VSM Sodba I Cp 255/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek poslej v celoti glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek 6.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2018 dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 15% stroškov pravdnega postopka, tožeča stranka pa toženi stranki 85% stroškov pravdnega postopka.

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 596,16 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plača 26.505,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2018 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 54,16% stroškov pravdnega postopka, tožnik pa toženki 45,84% stroškov pravdnega postopka (točka III izreka).

2Zoper obsodilni del citirane sodbe je pritožbo vložila toženka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je selektivno povzelo na zadnjem naroku sprejet sporazum in je tožniku prisodilo previsoko odškodnino, ki ni skladna z odškodninami v podobnih primerih. Sodišče je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v zvezi s čemer je podana tudi bistvena kršitev določb postopka, saj sodba v tem delu ni zadostno obrazložena. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo je sodišče sicer pravilno upoštevalo, da je za račune, izdane pred 20. 11. 2015 nastopilo zastaranje, glede preostalih računov pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje in nato tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da se je zdravljenje zaključilo 2. 4. 2015 ter je priznalo povrnitev stroškov za samoplačniško zdravljenje po tem datumu, ki po ugotovitvah izvedencev ni v vzročni zvezi s posledicami škodnega dogodka. Zmotna je tudi odločitev o tem, da je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti dne 25. 5. 2018. Tožnik v zahtevku, ki ga je dne 9. 5. 2018 naslovil na toženko, namreč ni določil roka za izpolnitev, ampak je navedel le, da naj mu toženka v roku 15 dni sporoči, ali z zahtevkom po temelju in višini soglaša. Takšnega zapisa pa ni mogoče šteti za poziv k plačilu, zaradi česar bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo odločiti, da zamudne obresti začnejo teči šele od vložitve tožbe dalje. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe z znižanjem odškodnine, s stroškovno posledico ter spremembo začetka teka zakonskih zamudnih obresti, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik od toženke zahteva plačilo za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka. Pritožbeno sporna je le še višina odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, premoženjsko škodo in začetek teka zakonskih zamudnih obresti.¹

6Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se je tožnik poškodoval 5. 5. 2014, zdravljenje v zvezi s posledicami te poškodbe je bilo zaključeno 2. 4. 2015, z izjemo posttravmatske stresne motnje, ki je trajala do 1. 12. 2016, ko se je tožnikovo zdravstveno stanje ustalilo.

7Pravdni stranki sta na naroku za glavno obravnavo z dne 28. 10. 2021 dosegli soglasje o vzročni zvezi, in sicer da je 80% posledic na tožnikovem zdravju v obdobju od poškodbe do konca zdravljenja² posledica škodnega dogodka, 20% pa je posledica degenerativnih sprememb.

8Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 10.000,00 EUR (od vtoževanih 16.100,00 EUR). Pritrditi je pritožbi, da je tako prisojena odškodnina previsoka. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel udarec v ledveni predel, zvin vratu, udarec v levo zapestje in levi gleženj ter zvin leve rame, kar so vse lahke poškodbe. Iz izvedenskega mnenja izvedencev A. A. (v nadaljevanju izvedensko mnenje A. A.) izhaja, da tožnik ni utrpel telesnih bolečin hude intenzitete, ampak je med 5. 5. 2014 in 2. 4. 2015 trpel 24 dni bolečine srednje hude intenzitete, nato pa 213 dni blage bolečine z občasnimi bolečinami srednje intenzitete in 93 dni občasnih lahkih in srednje intenzivnih bolečin.

9Čeprav gre za razmeroma dolgo bolečinsko obdobje, ni spregledati, da so bile pri tožniku prisotne blage bolečine zgolj z občasnimi srednje hudimi bolečinami, nato pa je bil pojav bolečin občasen, ne vsakodneven. Prav tako je potrebno upoštevati dogovor pravdnih strank, da je 80% posledic v zgoraj navedenem časovnem obdobju pripisati posledicam škodnega dogodka, čemur sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo, saj tega ni upoštevalo pri nevšečnostih med zdravljenjem, kjer je nepravilno upoštevalo večkratno hospitalizacijo, operativne posege, anestezijo, hojo z berglami, ki niso v vzročni zvezi s posledicami škodnega dogodka, ampak se nanašajo na ostale posledice na tožnikovem zdravju, za katere toženka ne odgovarja. V tej smeri³ je potrebno upoštevati tudi tožnikovo izpoved, česar sodišče prve stopnje ni storilo.

