v smislu objektivne in upravičene podlage morebiti tudi z vidika ekonomske in socialne (proračunske) politike, šele potem bo sodišče v upravnem sporu lahko presodilo, ali je to razlikovanje v skladu z s prepovedjo diskriminacije kot splošnim pravnim načelom iz Ustave in EKČP.

13Tožena stranka se sicer v odgovoru na tožbo brani, da je ESČP v zadevah Hodžić proti Sloveniji in Zeljković proti Sloveniji že razsodilo, da je ZNISESČP v skladu z EKČP in s sodbo Velikega senata v zadevi Ališić in ostali, kar bi pomenilo - pod pogojem, da je ta argument in interpretacija sodnih odločb ESČP pravilna - da navedena pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta ni takšna, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. V zvezi s tem argumentom tožene stranke pa Upravno sodišče ugotavlja naslednje.

14Tričlanski senat ESČP v zadevi Zeljković proti Sloveniji, v kateri je Sklad RS za nasledstvo zavrnil zahtevek za povrnitev stare devizne vloge, potrjuje samo to, da je v zadevi Hodžić proti Sloveniji ESČP ugotovilo, da ZNISESČP o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić in drugi „izpolnjuje merila določena v pilotni sodbi.“³ Ali med ta merila spada oziroma ali je v okviru teh meril ESČP presojalo tudi ureditev obresti v ZNISESČP, in v primeru, da ureditev obresti spada med ta presojena merila, kako je to merilo presojalo ESČP v zadevi Hodžić proti Sloveniji, iz sklepa v zadevi Zeljković ni razvidno. Če bi bila vsa specifična pravna vprašanja, vključno z ureditvijo obresti v ZNISESČP, kar je sporni element v tem upravnem sporu, že dokončno presojena s strani ESČP, potem ne bi ESČP v sklepu v zadevi Zeljković z dne 28. 9. 2017 navedlo, da je pritožba na ESČP preuranjena. ESČP namreč ni pritožbe zavrnilo kot (očitno) neutemeljene, ampak je navedlo, da mora tožnik izčrpati vsa pravna sredstva pred domačimi sodišči, vključno z ustavno pritožbo in je pritožbo pritožnika Zeljkovića na ESČP kot preuranjeno zavrglo.⁴ V skladu z načelom subsidiarnega sodnega varstva v okviru mehanizma EKČP namreč državam za njihova dejanja ni treba odgovarjati pred mednarodnim mehanizmom ESČP, ne da bi prej imele države podpisnice EKČP priložnost popraviti stanje prek svojega pravnega sistema.⁵ Pri tem je pomembno, da je v zadevi Zeljković proti Sloveniji bilo sporno manj specifično pravno vprašanje od ureditve obresti, in sicer je pritožnik uveljavljal, da so bili njegovi prihranki preneseni na privatizacijski račun,⁶ in da ni mogel dvigniti svoje stare devizne vloge.⁷ S sklicevanjem na sklep ESČP v zadevi Zeljkovič proti Sloveniji se tožena stranka torej ne more uspešno braniti pred argumentom tožeče stranke, ki uveljavlja, da je določitev obresti v neskladju s pilotsko sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi, ker izpodbijani akt ne vsebuje potrebne obrazložitve glede objektivne in upravičene podlage za neenako obravnavo varčevalcev z vidika višine obresti. Zato je za razrešitev konkretnega upravnega spora bolj pomembno to, o čem in kako je določitev obresti v ZNISESČP obravnaval sedemčlanski senat ESČP v zadevi Hodžić proti Sloveniji.

