VSM Sklep II Kp 26232/2022

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom IV Pom-i 26232/2022 z dne 8. 7. 2022 o predlogu za priznanje in izvršitev sodbe Republike Hrvaške, Okrožnega sodišča na Reki, št. K-Us-15/19 z dne 2. 2. 2011, na podlagi 209. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) pod točko I izreka odločilo, da se navedena sodba, ki je postala pravnomočna 20. 10. 2011, izrečena obsojenemu A. A., državljanu Republike Slovenije, v delu, kjer je odločeno o odvzemu premoženjske koristi, prizna in izvrši. Pod točko II izreka so opisani protipravno ravnanje obsojenca in sodba navedenega sodišča Republike Hrvaške, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe mamil po drugem in tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakona Republike Hrvaške RH/97, ter odločitev, da se mu v skladu z 82. členom Kazenskega zakona Republike Hrvaške RH/97 odvzame premoženjska korist v višini 400.000,00 HRK, da je ta že bila odvzeta v znesku 34.000,00 HRK in 7.900,00 EUR, in da obsojenec preostalega zneska v višini 307.284,70 HRK po pravnomočnosti sodbe ni plačal, zaradi česar je dolžan vrniti premoženjsko korist v višini 307.284,70 HRK oziroma 41.424,20 EUR glede na protivrednost menjalnega tečaja na dan izdaje predmetne sodbe, in sicer po plačilnem nalogu, ki bo izdan po pravnomočnosti tega sklepa, v roku 15 dni od vročitve plačilnega naloga, pri čemer polovica zneska pripade proračunu Republike Slovenije, polovica pa Republiki Hrvaški. Pod točko III izreka je odločeno, da se bo znesek izterjal prisilno, če obsojenec premoženjske koristi v skupni višini 41.424,20 EUR v roku ne bo plačal.

2Zoper sklep se je pritožila zagovornica obsojenca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb ZSKZDČEU-1, kršitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in kršitve določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni in priznanje in izvršitev sodbe Okrožnega sodišča na Reki zavrne, v posledici tega razveljavi in odpravi odločitev v točkah II in III izreka napadenega sklepa, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pritožba uveljavlja z navedbo, da sklep sodišča prve stopnje nima razlogov in ocene o tem, kateri so razlogi za nedopustnost izvršitve sodne odločbe in kaj je v konkretnem primeru podlaga za odločitev sodišča, zaradi česar je pomanjkljiv, nerazumljiv in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navedena kršitev je po njeni oceni podana tudi zato, ker sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, da v času, ko je postala sodba Okrožnega sodišča na Reki 20. 10. 2011 pravnomočna, Republika Hrvaška še ni bila članica Evropske unije. Zaradi navedenega ni pogojev, da bi sodišče postopalo po določbah ZSKZDČEU-1 in glede tega je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

4Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je o predlogu za priznanje in izvršitev navedene sodbe Republike Hrvaške sprejelo pravilno odločitev, v sklepu pa razloge zanjo ustrezno pojasnilo. Napadeni sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, z odločitvijo, da predlogu države članice Evropske unije ugodi, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do okoliščine, ali je sodišče Republike Hrvaške pristojnemu organu Republike Slovenije upravičeno podati predlog za priznanje in izvršitev svoje sodbe. Okoliščina, ali je bila država, ki predlaga priznanje in izvršitev svoje sodbe, v času, ko je postala sodba pravnomočna, že članica Evropske unije ali ne, za odločanje o utemeljenosti predloga nima pomena. Republike Hrvaška in Republika Slovenija sta v času, ko je prva slednji podala predlog za priznanje in izvršitev svoje sodbe, druga pa o tem odloča, članici Evropske unije, zato sta druga drugi upravičeni podati tak predlog oziroma dolžni presojati njegovo upravičenost ter sodbo priznati in izvršiti, če so za to podani pogoji, določeni v ZSKZDČEU-1.

5Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe zaobšlo določbe ZSKZDČEU-1, ko je uporabilo Uredbo 2018/1805/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. 11. 2018, kot je obrazložilo v točki 5 napadenega sklepa. Navaja, da ZSKZDČEU-1 v prvem odstavku 212. člena določa, da domače sodišče o priznanju med drugim odloči na podlagi obrazca iz priloge 12 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje, Republika Hrvaška pa je uporabila obrazec „potrdilo o odvzemu“ iz priloge II navedene Uredbe, čeprav lahko sodišče odloči le na podlagi vseh v določbi prvega odstavka 212. člena ZSKZDČEU-1 navedenih listin, med njimi pravilnega potrdila. Tudi zaradi tega je po oceni pritožbe napadeni sklep pomanjkljiv, nerazumljiv in obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, podana pa je tudi kršitev 212. člena ZSKZDČEU-1.

6Pritožbi tudi v tem ni mogoče pritrditi. Republika Hrvaška je pristojnemu organu Republike Slovenije predložila vse potrebne listine za odločanje, med njimi v slovenski jezik prevedeno potrdilo o odvzemu iz priloge 2 navedene Uredbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo tudi na predloženo potrdilo o odvzemu, ki ga je posredovala Republika Hrvaška, zato pritožba vse navedene kršitve uveljavlja neutemeljeno. Pri tem prezre, da je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah ZSKZDČEU-1C (Ur. l. RS 94-1997/2021), katerega čistopis se uporablja od 26. 6. 2021, po katerem je v 224. členu ZSKZDČEU-1 določeno, da morajo biti potrdila o začasnem zavarovanju in potrdila o odvzemu izdana na obrazcih iz priloge 1 in priloge 2 Uredbe 2018/1805/EU.

7Pritožba navaja tudi, da je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom kršilo OZ in ZDavP, ker ni ugotovilo, da je prišlo do zastaranja izvršitve odvzema premoženjske koristi, ter 210. člen ZSKZDČEU-1, ker priznanja iz tega razloga ni zavrnilo. Terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok, pretrganje zastaranja pa ni nastopilo, ker Republika Hrvaška nikoli ni izvršila nobenih aktivnosti v smeri izterjave odvzema premoženjske koristi.

8Presoja okoliščin, ali je prišlo do zastaranja pravice do odvzema premoženjske koristi in ali so organi Republike Hrvaške pred podajo obravnavanega predloga Republiki Sloveniji poskušali izterjati protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ni predmet tega postopka. Odločanje o ugovoru zastaranja je v pristojnosti davčnega organa, ki je pristojen za izvršitev sodbe glede odvzema premoženjske koristi. Po 131. členu ZKP pravnomočno sodbo glede odvzema premoženjske koristi izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov na predlog sodišča, ki je izdalo sodbo. Zato sodišče, ko odloča o predlogu za priznanje in izvršitev tuje sodbe glede priznanja in izvršitve odvzema premoženjske koristi, vprašanja, ali je prišlo do zastaranja odvzema premoženjske koristi, ne presoja.

9Po obrazloženem je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Odločba o obveznosti plačila sodne takse zaradi neuspešne pritožbe temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena po tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.