UPRS Sodba III U 134/2022-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, je toženka pod I. točko izreka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), ki jo je dne 28. 3. 2022 vložil tožnik in se nanaša na sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 3886/2021 z dne 24. 2. 2022, pod II. točko izreka pa zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP z dne 28. 3. 2022, ki se nanaša na sestavo in vložitev pobude za začetek postopka presoje ustavnosti 308. člena Kazenskega zakonika, v zvezi s kazenskim postopkom Okrožnega sodišča v Kopru, št. I K 3886/2021.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik po pooblaščencu 28. 3. 2022 vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 3886/2021 z dne 24. 2. 2022 (v nadaljevanju tudi: sodba z dne 24. 2. 2022) in za vložitev pobude za presojo ustavnosti 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Tožnik je v prošnji pojasnil, da namerava ustavno pritožbo zoper sodbo z dne 24. 2. 2022 vložiti, ker prosilcu sporazum o priznanju krivde ni bil pisno preveden v albanščino, zato ga ni razumel. V prošnji je navedel tudi razloge za vložitev pobude za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1. Toženka je po pregledu prošnje za dodelitev BPP tožnika pozvala, da prošnjo dopolni tako, da konkretno navede človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so mu bile kršene s sodbo z dne 24. 2. 2022, da pojasni razloge, s katerimi utemeljuje te kršitve, da navede, kdaj mu je bila sodba vročena, v zvezi s pobudo za presojo ustavnosti pa pojasni spremenjeno dejansko stanje oziroma pravno podlago, na katero se opira obravnavana prošnja oziroma konkretno obrazloži, zakaj je potrebno pobudo vložiti ponovno. Tožnik je v dopolnitvi navedel, da mu je bila sodba vročena 23. 3. 2022, BPP pa zahteva, ker sporazum ni bil preveden v albanščino, temveč mu je bil zgolj ustno povzet, s čimer mu je bila kršena pravica do tolmačenja. Poleg tega sporazum temelji na neustavnem 308. členu KZ-1, ki je kazni glede na prej veljavni zakon zvišal, s tem pa so mu bile kršene pravice iz 2., 5., 6., 14. in 21. člena Ustave RS.

3Toženka po pregledu listin v spisu Bpp 225/2022 ugotavlja, da so sporazum o priznanju krivde, št. KT 436/2021 z dne 15. 4. 2021 podpisali tožnik, njegov zagovornik, okrožna državna tožilka in sodni tolmač. Iz zapisnika predobravnavnega naroka z dne 15. 4. 2021 in sodbe, št. I K 3886/2021 z dne 15. 4. 2021 je še razvidno, da je tožnik podal izjavo o priznanju krivde, njegov zagovornik pa je na naroku povedal, da tožnik s sankcijo, ki jo predlaga tožilstvo, soglaša. Iz sodbe Višjega sodišča v Kopru, št. III Kp 3886/2021 z dne 15. 7. 2021 pa izhaja, da se je tožnikov zagovornik pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, pri čemer se sodba, izrečena v skladu s sporazumom, na podlagi drugega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb postopka ali kršitve zakona, zato niso upoštevne pritožbene navedbe, s katerim tožnik izpodbija stransko kazen izgona tujca. Prav tako ni bila ugotovljena zatrjevana neustavnost tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Iz sodbe z dne 24. 2. 2022 pa izhaja, da je bila tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je tožnik navedbe, da sporazum ni bil preveden v njegov jezik, prvič izpostavil v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato se nanje na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP ne more sklicevati. Glede na to, da namerava tožnik vložiti ustavno pritožbo zoper sodbo z dne 24. 2. 2022 iz razloga, ker sporazum o priznanju krivde ni bil pisno preveden v albanščino, je toženka, glede na vsebino predhodno povzetih sodb, ocenila, da prošnja ni razumna in tožnik nima možnosti za uspeh z vložitvijo ustavne pritožbe. Glede dodelitve BPP za sestavo in vložitev pobude za presojo ustavnosti 308. člena KZ-1 pa toženka ugotavlja, da je bila ta BPP tožniku z odločbo toženke, št. Bpp 332/2021 z dne 24. 6. 2021, že odobrena, vendar je bila njegova pobuda s sklepom, št. U-I-141/21-4 do U-I-146/21-4 z dne 2. 9. 2021 zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržena. Ker tožnik kljub pozivu toženke ni pojasnil spremenjenega dejanskega stanja oziroma pravne podlage, na katero opira prošnjo za dodelitev BPP, torej ni obrazložil, zakaj je treba pobudo ponovno vložiti, čeprav je v tej zadevi že bila sprejeta odločitev, o prošnji ni dopustno ponovno odločati, zato je toženka zahtevo v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrgla.

4Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se v celoti ugodi tožnikovi prošnji za dodelitev BPP oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženki, kot izvajalca BPP pa določi odvetnika A. A. Tožnik tudi zahteva, da mu toženka povrne stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V tožbi navaja, da so bili razlogi za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo z dne 24. 2. 2022 navedeni v prošnji za dodelitev BPP. Ustavno sodišče RS se je do sedaj pri obravnavi pobud izreklo, da mora pritožnik izčrpati vsa pravna sredstva, da se lahko pobuda za presojo ustavnosti sprejme v obravnavo, zato je tožnik ustavno pritožbo vložil in jo tožbi tudi prilaga. Kot še pojasni tožnik, mu v kazenskem postopku, št. I K 3886/2021 grozi do desetletna zaporna kazen, povišanje kazni pa je uvedel KZ-1G (ta je kazni zvišal za trikrat), zato je vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pobude za presojo ustavnosti 308. člena KZ-1. Po tem, ko pojasni svoje materialni položaj, tožnik citira določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS), ki urejajo, kdo je upravičena oseba do BPP, ter navede, da je diskriminiran z vsemi drugimi upravičenci do BPP, katerim je ta v celoti ugodena in katerim se v dohodek ne štejejo otroški dodatki in kmetijske subvencije. Kot dokaze je v tožbi predlagal izpodbijano odločbo in svoje zaslišanje ter upravne spise zadeve.

6Toženka, ki je sodišču predložila spis zadeve Bpp 225/2022, odgovora na tožbo ni podala.

7S sklepom, št. III U 134/2022-6 z dne 30. 6. 2022 je sodni senat na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

8Sodišče je v tem upravnem sporu za dne 18. 8. 2022 ob 09.00 uri razpisalo glavno obravnavo, na katero sta bila pravilno povabljena tožnik in toženka. Ob upoštevanju, da stranki, čeprav sta bili pravilno povabljeni, na glavno obravnavo nista prišli, sodišče glavne obravnave ni opravilo in je odločilo brez nje (tretji odstavek 58. člena ZUS-1).

K I. točki izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je toženka zavrnila dne 28. 3. 2022 vloženo tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za sestavo ustavne pritožbe in zavrgla prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je tožnik istega dne vložil za sestavo ustavne pobude za presojo ustavnosti 308. člena KZ-1.

11Po presoji sodišča podlage za odpravo izpodbijane odločbe ni. Kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve, sodišče sledi razlogom, s katerimi je toženka utemeljila to odločbo, in jih zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja, glede na tožbene navedbe v tem upravnem sporu pa dodaja:

