UPRS Sodba III U 218/2021-35

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnila zahtevo A. A. (v nadaljnjem besedilu tožnik) za izrek ničnosti odločbe Geodetske uprave Skupnosti obalnih občin Koper št. 453-4b/52-93 z dne 11. 4. 1994. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da je bilo s to odločbo odločeno, da se parc. št. 5644/9 k.o. ... v postopku parcelacije deli v parceli št. 5644/9 in 5644/25, tožnik pa v tem postopku ni nastopal kot stranka. Svoj pravni interes za izrek ničnosti predmetne odločbe utemeljuje s tem, da se severozahodni del njegove stanovanjske hiše z naslovom ..., nahaja na novonastali parc. št. 5644/25 k.o. ... (sedaj parc. št. 6132/5 k.o. ...), ki je v lasti soseda B. B., do česar je prišlo prav v navedenem postopku parcelacije s spremembo parcelnih mej. Izrek ničnosti uveljavlja iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2Razlog za ničnost iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. V konkretnem primeru tožnik zatrjuje, da je postopek kot predlagatelj začel B. B., čeprav tedaj še ni bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik parc. št. 5644/9 k.o. ... in posledično ni mogel biti stranka v mejnem ugotovitvenem postopku, po določbah tedaj veljavnega Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat), s čemer je, po prepričanju tožnika, tedanji geodetski upravni organ, glede lastništva nepremičnine, spravil v zmoto in s tem dosegel, da je v končni fazi upravni organ izdal napačno odločbo o parcelaciji, katere ničnost uveljavlja. Na ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se tožnik sklicuje tudi v povezavi z zatrjevano storitvijo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 180. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakona Socialistične republike Slovenije (v nadaljevanju KZ SRS) ter navaja da se je B. B. z navedeno parcelacijo polastil dela zemljišča, ki je bilo v lasti Občine ... (parc. št. 5644/11 in parc. št. 5284/2 k.o. ...), takšno ravnanje pa je v nasprotju z osnovnimi moralnimi načeli in gre zato za nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke prvega odstavka 249. člena ZUP.

3Glede zatrjevani kršitev procesnih določb glede zastopanja in udeležbe v postopku navaja, da se morebitna kršitev teh določb v upravnem postopku lahko uveljavljala s pritožbo in ne more predstavljati nedovoljenega dejanja v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in s tem ničnosti odločbe, kot meni tožnik.

4Glede očitka zavajanja upravnega organa glede lastništva nepremičnine je pojasnil, da je bila zemljiška knjiga, tako leta 1993, kot je tudi sedaj, uradna in javna evidenca o lastništvu nepremičnin, katere podatke je bil tedanji geodetski upravni organ pri vodenju evidenc in v upravnih postopkih na podlagi 5. člena ZZKat dolžan pridobiti in upoštevati po uradni dolžnosti. Nadalje navaja, da iz vloge "Naročilo za mejni ugotovitveni postopek št. 453-4b/52-93 z dne 10. 6. 1993" izhaja, da je bila zemljiškoknjižna lastnica spornih parcel C. C., lastništvo navedenih parcel pa se je nato spremenilo tekom konkretnega postopka, saj je, kakor izhaja iz arhivskih podatkov, B. B. dne 24. 11. 1993 vložil predlog za vpis lastninske pravice na teh dveh parcelah in je bil nato kot lastnik tudi vpisan v zemljiško knjigo, preden je bil postopek parcelacije končan dne 11. 4. 1994. Prav tako iz dokumentacije postopkov IDPOS 5028 in 5029 ne izhaja, da bi v postopkih B. B. zastopal in predstavljal Občino ..., kot to očita tožnik. Nobeno od ravnanj B. B., ki jih v predlogu očita predlagatelj, ni mogoče šteti za nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Razlogi, ki jih navaja tožnik, namreč niso razlogi, na podlagi katerih je mogoče upravni akt izreči za ničnega. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja sodno prakso, iz katere izhaja, da z napačno uporabo materialnega in procesnega prava še ni dokazana nedovoljenost, ki je podlaga za izrek ničnosti, temveč mora biti napačna uporaba materialnega in procesnega prava posledica nedovoljenega dejanja drugega (ne upravnega organa), kar je potrebno v postopku izkazati, tožnik pa tega ni storil.

5Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 3532-146/2016/4 z dne 28. 2. 2017 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnilo.