10Upoštevaje okoliščine konkretnega primera (subjektivno merilo) in primere iz sodne prakse (objektivno merilo)⁴, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 6.000,00 EUR, kar predstavlja 4,92 povprečne mesečne neto plače⁵. Če pogledamo primere iz sodne prakse, je v zadevi II Cp 720/2016 z dne 13. 4. 2016 oškodovanec utrpel odrgnino, udarnino in manjšo udarninsko raztrganinsko rano leve goleni, nateg vratnih mišic, lažji zvin desne rame in lažji zvin levega kolena ter udarnino leve roke. Tako kot tožnik, tudi ta oškodovanec ni trpel hudih telesnih bolečin, stalne srednje hude telesne bolečine je trpel približno tri tedne, kar je primerljivo s tožnikom, ostale bolečine manjše intenzitete in pogostosti pa so bile prisotne v krajšem obdobju, kot pri tožniku. Prisojena mu je bila odškodnina 3.200,00 EUR, kar pomeni 3,13 povprečne mesečne neto plače.⁶ V zadevi II Ips 521/2009 z dne 17. 9. 2009 je 19 let stara oškodovanka utrpela zvin vratnega dela hrbtenice, udarnino glave in poškodbo sklepnega hrustanca na sprednji strani levega ramenskega sklepa. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je bila prisojena odškodnina v višini 5.050,00 EUR, kar predstavlja 5,43 povprečne mesečne neto plače.⁷ V zadevi VS002320 (II Ips 822/2009 z dne 9. 12. 2010) je oškodovanka utrpela nateg vratnih mišic in zvin vratu ter je 1 dan trpela hude telesne bolečine, ostale bolečine pa so bile krajšega trajanja, kot pri tožniku, je bila prisojena odškodnina v znesku 4.172,92 EUR, kar pomeni 4,61 povprečne mesečne neto plače.⁸

11Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 15.000,00 EUR (od vtoževanih 21.000,00 EUR). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in izvedenskega mnenja Komisije je bilo pri tožniku zaradi posledic škodnega dogodka prisotno zgolj začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti v obdobju med 5. 5. 2014 in 2. 4. 2015, ki je bilo blago oziroma lahko⁹, po zaključku zdravljenja pri tožniku ni bilo ugotovljeno, da bi v zvezi s telesnimi poškodbami bilo prisotno trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Posledice škodnega dogodka v okviru duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti so glede na izvedensko mnenje prisotne le zaradi še vedno trajajočih rezidualnih simptomov posttravmatske stresne motnje, zaradi česar je tožnikovo funkcioniranje okrnjeno na različnih področjih in je trpel, trpi ter bo tudi v prihodnje duševno trpel.

12Sodišče prve stopnje je nekoliko nejasno razmejilo začasno in trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti ter je tožniku iz tega naslova prisodilo previsoko odškodnino, pri čemer ni v zadostni meri upoštevalo, da se trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti nanaša le na še vedno trajajoče rezidualne simptome ter je preveliko težo dalo tožnikovi izpovedi, ki pa se nanaša na vse trenutno prisotne posledice na njegovem zdravstvenem stanju, ki mu zmanjšujejo življenjsko aktivnost in niso vse v vzročni zvezi s posledicami škodnega dogodka.

13Upoštevaje dejanske ugotovitve v postopku, je sodišče druge stopnje upoštevalo, da je bilo pri tožniku prisotno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, v zvezi s čemer je trpel duševne bolečine, ki so trajale ves čas zdravljenja in so bile takšne stopnje, da opravičujejo prisojo odškodnine po tej postavki, saj so vplivale na tožnikovo vsakodnevno življenje in so predstavljale več kot le nevšečnost med zdravljenjem.¹⁰ Pri tožniku se je med zdravljenjem pojavila posttravmatska stresna motnja, ki je trajala od 23. 9. 2014 do 1. 12. 2016 ter mu je povzročala duševno trpljenje, zaradi rezidualnih simptomov te motnje pa bo pri tožniku prisotno trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnik zaradi tega potrebuje večji napor za izvajanje aktivnosti/opravil, pojavlja se mu blaga okrnjenost funkcioniranja, zlasti na podpodročju intimnih odnosov, kot izhaja iz izvedenskega mnenja A. A. (list. št. 130 spisa) in ob izvajanju prostočasnih aktivnosti ni sposoben doživljati ugodja, kot ga je pred obravnavanim škodnim dogodkom.

