VSM Sodba I Cp 628/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med A. A. (v nadaljevanju pokojno) in toženko dne 26.8.2016, in vknjižbo lastninske pravice na spornem stanovanju na pokojno ter povrnitev stroškov (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju in vknjižbo lastninske pravice na spornem stanovanju na pokojno ter povrnitev stroškov (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožniki dolžni povrniti toženki njene pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Grajajo oceno izvedenskih mnenj, za katera je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da Komisija za fakultetna izvedenska mnenja v bistvu ni podala drugačnega mnenja kot prvo postavljeni izvedenec B. B. Slednji namreč ni odgovoril na nobeno bistveno vprašanje za obravnavano zadevo, drugo izvedensko mnenje pa je bilo eksaktno in ne pušča nobenega dvoma, da pokojna ni bila sposobna oblikovati volje pri sklenitvi pogodbe. Komisija je zapisala, da je na pokojničino sposobnost izoblikovanje volje v času sklenitve pogodbe vplivalo več različnih dejavnikov, ob prisotnosti še dodatnih dejavnikov kot na primer sugestij drugih, zato ni bila sposobna izoblikovati svoje volje. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili toženka in pokojna v tesnejši zvezi že pred sklenitvijo sporne pogodbe, saj sta prvo pogodbo o preživljanju enkrat že sporazumno razvezali, v posledici česar je toženka pokojni vrnila ključe od stanovanja. Pomoč pa je do junija 2016 pokojni nudila C. C., čemur toženka ni oporekala. Toženka se je s pokojno tako očitno družila kot soseda, ne pa iz razloga, da bi pokojno preživljala. Grajajo tudi izpostavljanje mnenja notarja o psihičnem stanju pokojne v času sklepanja pogodbe, čeprav notar nima strokovnega znanja, potrebnega za ugotovitev zdravstvenega stanja pokojne in vpliva zdravil ter različnih dejavnikov na njeno dojemanje. Nadalje grajajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je priča D. D. izpovedala, da kljub slabi prognozi pokojne ni čakala gotova smrt, kot tudi da verjame toženki, da ob sklenitvi pogodbe ni vedela za zdravstveno stanje pokojne. Slednje je nedvomno zmotno, kar potrjuje dokaz v prilogi B7. Opozarjajo, da se sodišče prve stopnje kljub napotkom višjega sodišča ni opredelilo do dejstva sklepanja predmetne pogodbe v bolnišnici. Pritožba glede na izpostavljeno meni, da se sporna pogodba sploh ni pričela izvrševati, kot da niti ni bila sklenjena zaradi pretekle pomoči iz hvaležnosti.

Glede zmotne uporabe materialnega prava pritožba izpostavlja, da v danem primeru ni kavze pogodbe. V primeru pogodbe dosmrtnem preživljanju je kavza aleatornost, negotovost oz. tveganje kot del pogodbene podlage. Kadar so koristi preživljalca bistveno večje od njegovih obveznosti in je ekonomski in pravni izid posla očitno v korist preživljalca, pogodba ni aleratorna. Glede na okoliščine, v katerih je bila sklenjena sporna pogodba (hospitalizacija pokojne, ishemične bolezni srca in metastaski rak, hude bolečine, nastop smrti v roku enega tedna), bi toženka morala vedeti, da je pokojna v tako slabem zdravstvenem stanju, da je njena smrt pričakovana v zelo kratkem času. V konkretnem primeru tveganja na strani toženke kot preživljalke ni bilo, kot tudi ne negotovosti, katera od pogodbenih strank bo imela večjo korist od pogodbe. Glede na to pritožba meni, da je sporna pogodba nična. Toženki očita, da je izkoristila nemoč pokojne z namenom, da bi sebi pridobila nesorazmerno premoženjsko korist. Da pokojna ni bila sposobna oblikovati prave volje pri podpisu sporne pogodbe, ugotavlja komisija za izvedenska mnenja na strani 17 svojega mnenja. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Priglaša stroške.