15V zadevi Hodžić proti Sloveniji z dne 4. aprila 2017 je sedemčlanski senat ESČP odločal v zadevi, v kateri je pritožnik v postopku pred ESČP uveljavljal, da njegovi prihranki niso bili preneseni na privatizacijski račun in da ni mogel dvigniti svoje stare devizne vloge.⁸ V tej zadevi je sedemčlanski senat ESČP v 10. odstavku obrazložitve navedel, da bo preveril, ali ZNISESČP izpolnjuje merila iz 148. odstavka sodbe v zadevi Ališić in drugi, in če jih izpolnjuje, ali je pritožnik uporabil pravno sredstvo, ki ga uvaja zakon (zahtevo za verifikacijo).⁹ ESČP je preverjalo tri merila. Kot prvo merilo je preverjalo merilo „enakih pogojev“. V tej zvezi je ESČP v 11. odstavku obrazložitve sklepa najprej povzelo, kako ZNISESČP ureja višino obresti za posamezna časovna obdobja. V naslednjem (12) odstavku obrazložitve ESČP nadaljuje, da so obrestne mere v ZNISESČP glede obdobja do 31. 12. 1992 nedvomno v skladu s tistimi, ki so se uporabile pri domačih varčevalcih. Za obdobje po tem datumu, ki je ključna sporna okoliščina v tem upravnem sporu, pa je bila za ESČP primerljiva skupina tistih varčevalcev, ki so se odločili za denarna sredstva (in ne za države obveznice). Varčevalci te skupine so bili izplačani v desetih obrokih od 1. 1. 1993 do 1. 1. 1998 in so dobili obresti po tržni obrestni meri za vezane vloge s prištetim 0,25% (izračunane po konformnem načinu obračunavanja obresti). Nato se ESČP sklicuje na svojo prakso, ko je večkrat odločilo, da bi bilo treba v skladu z načelom subsidiarnosti domačim organom dopustiti več možnosti presoje glede izvrševanja pilotske sodbe. ESČP dodaja, da čeprav je možno, da bodo na podlagi ZNISESČP varčevalci pri sarajevski in zagrebški podružnici Ljubljanske banke za obdobje od 1. 1. 1993 dobili nekoliko manjše obresti (glej 11. odstavek) kot domači varčevalci (glej 12. odstavek), na tej podlagi ugotavlja, da ZNISESČP „načeloma izpolnjuje prvo merilo.“¹⁰ To je vsekakor zelo pomembno stališče ESČP, vendar pa ne zadošča za to, da bi Upravno sodišče v tem upravnem sporu lahko razsodilo, da pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je ESČP že dokončno presodilo, da je ureditev obresti v ZNISESČP v skladu s pilotsko sodbo Ališić in drugi.

16Sklep sedemčlanskega senata ESČP v zadevi Hodžić je treba razumeti v smislu načelne odločitve, da so omenjena tri merila v ZNISESČP načeloma v skladu s pilotsko sodbo Ališić in ostali, kajti v tej zadevi (za razliko od zadeve Zeljković) pritožnik sploh še ni izkoristil nobenega pravnega sredstva po ZNISESČP, ampak se je neposredno pritožil na ESČP. Zato je ESČP s sklepom njegovo pritožbo zavrglo (ne pa zavrnilo s sodbo kot neutemeljeno) in hkrati navedlo, da bo lahko pritožnik po izčrpanju pravnih sredstev v Republiki Sloveniji vložil novo pritožbo na ESČP.¹¹ Razloga, zaradi katerega je pritožnik Hodžić uveljavljal sodno varstvo pred ESČP, ESČP ni preverjalo, ker ga ni zajelo v omenjena tri merila in je v zadnjem delu sklepa opozorilo, da bo v morebitnem postopku po izčrpanju pravnih sredstev v Republiki Sloveniji preverjalo, ali domača sodna praksa morda ni v skladu z EKČP in da bo kakršna koli prihodnja presoja vključevala ugotavljanje, ali so domači organi uporabili ZNISESČP „na način, ki je v skladu s pilotsko sodbo in standardi EKČP na splošno.“¹² Iz tega sledi, da je (prvi) argument tožene stranke, da je vezana zgolj na zakon glede določitve obresti, nepravilen.

17Standardi EKČP na splošno pa v zvezi s prepovedjo diskriminacije oziroma neenakega obravnavanja iz določila 14. člena EKČP v povezavi s pravico do mirnega uživanja imovine iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in člena 1. Protokola št. 12 pomenijo (slednji v Sloveniji velja od leta 2010), da je treba v postopku s pravnimi sredstvi v Republiki Sloveniji presoditi, ali je tožena stranka imela objektivno in upravičeno podlago za različno obravnavanje¹³ varčevalcev na podlagi državljanstva oziroma prebivališča pri določanju višine obresti glede na to, da med strankama ni sporno, da v predmetni zadevi gre za neenako obravnavo tožeče stranke glede na slovenske varčevalce, ki pa se sicer nahajajo v relativno primerljivem položaju.¹⁴ Po Razlagalnem poročilo o Protokolu št. 12 v okvir člena 1. Protokola št. 12 spadajo štiri kategorije primerov in med njimi je tudi kategorija zadev, ko država izvršuje določeno diskrecijo, na primer ko podeljuje določene subvencije.¹⁵