6Tožnik v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov, določenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi najprej pojasni, da je lastninsko pravico na stanovanjski hiši, ki se nahaja na parc. št. 6130/2 in 6132/5, obe k.o. ..., pridobil s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno v letu 1992 na podlagi Stanovanjskega zakona. V sredini 90-tih let sta bili na območju, kjer se nahaja stanovanjska hiša tožnika, izvedeni dve parcelaciji, ki se jih tožnik zato, ker še ni bil formalni zemljiško knjižni lastnik, ni mogel udeleževati in na ta način zaščititi svoje interese. Sporni sta parcelaciji, ki sta se v postopkih s številkami elaboratov IDPOS št. 5028 in 5029 vršili v letu 1993 in 1994, s katerimi so se parcelne meje spreminjale tako, da se je v končni posledici, na podlagi odločbe št. 453-4b/52-93 z dne 11. 4. 1994, del stanovanjske hiše tožnika znašel na parc. št. 6132/5 k.o. ..., kar je razvidno iz poročila geodeta Č. Č. V nadaljevanju ponovno navaja kršitve, ki jih je storil B. B. kot zastopnik Občine ... in kot predlagatelj postopka št. 45-4b/52-92, ki se je končal z odločbo z dne 11. 4. 1994, s katero je bil tožnik v končni posledici razlaščen dela nepremičnine.

7Vztraja, da je podan ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj je bila izpodbijana odločba izdana kot posledica drugega nedovoljenega dejanja, to je ravnanja B. B., katerega ravnanje je mogoče subsumirati v opisani pravni standard drugega nedovoljenega ravnanja. B. B. namreč ob vložitvi zahtevka in ob izvedbi mejnega ugotovitvenega postopka v IPDOS 5029 z dne 7. 7. 1993 še ni imel statusa lastnika, tako da je bil postopek pričet na podlagi neresnične izjave predlagatelja, ki ni bil upravičen predlagatelj postopka in o čimer je bil upravni organ zaveden. Tako ravnanje pa je mogoče subsumirati pod pravni standard drugega nedovoljenega dejanja po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

8V nadaljevanju ugovarja zaključku prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da B. B. v postopku IDPOS 5028 ni bil v konfliktu interesov. B. B. se je izkazoval za sekretarja za upravne zadeve Občine ..., ki je bila lastnica parc. št. 5644/11 in 5644/12, obe k.o. ..., medtem, ko je bil sam lastnik (od dne 25. 11. 1993) parc. št. 5644/9 k.o. ... Kot sosed mejaš v svojstvu zastopnika samoupravne lokalne skupnosti je določal mejo v svojo korist na škodo te iste samoupravne lokalne skupnosti, takega ravnanja pa ni mogoče obravnavati drugače kot nedovoljenega ravnanja zoper upravni organ v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ravnanje prvostopenjskega organa, ki ga je zakrivil B. B., je imelo za posledico kršenje ustavno varovanih človekovih pravic, zlasti enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ravnanje prvostopenjskega organa pa je tudi v nasprotju z določbo četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki upravnim organom nalaga zakonitost njihovega delovanja. Sodišču predlaga, da v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da je odločba Geodetske uprave Skupnosti obalnih občin Koper št. 4534 b/52-93 z dne 11. 4. 1994 nezakonita, zaradi česar se jo razglasi za nično. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijani odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa odpravita in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

9Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

10Sodišče je s sodbo III U 79/2017-7 z dne 19.1.02018 tožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr. št. X DoR 317/2018-3 z dne 10. 4. 2019 zavrnilo predlog tožnika za dopustitev revizije zoper navedeno sodbo z obrazložitvijo, da pogoji, iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi 22. člena ZUS-1, za dopustitev revizije niso bili izpolnjeni. Tožnik je pri Ustavnem sodišču RS po tem, ko je izčrpal vsa pravna sredstva v okviru rednega sodstva vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici št. III U 79/2019 z dne 19. 10. 2018 ter zoper sklep Vrhovnega sodišča RS št. X DoR 317/2018-3 z dne 10. 4. 2019. Ustavno sodišče je s sklepom Up-685/19-7 dne 27. 9. 2021 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejelo v obravnavo (točka 1. izreka) medtem ko ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejelo v obravnavo. Z odločbo Up-685/19-12 z dne 9. 11. 2021 je navedeno sodbo Upravnega sodišča z dne 9. 10. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču, Oddelek v Novi Gorici v novo odločanje.

11Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 22. 3. 2022 povzel potek dosedanjega postopka. V zvezi z ravnanjem B. B. v postopku parcelacije urejanja in zameničenja mej s številkami elaboratov IDPOS št. 5028 in 5029 pa je navedel, da je le ta izkoristil svoj dvojni položaj tako, da je zlorabil svoje pravice kot bodoči sosed mejaš in hkrati predstavnik Občine ... in pristojni prvostopenjski organ glede lastništva nepremičnin spravil v zmoto s čemer je dosegel, da je ta dne 11. 4. 1994 izdal odločbo o parcelaciji št. 453-4b/52-93, s katero je bil tožnik v končni posledici razlaščen dela nepremičnine, ki je bila v njegovi lasti, oziroma je imel na njej pravico uporabe, kar predstavlja nedovoljeno ravnanje v smislu določbe 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V odpravljeni sodbi je sodišče sprejelo stališče, ki je v nasprotju z jasnim stališčem sodne prakse¹, da gre v primeru zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe za nedovoljeno ravnanje, ki je razlog za ničnost. Navedeno ravnanje B. B. tako brez dvoma predstavlja zlorabo njegovih pravic v postopku parcelacije z namenom zavajanja uradne osebe s tem pa nedovoljeno ravnanje, ki je razlog za ničnost odločbe o parcelaciji.

12Iz identifikacijskega potrdila geodeta Č. Č. z dne 10. 3. 2016 je razvidno, da se je leta 1994 pod IDPOS 5028 in 5029 izvedel mejno ugotovitveni postopek in parcelacija parcel 2584 in 5644/9 k.o. ... S tem postopkom se je spremenil potek parcelne meje, ki je bila določena z IDPOS-om št. 966 iz leta 1984 med navedenima parcelama in sosednjo parcelo št. 5644/11 k.o. ... Tedaj veljavni Zakon o zemljiškem katastru (ZZKat) in Navodilo za ugotavljanje in zamejničevanje posestne meje parcel (v nadaljnjem besedilu Navodilo). ZZKat je v 27. členu določal, da se sme izvedba sprememb v zemljiško katastrskem operatu glede posestne meje opraviti le na podlagi predhodno izvršene parcelacije zemljišča ter da se posestne meje s parcelacijo zajetih in novo osnovanih parcel ugotovijo in zamejničijo v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah 14. do 17. člena tega zakona. ZZKat je v 13. členu določal, da se mejni ugotovitveni postopek izvede na kraju samem v sodelovanju s prizadetimi lastniki oziroma uporabniki, ki morajo biti povabljeni k sodelovanju vsaj osem dni pred začetkom postopka. Ustaljeno stališče sodne prakse² glede tega je, da zgolj postopek vzpostavljanja pogodbe o pridobitvi lastninske pravice, na podlagi katere bi se določena oseba lahko vpisala v zemljiško knjigo kot lastnik, še ne pomeni, da ta oseba že izkazuje pravni interes za sodelovanje v geodetskoupravnih postopkih v zvezi s to nepremičnino kot stranka, pridobitelj ali stranski udeleženec. V nasprotju z navedenim je B. B. v postopku sporne parcelacije v letu 1993 sodeloval kot lastnik, čeprav to ni bil, saj se je v zemljiško knjigo kot lastnik vpisal šele 24. 11. 1993. Mejni ugotovitveni postopek pa je bil izveden 7. 7. 1993, kar je razvidno iz zapisnika, je zato B. B. zavedel organ na način, da je sodeloval v spornih postopkih, čeprav upoštevaje relevantno zakonodajo te pravice ni imel.

