VSRS Sklep I Ips 7076/2022

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo Ko 983/46 z dne 4. 10. 1946 v obsodilnem delu, v katerem je spoznalo za krive še tri obsojence, obsodilo A. A., B. B., C. C. in D. D. za kazniva dejanja napravljanja lažnih listin, utaje in poskusa prevare ter jim izreklo kazni, obsojenemu A. A. odvzem prostosti za dobo šestih let in izgubo političnih pravic za dobo petih let, B. B. odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo osmih let in izgubo političnih pravic za dobo petih let, C. C. odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo štirih let in izgubo političnih pravic za dobo treh let ter D. D. odvzem prostosti štirih let in izgubo političnih pravic za dobo treh let. Obsojencem je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

2Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kpv 1162/46 z dne 10. 12. 1946 ugodilo pritožbi javnega tožilca, tako da je obsojenemu C. C. kazen odvzema prostosti s prisilnim delom zvišalo na šest let zapora, B. B. na dvanajst let zapora, glede obsojenih A. A. in D. D. pa je zahtevo javnega tožilca zavrnilo. Pritožbi A. A. pa ugodilo tako, da je odločbo o kazni razveljavilo in ga po splošnem kazenskem pravu z uporabo Zakona o vrstah kazni obsodilo na pet let odvzema prostosti in na izgubo političnih pravic za dobo treh let, pritožbo obsojenega D. D. pa je zavrnilo.

3Zoper pravnomočno sodbo, pri čemer vložnik drugostopenjsko sodbo navaja le po opravilni številki, ne da bi jo vsebinsko povzel, generalni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi 1. točko 372. člena istega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420 v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojene „oprosti obtožbe za kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču“.

B.-1

4Zahteva za varstvo zakonitosti je kot izredno pravno sredstvo namenjena odpravi kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodbo, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo.¹ Njen namen zakonodajalec določno opredeljuje v prvem odstavku 420. člena ZKP, ko predpisuje pogoje za dovoljenost vložitve tega izrednega pravnega sredstva zoper takoimenovane nemeritorne odločbe. Predpisuje namreč, da je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper te odločbe dovoljeno vložiti, če je od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na trimesečni prekluzivni rok, ki ga ima za vložitev zahteve na voljo obsojenec (tretji odstavek 421. člena ZKP), je povsem evidentno, da je to pravno sredstvo nanaša na zadeve, ki se odvijajo v sedanjem času. S časovnega vidika naj bi zahteva za varstvo zakonitosti tesno sledila pravnomočnosti sodne odločbe.² Kot navaja ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs³, državni tožilec resda pri vlaganju tega pravnega sredstva ni vezan na noben rok, vendar pa po naravi stvari tudi zanj velja, da naj bi to sredstvo vložil čim prej, po izdaji drugostopenjske sodbe, tako da bi se pravna vprašanja razčistila čimprej po pravnomočnosti.

5V takšno časovno zasnovo glede tega izrednega pravnega sredstva sta večkrat posegla Ustavno sodišče in zakonodajalec. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 na zakonodajalca naslovilo zahtevo, da mora omogočiti odpravo vseh v procesnem in vsebinskem smislu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti, ter zagotoviti učinkovito pravno sredstvo, ki bo omogočilo odpravo krivičnih posledic teh odločb. Izhodišče za tako stališče je bilo v ugotovitvi, da je treba zagotoviti ustrezno pravno varstvo zoper odločbe, ki so temeljile na predpisih iz tistega obdobja, ki niso bili v skladu s splošno priznanimi pravnimi načeli civiliziranih narodov, in so zato takratni oblasti omogočali nedopustno zlorabo kazenske represije v politične namene. Zakonodajalec je temu sledil in je v 559. členu ZKP/94 za tovrstne primere kazenskih obsodb določil dveletno, časovno omejeno, izredno možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti.⁴ Pozneje je razširil krog upravičencev za vložitev tega izrednega sredstva in rok za vložitev večkrat podaljšal, zadnjič z novelo ZKP-I, do 31. 12. 2012. V evidenčnem stavku odločbe U-I-24/04, s katero je Ustavno sodišče presojalo skladnost 20.člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS 101/o5), ki se je nanašal na novelirano besedilo 559. člena ZKP, je zapisalo, da je veljavna zakonska ureditev kazenskega postopka v tem delu v nasprotju z 2. členom Ustave, ker še v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne omogoča odprave vseh v procesnem in vsebinskem smislu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov medvojne in povojne oblasti. V teh okvirih je treba razlagati tudi zakonodajalčev namen, ki gotovo ni bil v tem, da bi na široko odprl vrata za uporabo tega izrednega sredstva tudi zoper tiste pravnomočne sodbe, ki so se nanašale na „klasična“ kazniva dejanja, storjena še za časa Kraljevine Jugoslavije. Določbo 559. člena ZKP, ki je v konceptualnem pogledu v okviru zahteve za varstvo zakonitosti izjema, je zato treba razlagati tako, da je bilo to izredno pravno uvedeno z namenom za odpravo posledic (krivic) v pravnomočnih sodbah, sprejetih na podlagi medvojnih in povojnih predpisov, tako da je bilo kazensko pravo zlorabljeno v politične namene. Vrhovno sodišče v svoji praksi doslej še ni obravnavalo „arhivskih“ zadev, kjer bi vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijali samo kazniva dejanja, storjena pred drugo svetovno vojno.

6Kazniva dejanja, ki so jih po ugotovitvah pravnomočne sodbe izvršili obsojenci, v korist katerih generalni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, so bila storjena v času od leta 1931 do leta 1941, torej še pred drugo svetovno vojno. Glede na opis kaznivih dejanj, ki so bila povezana s poslovanjem Hranilnice in posojilnice na Jesenicah, registrirani zadrugi z neomejeno odgovornostjo, bi glede na sistematiko v Kazenskem zakoniku kraljevine Jugoslavije in njihovo umestitev v aktualnem pravu, ta sodila med kazniva dejanja zoper gospodarstvo in premoženje. Vložnik sicer v predlogu navaja, naj Vrhovno sodišče obsojence oprosti obtožbe za kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast, vendar pa je iz izpodbijane pravnomočne sodbe, kolikor se nanaša na obsojence, v korist katerih je bila vložena zahteva, razvidno, da so bili obsojeni za kazniva dejanja napravljanja lažnih listin, utaje in poskusa prevare, ki jih nikakor ni mogoče uvrstiti med kazniva dejanja, kot jih sicer samo v predlogu opredeljuje generalni državni tožilec. Vložnik glede na navedeno ni izkazal pravovarstvene potrebe za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti, kar je temeljna procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena in jo je zato na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

8Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 907.
² K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, 2020, str. 547.
³ Pritrdilno ločeno mnenje k sklepu št. U-I-63/20 in Up-253/20 z dne 16. 11. 2020.
⁴ Prav tam.