14Po povedanem je po mnenju sodišča druge stopnje tožnik upravičen do odškodnine v znesku 2.500,00 EUR, kar predstavlja 2,05 povprečni mesečni neto plači. Toženka se je v pritožbi utemeljeno zavzemala za znižanje odškodnine po tej postavki in se pri tem sklicevala na sodno prakso, ki pokaže, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske okoliščine primera prisodilo odškodnino v previsokem znesku, ki je preveč poudarjal tožnikovo subjektivno doživljanje posledic ter ga ni bilo mogoče objektivizirati. Kot izhaja iz sodbe II Ips 86/2008 z dne 11. 3. 2010, odmera odškodnine ne more odražati zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja posledic škodnega dogodka (načelo individualizacije višine odškodnine), katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca zanj že po naravi stvari poudarjeno neugodno, ampak mora sodišče upoštevati tudi objektivni odmerni kriterij (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v primerih iz sodne prakse.

15Primerjava z odškodninami, odmerjenimi oškodovancem v primerih s podobnim obsegom in vsebino duševnega trpljenja, kot ga je v povezavi s škodnim dogodkom utrpel tožnik, kaže, da je bila s strani sodišča prve stopnje odmerjena odškodnina bistveno previsoka. V zadevi II Ips 86/2008 z dne 11. 3. 2010 je bila oškodovancu iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti priznana odškodnina v višini 2,69 povprečnih neto plač, pri čemer je bila posttravmatska stresna motnja le ena izmed trajnih posledic škodnega dogodka. V zadevi II Ips 352/2005 z dne 10. 5. 2007 je oškodovanka utrpela hujše poškodbe, kot tožnik, in sicer srednje težek zvin vratne hrbtenice s premikom 5. vretenca za dva milimetra in lažje poškodbe: udarnino glave, zvin in odrgnino levega gležnja, zaradi strahu je utrpela še posttravmatsko stresno motnjo (težave zaradi te motnje so bile le do 2/3 posledica nesreče). Kot trajna posledica ji je ostala omejena gibljivost lažje stopnje v vratni hrbtenici in levi rami, zaradi česar je težje opravljala fizična dela (kar pri tožniku ni podano) ter ji je bila prisojena odškodnina v znesku 650.000,00 SIT oziroma 2.712,40 EUR, kar so 3,29 povprečne mesečne neto plače.¹¹ V zgoraj že omenjeni zadevi II Ips 521/2009 z dne 17. 9. 2009 je oškodovanki, ki zaradi trajnih posledic trpi duševne bolečine in jih bo še dolgo (stara 19 let) bila za to obliko nepremoženjske škode prisojena odškodnina v znesku 4.000,00 EUR oziroma 4,3 povprečne mesečne neto plače.

16Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje v zvezi s prisojo odškodnine zaradi posledic rezidualnih simptomov posttravmatske stresne motnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnik zatrjeval, da je bistveno omejen v vsakdanjem življenju, a za te svoje težave ni navedel strokovnega imena, kar pa so pojasnili izvedenci v izvedenskem mnenju iz katerega je razvidno, da so vzrok za nekatere izmed navedenih tožnikovih težav tudi rezidualni simptomi po posttravmatski stresni motnji.

17Po povedanem torej tožniku prisojena skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 9.200,00 EUR oziroma 7,55 povprečne mesečne neto plače, pri čemer je potrebno upoštevati dogovor, da je zgolj 80% tako prisojene odškodnine posledica škodnega dogodka, kar pomeni znesek 7.360,00 EUR. Od tega je nato potrebno odšteti še revalorizirano akontacijo v znesku 1.085,00 EUR¹², kar pomeni, da je toženka dolžna tožniku plačati še odškodnino v znesku 6.275,00 EUR.