13Iz identifikacijskega potrdila geodeta Č. Č. z dne 10. 3. 2016 izhaja, da je bil v postopku IDPOS 966 iz leta 1984 določen potek meje med parc. št. 5644/10, 5644/11 k.o. ... ter sosednjimi parcelami 5651/4, 5644/9, 2585 in 5644/1 k.o. ... V letu 1994 pa je bil brez odločbe o obnovi postopka spremenjen potek parcelne meje med parcelami št. 2584, 5644/9 in 5644/11, do česar je prišlo zaradi ravnanj B. B. To potrjuje tudi dejstvo, da je bil v mejnem ugotovitvenem postopku, ki je na terenu potekal 7. 7. 1993 poleg geodeta prisoten le B. B., medtem ko tožnik kot uporabnik dela parcele 2584 in 5644/1, ki predstavlja funkcionalno zemljišče k njegovi stavbi na parc. št. 2584, kar potrjuje skica izmere IDPOS 966 in odločba št. 7/85 z dne 7. 11. 1984 s katero je bila izvedena parcelacija parcele 5644/10 in sprememba mej pri parc. št. 5644/11 zaradi odmere funkcionalnega zemljišča ni bil navzoč. Kot izhaja iz načrta geodeta Č. Č. z dne 10. 3. 2016 se je z IDPOS 5028 premaknila mejo v škodo parc. 5644/11 in 2584 v korist parcele 5644/9, ki je bila z nično odločbo št. 4534b/52-93 z dne 11. 4. 1994 parcelirana v dve parceli 5644/9 in 5644/25 (oziroma v 6132/3 in 6132/5), kar pomeni, da se je premaknila v korist teh tujih parcel. Meja je bila predhodno določena s postopkom IDPOS 966 in v tem načrtu (načrt geodeta Č. Č. z dne 10. 9. 2016) zarisana z zeleno barvo, v postopku IDPOS 5028 določena meja pa s črno barvo. Za tako spremembo meje pa ni bilo nobene osnove saj odločba ni bila izdana v obnovi postopka in je zanjo poskrbel prav B. B. kot edini udeleženec postopka na kraju samem. Pripravljalna vloga je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

14Sodišče je dne 7. 4. 2022 opravilo glavno javno obravnavo v navzočnosti tožnika in njegovega pooblaščenca ter v odsotnosti tožene stranke, ki je bila na glavno obravnavo pravilno vabljena in svoje odsotnosti ni opravičila. Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožnika vztrajal pri tožbenih navedbah in dodatno navedel, da iz mapne kopije (pravilno Geodetskega načrta prikaza meritev po IDPOS-ih) odgovornega geodeta Č. Č. (v nadaljnjem besedilu geodetski načrt z dne 10. 3. 2016), ki je priloga identifikacijskega potrdila z dne 10. 3. 2016 istega avtorja (in je kot ugotavlja sodišče, del upravnega spisa, ki ga je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo), jasno izhaja razlika mej, kot jih je določal IDPOS 966 in IDPOS 5028, pri čemer je razvidno, da nova meja določena z IDPOS 5028 posega v sam objekt. Točka (označena v geodetskem načrtu s številko 25141) prikazuje dejansko mejno točko v objektu tožnika. Meja pa ne more posegati v del objekta, ki se ga je na ta način prisvojil gospod B. B., čeprav ga nikoli ni kupil. Tožnik je za dejstvo, da poteka meja po njegovi hiši izvedel šele iz identifikacijskega potrdila izvedenca Č. Č., ko je pripravljal analizo dogajanja spreminjanja mej, saj mejnik v kleti označen v geodetskem načrtu z dne 10. 3. 2016 ni bil nikoli postavljen.

15V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v upravni spis Geodetske uprave RS, Območna geodetska uprava Koper, št. 02112-57/2016 s priloženimi spisi IDPOS 5029 in IDPOS 5028 s prilogami, zapisniki, odločbami in skicami izmere, identifikacijsko potrdilo Č. Č., univ. dipl. inž. geod. z dne 10. 3. 2016 (v nadaljnjem besedilu identifikacijsko potrdilo), z geodetskim načrtom z dne 10. 3. 2016 ter izpiski iz Zemljiške knjige z dne 9. 5. 2016 in 30. 4. 2011 ter listine na listovni številka A9, A10, A11 ter A12, za katere se je v dokaznem postopku ugotovilo, da so dejansko priloga pritožbe tožnika z dne 24. 11. 2020 zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa in so del upravnega spisa. Razen četrtega lista priloge tega spisa A12 (zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 7. 7. 1993), ki ne odgovarja originalnemu zapisniku, ki se nahaja v IDPOS 5028. Izvor dela zapisnika ni znan, pooblaščenec tožnika pa se je zavezal, da bo v roku 14 dni pojasnil izvor dela zapisnika, kar pa v danem roku ni storil in ga sodišče zato, ker njegov izvor ni znan, ni moglo upoštevati. Tudi sicer pa za odločitev v zadevi ni pomemben. Zaslišalo pa je tudi tožnika, ki je izpovedal, da je imel na hiši, ki je bila sicer v lasti Občine ..., stanovanjsko pravico in jo je odkupil po "Jazbinškovem zakonu". Vse parcelacije so se izvajale brez njegove navzočnosti. Gospod B. B. pa je delal vse kot je hotel, saj je bil javni pravobranilec za Občino ... Sporno zemljišče, za katerega misli, da je njegovo, stalno uporablja, saj so na njem mejniki iz leta 1984, postavljeni po IDPOS 966, s katerim se je določilo funkcionalno zemljišče k stavbam. Gospod B. B. o teku postopka za izrek ničnosti sporne odločbe ni bil seznanjen, drugi sodni postopek v zvezi s to mejo pa ni bil sprožen.