18Pri ugotavljanju objektivne in upravičene podlage za neenako obravnavo je treba napraviti dva koraka presoje, in sicer je treba odgovoriti na vprašanje, ali država z neenako obravnavo zasleduje legitimni cilj¹⁶ in če so uporabljena sredstva za neenako obravnavo v razumnem sorazmerju z legitimnim ciljem.¹⁷ Pri obravnavi tega drugega koraka ima država določeno polje proste presoje, kar pa je odvisno od same narave spornega ukrepa in drugih okoliščin spora;¹⁸ v okviru slednjih je ključna tista okoliščina, zaradi katere država različno obravnava dve primerljive kategorije varčevalcev. Kadar gre v sporu zgolj za splošne ukrepe ekonomske in socialne politike in strategije, ESČP pušča najširše polje proste presoje in preverja samo, ali uporabljena sredstva niso očitno brez razumne podlage.¹⁹ Nasproti temu stoji druga ekstremna situacija, ko je razlikovalna okoliščina etnično poreklo, rasa ali barva kože, kajti razlikovanje na teh podlagah ni dopustno oziroma ga je treba obravnavati skrajno strogo (ang.: „as strictly as possible“);²⁰ med tem ko je razlikovanje na podlagi spola in spolne usmerjenosti v skladu z EKČP samo, če ima posebej tehtne razloge.²¹ V odvisnosti od narave spora v slednjo kategorijo lahko spada tudi situacija, ko je izključna razlikovalna okoliščina državljanstvo.²² Tožena stranka bo v ponovnem postopku, ko bo podala objektivno in upravičeno podlago za razlikovanje morala upoštevati, da gre v predmetni zadevi za razlikovalno okoliščino državljanstva oziroma prebivališča varčevalcev.

19Ob upoštevanju zgoraj navedenih standardov v zvezi z 14. členom, 1. členom Protokola 12 k EKČP v zvezi z 1. členom 1. Protokola k EKČP je treba razumeti in uporabiti stališče ESČP v sklepu v zadevi Hodžić proti Sloveniji, da ZNISESČP „načeloma“ izpolnjuje merilo enakih pogojev glede višine obresti. Tožena stranka namreč načeloma lahko razlikuje med varčevalci glede višine obresti na glavnico na podlagi državljanstva oziroma prebivališča varčevalca, vendar pa mora biti to razlikovanje v skladu z zgoraj postavljenimi kriteriji in standardi, o čemer pa se ESČP še ni izreklo. Samo takšen pristop k razumevanju in uporabi sklepa ESČP v zadevi Hodžić in drugi o tem, da ZNISESČP „načeloma“ izpolnjuje merilo enakih pogojev glede višine obresti, je pravilen.

20Tožena stranka je že v ugovoru na informativni izračun ugovarjala načinu izračuna obresti in predlagala svoj način izračuna z obrestno obrestnim izračunom za devizne vloge z najdaljšim rokom vezave, ki jih je nudila Ljubljanska banka leta 1991 za to vrsto vezav ter posledično tudi višini izračunanih obresti. Konkretizirano pa se sklicuje na 48. in 146. odstavek sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Ališić in ostali šele v tožbi. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka, s predlaganim načinom izračuna obresti smiselno predlagala enako obravnavo kot so bili obravnavani varčevalci z deviznimi vlogami, ki so jih imeli pri slovenskih bankah na območju Republike Slovenije. S tem je izpolnila svoj del dokaznega bremena, zato se je dokazno breme prevalilo na stran tožene stranke, ki bi morala v izpodbijani odločbi ustrezno – znotraj zgoraj postavljenih okvirov, kriterijev in standardov opravičiti oziroma vsaj pojasniti različno obravnavanje,²³ kar pa tožena stranka ni storila.