12Toženka je pravilno ugotovila in v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da tožnik ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev BPP in da zato njegova prošnja v delu, v katerem zahteva dodelitev BPP za vložitev ustavne pritožbe, ni utemeljena. Pri odločanju se je toženka pravilno oprla na določbo 24. člena ZBPP. Po tej zakonski določbi se kot vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Ena od teh okoliščin in dejstev, ki so v prvem odstavku 24. člena ZBPP primeroma našteta, je tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je pojasnjeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Skladno z opisano zakonsko določbo sodišče povzema, da je do BPP upravičen le tisti prosilec, ki prošnjo za dodelitev BPP vlaga v zadevi, ki je razumna in ima verjetne izglede za uspeh, saj ni namen ZBPP, da bi se BPP odobrila v tistih zadevah, ki takega pogoja ne izpolnjujejo. Taka presoja, ki je ocena verjetnosti ali bo prosilec v postopku uspel, ne posega v postopek, za katerega prosilec prosi za dodelitev BPP, niti ne prejudicira odločitve v takem postopku. Presoja izgleda za uspeh izhaja iz dejanskega stanja zadeve, kar je toženka v obravnavanem primeru tudi pojasnila in utemeljila. Kot je ugotovila toženka, je bil kazenski postopek zoper tožnika zaključen s sodbo, št. I K 3886/2021 z dne 15. 4. 2021, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. III K 3886/2021 z dne 15. 7. 2021. S sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 3886/2021 z dne 24. 2. 2022 pa je bila zavrnjena tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti, ker so bile v njej podane tožnikove navedbe, da mu sporazum o priznanju krivde ni bil preveden v materin jezik, prvič izpostavljene v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato se v skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP¹ nanje ne more sklicevati. Po presoji sodišča je toženka torej utemeljeno odločila in tudi ustrezno obrazložila, da objektivni pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP za odobritev BPP iz zgoraj navedenih razlogov ni izpolnjen in prošnjo tožnika za dodelitev BPP pravilno zavrnila, ne da bi ugotavljala izpolnitev finančnega pogoja iz 13. člena ZBPP. Tožnik tudi v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve, saj le pavšalno zatrjuje, da bi mu BPP zaradi njegovih premoženjskih razmer in, ker se ne strinja z odločitvijo, morala biti dodeljena.

13V delu, v katerem tožnik izpodbija II. točko izreka izpodbijane odločbe, tj. v delu, v katerem je bila njegova zahteva za dodelitev BPP zavržena, pa sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik že vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev ustavne pobude, ki mu je bila z odločbo toženke, št. Bpp 332/2021 z dne 24. 6. 2021 tudi odobrena. Tožnik je nato vložil pobudo, ki je bila s sklepom Ustavnega sodišča RS, št. U-I-141/21-4 do U-I-146/21-4 z dne 2. 9. 2021 zavržena, ker ni bil izkazan pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanega predpisa. Kot namreč pojasni v tožbi tožnik sam, je Ustavno sodišče pobudo zavrglo, ker tožnik pred vložitvijo ustavne pobude ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Sodišče ugotavlja (kar v izpodbijani odločbi navede tudi toženka), da tožnik v tej zadevi obravnavani (tj. ponovni) prošnji za dodelitev BPP ni navedel, da sta se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira z odločbo z dne 24. 6. 2021 ugodena prošnja za BPP, po izdaji izpodbijane odločbe, s katero je bila njegova ponovna prošnja za BPP zavržena, spremenila. Tega ni storil niti po pozivu toženke. Iz upravnih spisov zadeve namreč izhaja, da ga je toženka z dopisom, št. Bpp 225/2022 z dne 15. 4. 2022 pozvala k dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP (med drugim) na način, da pojasni spremenjeno dejansko stanje oziroma pravno podlago, na katero se opira obravnavana prošnja, oziroma konkretno obrazloži, zakaj je pobudo treba vložiti ponovno. Tožnik se je na poziv toženke odzval z elektronskim sporočilom z dne 22. 4. 2022, v katerem je pojasnil, da sporazum ni bil preveden v albanščino, ter navedel, katere ustavno zagotovljene pravice so mu bile s tem kršene, ni pa navedel, oziroma obrazložil, da in kako sta se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira v tej zadevi obravnavana prošnja za BPP spremenila. Glede na navedeno je po presoji sodišča toženka v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se v zadevi uporablja na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP, prošnjo za dodelitev BPP pravilno zavrgla, upoštevaje ugotovitev, da je bila o isti stvari že izdana upravna odločba in tožnik ni izkazal, da sta se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožnika, spremenila.

14Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

15Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

¹ Ta določa, da se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka tega člena sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti pa so kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona in druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.