K točki I izreka:

16Tožba ni utemeljena.

17Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopenjski organ navedel tudi utemeljene razloge, ki jih je drugostopenjski organ še dodatno utemeljil in na katere se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja.

18V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve tožnika za izrek ničnosti odločbe Geodetske uprave Skupnosti obalnih občin Koper št. 453-4b/52-93 z dne 11. 4. 1994 iz ničnostnega razloga 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Po navedeni zakonski določbi se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega ravnanja.

19Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani ničnostni razlogi podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Odločba se lahko izreče za nično le iz razlogov, ki so taksativno našteti v 279. členu ZUP in ki predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka, zaradi česar uporaba tega pravnega sredstva ne dopušča široke razlage ničnostnih razlogov (prim. sodba X Ips 276/2007 z dne 24. 3. 2009, I Up 397/2005 z dne 7. 9. 2005, X Ips 851/2006 z dne 18. 2. 2010 in sodba in sklep X Ips 391/2012). Iz navedene sodne prakse izhaja, da je ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, katerega v tem postopku uveljavlja tožnik, podan, če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, ki je usmerjeno na organ, ki v zadevi odloča. ZUP se v svojih določbah sicer ni opredelil do pojma "drugega nedovoljenega ravnanja" in je zato treba ta pojem tolmačiti v skladu s posameznim primerom posebej. Po mnenju sodišča pa zakonskega razloga drugega nedovoljenega dejanja ni mogoče razlagati na način, kot ga razlaga tožnik. Kot je ugotovilo sodišče, stavba tožnika z naslovom ..., sicer, kakor izhaja iz upravnega spisa, izpodbijane odločbe ter odločbe drugostopenjskega organa, v večji meri leži na parc. št. 6130/2 k.o. ..., s svojim SZ delom pa se razteza tudi na parc. št. 6132/5 k.o. ... Odločba, katere ničnost uveljavlja tožnik, tako vpliva na njegove pravice in pravne koristi, saj je bilo s to odločbo odločeno o nastanku parc. št. 5644/25 k.o. ... (sedaj parcela št. 6132/5 k.o. ...).

20Tožnik na podlagi navedenih dejstev izkazuje pravni interes za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe, nikakor pa to dejstvo samo po sebi ne predstavlja ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Drugo nedovoljeno ravnanje bi moralo biti uperjeno zoper uradno osebo, ki je v zadevi odločala, pri čemer bi moralo vplivati na njeno voljo, da bi izdala drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če tega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo. Pri tem je treba upoštevati, da mora biti vsebina izdanega upravnega akta posledica uporabe sile, grožnje ali drugega nedovoljenega ravnanja, torej mora med njimi obstajati vzročna zveza. Akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja zoper organ, ki je odločal mora biti izkazan glede dejstev, ki kažejo kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji se je vršil pritisk ali nedovoljeno dejanje, ter na koga se le ta izvrševal, prav tako pa mora biti izkazana vzročna zveza in sicer z dokazi za dejstva, iz katerih je mogoče neposredno zaključiti, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal upravni akt, ki ga sicer ne bi izdal s tako vsebino. Na takem stališču stoji ustaljena sodna praksa (sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 4644/11, I U 1008/10, I U 434/2017, I U 1516/15 in druge). Takega dejanskega stanja pa tožnik v konkretnem primeru z zatrjevanimi okoliščinami ne izkazuje. Iz zatrjevanja tožnika izhaja, da se ne strinja z ugotovitvami tedanjega Geodetskega upravnega organa v izpodbijani odločbi o parcelaciji. Zatrjuje, da je postopek pred izdajo napadene odločbe kot predlagatelj začel B. B., čeprav tedaj še ni bil vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik parc. št. 5644/9 k.o. ..., v posledici pa ne bi moral biti stranka v mejnem ugotovitvenem postopku po tedaj veljavnem ZZKat. Z navedenim ravnanjem naj bi B. B. upravni organ spravil v zmoto glede lastništva nepremičnine in s tem v končni fazi dosegel, da je izdal napadeno odločbo o parcelaciji. Z navedenim ravnanjem pa naj bi storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 188. člena tedaj veljavnega KZ SRS. Nadalje naj bi bilo nedovoljeno ravnanje storjeno tudi s tem, ker naj bi B. B. predstavljal v svojo korist Občino ... kot državni pravobranilec, čeprav je v postopku nastopal že kot bodoči lastnih sosednje parcele, zavoljo česar ne bi smel biti stranka v postopku. B. B. naj bi se v posledici teh ravnanj polastil dela zemljišča s parc. št. 5644/11 in parc. št. 2584/2, ki je bilo v lasti Občine ...