21Ker tožena stranka ni odgovorila na ugovor, da bi morala biti tožeča stranka deležna enakega obravnavanja kot varčevalci z deviznimi vlogami, ki so jih imeli pri slovenskih bankah na območju Republike Slovenije, je v tem ključnem elementu spora odločba ostala neobrazložena. Zato je sodišče tožbi zoper odločbo ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Gre za področje, kot že rečeno, ki med drugim deloma zadeva izvrševanja ekonomske in socialne politike, ki je vezana na upravljanje z državnim proračunom, za kar ne more dati primarne razlage za neenako obravnavo sodišče, ampak mora to storiti tožena stranka, da bi sodišče v morebitnem nadaljevanju postopka preverilo zakonitost oziroma ustavnost in skladnost obrazložitve neenakega obravnave s standardi iz EKČP v zvezi s pilotsko sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi. Ta argumentacija tožene stranke bo namreč relevantna tudi v morebitnem postopku pred ESČP, kajti iz zadeve Hodžić proti Sloveniji izhaja, da predstavnik Republike Slovenije v postopku pred ESČP sploh še ni dobil možnosti, da bi pojasnil razloge za neenako obravnavanje varčevalcev z vidika višine obresti.

22V ponovnem postopku tožena stranka pri podajanju obrazložitve objektivne in upravičene podlage za neenako obravnavanje ne bo mogla mimo obrazložitve, ki jo je podal predlagatelj zakona ob sprejemanju ZNISESČP. Vendar pa tožena stranka ni strogo vezana samo na argumentacijo predlagatelja zakona in pripravljalnih gradiv ob sprejemanju ZNISESČP, ampak lahko temu doda tudi druge razumne argumente znotraj okvirov in ob upoštevanju kriterijev in standardov iz EKČP, ki jih je Upravno sodišče shematično podalo v tej sodbi. Upravno sodišče je pri tej odločitvi upoštevalo, da je tudi Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da je predmetno vprašanje določitve višine obresti po 3. členu ZNISESČP in neenake obravnave med varčevalci v Glavnih podružnicah Ljubljanske banke d.d. Zagreb in Sarajevo ter varčevalci v domačih podružnicah slovenskih bank pomembno pravno vprašanje in je v tem okviru dopustilo revizijo,²⁴ o kateri pa še ni odločilo. Kljub temu, da gre pri vprašanju določitve obresti ob upoštevanju prepovedi diskriminacije za pomembno pravno vprašanje pa so okoliščine tega upravnega spora enostavne, kajti tožena stranka ni odgovorila na ključen ugovor tožeče stranke zoper informativni izračun oziroma je nanj odgovorila navidezno in v neustreznih pravnih okvirih.

23Ob tem sodišče pripominja, da je tožeča stranka državljanka Republike Hrvaške in s tem tudi državljanka EU. Zato bi se lahko postavilo vprašanje, ali v tem primeru velja splošno načelo prava EU o prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva.²⁵ Sodišče EU sicer še ni odgovorilo na primerljivo predhodno vprašanje na podlagi 267. člena PDEU. Vendar pa Upravno sodišče meni, da prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva iz 18 člena PDEU v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker bi se ta določba samostojno uporabljala (med drugim), če bi predmetni položaj tožeče stranke bil urejen s pravom Unije. Predmetnega položaja pa ne ureja nobeno sekundarno pravo EU.²⁶ Poleg tega položaj tožeče stranke, v katerem naj bi prišlo do diskriminacije, ne spada na področje uporabe nobene od temeljnih svoboščin o prostem pretoku kapitala, prostega gibanja oseb, prostega pretoka blaga ali svobode opravljanja storitev.²⁷ Veliki senat Sodišča EU je sicer v zadevi Egenberger odločil, da „tako kot člen 21 Listine, njen člen 47 glede pravice do učinkovitega sodnega varstva zadostuje sam po sebi in ni treba, da je konkretiziran z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi posameznikom dal pravico, ki bi jo lahko uveljavljali kot tako.“²⁸ Vendar pa po mnenju Upravnega sodišča to velja samo pod pogojem, če gre za spor s področja prava EU,²⁹ za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Listina EU o temeljnih pravicah namreč ne razširja pristojnosti uporabe prava Unije preko pristojnosti Unije niti ne ustvarja nikakršnih novih pristojnosti ali nalog Unije in ne spreminja pristojnosti in nalog opredeljenih v Pogodbah.³⁰

24Sodišče je ob upoštevanju prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, in sicer na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker tožena stranka ni spoštovala določil 4. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, po katerih mora upravni organ v obrazložitvi odločbe navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba. Zaradi te pomanjkljivosti v obrazložitvi sodišče ni moglo preizkusiti zakonitosti izpodbijane odločbe, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča glede vodenja postopka in glede razlage materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni posebej opredeljevalo do ugovora konverzije tuje valute v evro, bo morala pa na ta ugovor odgovoriti tožena stranka v svoji odločbi.

25Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, stanje devizne vloge na dan 31. 12. 1991 ter znesek obresti, izračunan po določbah 3.člena ZNISESČP ), ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Med strankama je namreč sporno le pravno vprašanje, ali je tožeča stranka po materialnem pravu upravičena do drugačne metode preračunavanja glavnice v EUR in ali je upravičena do drugačne pretvorbe med posameznimi valutami in EUR.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

26V drugi točki izreka je sodišče s sklepom zavrglo tožbo zoper Informativni izračun št. 0041-6803/2016/2 z dne 13. 12. 2016, kajti to ni akt, ki bi ga tožeča stranka lahko izpodbijala v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj ima tožnica zagotovljeno sodno varstvo njenih pravic preko vložene tožbe zoper izpodbijano odločbo (157. člen ustave RS, 1. člen ZUS-1).

¹ Ališič in drugi, št. 60642/08, 16. 7. 2014, odst. 146.
² Ibid. odst. 48.
³ Stojan Zeljković proti Sloveniji, št. 33805/17, 28. 9. 2017, odst. 16.
⁴ Ibid. odst. 17-19.
⁵ Ibid. odst. 13-14.
⁶ Ibid. odst. 3.
⁷ Ibid. odst. 10.
⁸ Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08, odst. 3, 6-7.
⁹ Ibid. odst. 10.
¹⁰ Ibid. odst. 13. Drugo in tretje merilo, ki ju je preverjal sedemčlanski senat ESČP, sta bili odsotnost izvirnikov pogodb in hranilnih knjižic ter sodno varstvo.
¹¹ Ibid. odst. 21.
¹² Ibid. odst. 22.
¹³ Fábián v. Hungary, [GC], para. 113, Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 386.
¹⁴ Fábián v. Hungary, [GC], odst. 113.
¹⁵ Explanatory Report to Protocol No. 12, European Treaty Series, No. 177, Rome 4 XI 2000, odst. 22.
¹⁶ Med te cilje lahko na primer spada tudi zagotavljanje ekonomske stabilnosti in prestrukturiranje javnega dolga v okoliščinah politične, socialne in ekonomske krize (Mamatas et autres c. Grèce, para. 103).
¹⁷ Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 386; Fábián v. Hungary, [GC], odst. 113.
¹⁸ Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 387; Carson and Others v. the United Kingdom [GC], odst. 61.
¹⁹ Ibid. para. 61; Mamatas et autres c. Grèce, para. 88-89.
²⁰ Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 386; Sejdić and Finci v. BiH [GC], odst. 43-44.
²¹ Konstantin Markin v. Russia [GC], odst. 127.
²² Glej na primer: Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 386, 392-396; Andrejeva v. Latvia [GC], odst. 87.
²³ Kurić and Others v. Slovenia [GC], odst. 389; Chassagnou and Others v. France, para. 92.
²⁴ Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Dor 300/2020-3, 11. 11. 2020.
²⁵ Po določbi člena 18(1) Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju: PDEU), kjer se uporabljata Pogodbi in ne da bi to vplivalo na njune posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo (glej tudi določbe členov 10 in 19 PDEU in 2. ter 3. člen Pogodbe EU ter 21(2) člen Listine EU o temeljnih pravicah).
²⁶ Glje mutatis mutandis sodba Velikega senata Sodišča EU v zadevi RB, C-581/18, 11. 6. 2020, odst. 31-32, 37-38
²⁷ Mutatis mutandis ibid. odst. 45-57.
²⁸ Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78; glej mutatis mutandis tudi: Bauer, C-569/16 in C-570/16, 6. 11. 2018, zlasti odst. 38, 51-53, 55, 85; Drugi odstavek 21. člena Listine EU o temeljnih pravicah določa, da brez poseganja v posebne določbe Pogodb je na njunem področju uporabe prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi državljanstva.
²⁹ Ibid. odst. 76.
³⁰ Člen 51(2) Listine EU o temeljnih pravicah.