18V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so vsi posamezni računi, ki so zapadli v plačilo do dne 20. 11. 2015, zastarali, kar niti ni pritožbeno sporno. Pritožbeno pa je sporno, ali je tožnik upravičen do povrnitve premoženjske škode, ki jo izkazuje s preostalimi računi po tem datumu in mu jo je sodišče prve stopnje v celoti priznalo. Glede na ugotovitve, da je bilo pri tožniku glede telesnih posledic škodnega dogodka zdravljenje zaključeno 2. 4. 2015, zdravstveno stanje pa se je ustalilo 1. 12. 2016, ko je prenehala posttravmatska stresna motnja, je pritrditi pritožbi, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, saj so vtoževani računi nastali v obdobju, ko je zdravljenje že bilo zaključeno, kar pomeni, da tožnik ne more biti upravičen do povrnitve dodatnih storitev za stroške zdravljenja po 2. 4. 2015, medtem ko tožnik ni podal izrecnih trditev, da bi se kateri izmed vtoževanih računov med 2. 4. 2015 in 1. 12. 2016 nanašali izrecno le na posttravmatsko stresno motnjo (do povrnitve katerih bi bil upravičen). Posledično je sodišče druge stopnje odločitev v tem delu spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo tudi za preostali znesek (8.681,61 EUR) s strani sodišča prve stopnje napačno priznane premoženjske škode.

19Na koncu se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožnik v odškodninskem zahtevku z dne 9. 5. 2018 (priloga A3), ko je določil 15 dnevni rok za odgovor, izpolnil pogoje za začetek teka zakonskih zamudnih obresti po poteku tega 15 dnevnega roka v skladu z 299. členom Obligacijskega zakonika – OZ oziroma je upravičen zahtevati plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25. 5. 2018 dalje. Tožnik je v odškodninskem zahtevku specificiral višino odškodnine, toženki je posredoval vso medicinsko dokumentacijo in določil 15 dnevni rok za odgovor, ki se vsekakor lahko šteje kot 15 dnevni rok, v katerem je bila toženka pozvana, da se izjasni o plačilu s strani tožnika zahtevane odškodnine. Pritožba, ki meni, da rok za odgovor ne vključuje tudi poziva na plačilo, v tej smeri ne more biti uspešna.

20Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki pa niso materialnopravno pravilni, zato očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

21Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (358. člen ZPP), kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22V posledici spremembe izpodbijane sodbe je bilo potrebno na novo odločiti o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

23Na podlagi določbe četrtega odstavka 163. člena ZPP je sodišče prve stopnje odločilo, katera stranka krije stroške postopka v kakšnem deležu ter odločilo, da bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni strani, zaradi česar je sodišče druge stopnje po spremembi odločitve na novo izračunalo uspeh pravnih strank. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel v višini 15% (od vtoževanih 48.935,19 EUR je uspel z zneskom 7.360,00 EUR), toženkin uspeh pa je 85%, kar pomeni, da je tožnik dolžan toženki povrniti 85% stroškov postopka, toženka pa je tožniku dolžna povrniti 15% stroškov postopka.

24Toženka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, in sicer v višini 96%, zato ji je tožnik dolžan v tem obsegu povrniti stroške pritožbenega postopka. Toženka je priglasila stroške takse za pritožbo v znesku 621,00 EUR, kar ob 96% pritožbenem uspehu pomeni, da ji je tožnik dolžan povrniti 596,16 EUR. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Ter posledično tudi stroškovna odločitev.
² Od 5. 5. 2014 do 2. 4. 2015.
³ Torej le nanašajoč se na posledice škodnega dogodka, ne pa tudi ostale posledice na tožnikovem zdravju in življenju, ki jih ima tudi zaradi ostalih zdravstvenih težav, česar tožnik v svoji izpovedi ni razmejil.
⁴ Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.
⁵ Povprečna mesečna neto plača v času izdaje izpodbijane sodbe je bila 1.218,40 EUR.
⁶ Povprečna mesečna neto plača v aprilu 2016 je bila 1.021,74 EUR.
⁷ Povprečna mesečna neto plača v septembru 2009 je bila 929,36 EUR.
⁸ Povprečna mesečna neto plača v septembru 2008 je bila 905,13 EUR.
⁹ Ocenjeno s stopnjo 1, ki predstavlja razpon med 5 in 24%.
¹⁰ Pritožba nima prav, da sodišče ne bi smelo upoštevati začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Res je, da je ta oblika škode praviloma trajne narave, vendar pa se lahko denarna odškodnina prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno.
¹¹ Povprečna mesečna neto plača v maju 2007 je bila 822,34 EUR.
¹² Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti opravilo revalorizacijo dne 31. 3. 2015 plačane akontacije odškodnine v znesku 1.000,00 EUR, ki na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znaša 1.085,00 EUR.