21Očitki tožnika glede zavajanja o lastništvu parc. št. 5644/9 k.o. ... niso utemeljeni, saj iz vloge za uvedbo mejnega ugotovitvenega postopka z dne 10. 6. 1993, ki ga je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi izhaja, da je bila ob vložitvi vloge, na vlogi, kot lastnica oziroma uporabnica spornih parcel navedena C. C., lastništvo navedenih parcel pa se je nato spremenilo tekom upravnega postopka in je bil B. B. kot lastnik spornih parcel v zemljiško knjigo vpisan pred zaključkom postopka parcelacije. Tožnik je sicer, zaslišan kot stranka, izpovedal, da je imel B. B. kot javni pravobranilec za Občino ... vpliv in je delal kar je hotel, zgolj tako zatrjevanje tožnika ni razlog za izrek ničnosti sporne odločbe. B. B., kakor izhaja iz upravnega spisa, v postopkih IDPOS 5028 in 5029 ni zastopal in predstavljal Občine ... Kakor izhaja iz zapisnika št. 45-4b/52-92 z dne 7. 7. 1993, pri mejnem ugotovitvenem postopku na terenu predstavnica Občine ... ni bila prisotna, je pa dne 14. 7. 1993 v pisarni upravnega organa, ki je sporno odločbo izdal, podpisala zapisnik in kot predstavnica lastnika nepremičnin soglašala z mejami, tako kot so bile ugotovljene v tem postopku. Kot izhaja iz zapisnika št. 453-4c252-93 z dne 2. 12. 1993, je na terenu sodelovala tudi predstavnica Občine ..., ki je zapisnik podpisala in se strinjala z ugotovljenimi mejami med parc. št. 2584, 2544/12, 2544/9 in 9501/36 vse k.o. ... Glede na to, da so predstavniki Občine ..., med katerimi ni bilo B. B., sodelovali v mejnih ugotovitvenih postopkih IDPOS 5028 in 5029 in se z ugotovljenimi mejami strinjali, tožnik ni izkazal dejstev, ki bi kazala na to, da bi kdorkoli s kakšnimi konkludentnimi dejanji izvedel zatrjevano nedovoljeno dejanje, ki bi bilo usmerjeno na upravni organ, ki je v zadevi odločal in bi zaradi tega nedovoljenega dejanja zoper njega v zadevi izdal tako odločbo, kot je sicer ne bi.

22V zvezi z očitkom glede polastitve dela zemljišč pa tožnik ni izkazal niti vzročne zveze, niti dejstev, iz katerih bi bilo mogoče neposredno zaključiti, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal izpodbijano odločbo o parcelaciji, s katero naj bi se Občini ... odvzel del zemljišča. Sodišče pojasnjuje, da so kršitev pravil postopka, napačna uporaba materialnega prava ter nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pritožbeni razlogi, ki jih lahko v skladu z ZUP v postopku uveljavljajo stranke postopka. Tožnik sicer ni bil stranka postopka, saj je kot je izpovedal sam, lastninsko pravico pridobil na podlagi "Jazbinškovega zakona", to je Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/1991), ki je urejal lastninjenje stanovanj, ki so bila do takrat v družbeni lastnini kasneje. Na osnovi tega zakona so najemniki v družbenih stanovanjih pridobili lastninsko pravico nad stanovanji. Iz navedenega izhaja, da je bil tožnik v času izdaje sporne odločbe o parcelaciji, katere ničnost uveljavlja zgolj najemnik stanovanja v lasti Občine ... in ni imel v času izdaje sporne odločbe pravice do udeležbe v postopku sporne parcelacije.

23Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pri izdaji izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilno na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

24Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Sodba I Up 179/2003 z dne 19.1.2006 in sklep VSRS X Ips 73/2014 z dne 25. 11. 2015.
² Sodba I U 1653/2011 z dne 8. 1. 2013.