3Toženka je odgovorila na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6V predmetnem postopku tožniki zahtevajo ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju sklenjene med pokojno (njihovo babico) in toženko, kateri je pokojna v zameno za preživljanje prepustila 7/8 delež na stanovanju, v katerem je bivala.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje kot nesporno izhaja:

‑ da sta bili pokojna in toženka sosedi,

‑ da je bila pokojna hospitalizirana 24.8.2016 po posredovanju toženke,

‑ da je bila pokojna 24.8.2016 sprejeta na oddelek za infekcijske bolezni, po opravljenem CT trebuha, ki je pokazal perforacijo žolčnika in karcinomatozo peritoneja, pa premeščena na oddelek za abdominalno kirurgijo.

‑ da sta pokojna in toženka v bolnišnici v prisotnosti notarja sklenili dne 26.8.2016 pogodbo o dosmrtnem preživljanju,

‑ da je pokojna v bolnišnici dne 1.9.2016 umrla, stara 90 let.

8Bistvo pritožbenih izvajanj tožnikov je, da v obravnavani pogodbi ni elementa aleatornosti. Tožniki navajajo, da aleatorna pogodba brez tveganja nima pogodbene kavze, odsotnost kavze pa je po četrtem odstavku 39. člena OZ razlog za ničnost pogodbe. Posebej pritožba poudarja, da kadar so koristi preživljalca bistveno večje od njegovih obveznosti in je ekonomski in pravni interes izid posla očitno v korist preživljalca, kar je jasno že ob sklenitvi pogodbe, pogodba ni aleatorna. Ekvivalentnost tveganja na straneh obeh pogodbenih strank je po mnenju pritožbe bistven element.

9Kot navaja Vrhovno sodišče RS v odločbi,¹ na katero se sklicuje pritožba, je tipična kavza, ki ustreza pogodbi o dosmrtnem preživljanju, „causa acquirendi“. Causa acquirendi je v tem, da se kdo zaveže zato, da dobi nasprotno zavezo. To navsezadnje izhaja tudi iz prvega odstavka 557. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti. Tipični prvini, ki tako zasnovano (abstraktno) kavzo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po naravi stvari same dopolnjujeta sta zaupnost oz. osebnostnost razmerja ter aleatornost. Prva prvina onemogoča, da bi bilo mogoče preživljalčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju. Prav ta nepremoženjski (človeški) kontekst je za obe pogodbeni stranki v tipičnih primerih odločilnega pomena pri sklepanju pogodbe ter ga v denarju ni mogoče izraziti. Že to je razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje takšno uporabo načela enake vrednosti dajatev, kot je lastna tipičnim ekonomskim poslom. Druga prvina (aleatornost) izhaja iz narave stvari. To namreč zaznamuje tančica nevednosti tako o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja kot tudi o njegovem obsegu. Prva je odvisna od trajanja preživljančevega življenja, druga pa od zahtev, ki jih prinaša njegovo duševno in telesno zdravstveno stanje. Prvina tveganosti je drugi, dodatni razlog, zaradi katerega takšnih pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po določbi o enaki vrednosti dajatev. Kršitev načela enake vrednosti dajatev pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju bo tako prišla v poštev v res izjemnih primerih: tedaj, ko se stranki že ob sklepanju pogodbe zavedata, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da v pogodbi očitno prevlada darilni namen (animus donandi). Ob tem je potrebno upoštevati tudi nadaljnje stališče VSRS, ki ga je zavzelo v odločbi II Ips 1239/2008, kjer je poudarilo, da ko je preživljalec na smrt bolan in je njegova smrt pričakovana, prav tako pa je pričakovan obseg prevzete skrbi, je lahko za preživljanca oskrba osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali več od izročenega premoženja.

10V zvezi s sklepanjem sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju v obravnavanem primeru je moralo sodišče prve stopnje presoditi torej, ali je bila pokojna zmožna razumeti posledice svojega dejanja, ali je toženka vedela, da bo pokojna tako hitro umrla (element aleatornosti) ter kakšna je bila osebna navezanost pogodbenih strank. Tekom postopka ni bilo sporno, da je toženka po tem, ko se je pokojna ves teden slabo počutila, dne 24. 8. 2016 poklicala dežurnega zdravnika, ki je organiziral prevoz v bolnišnico. O hospitalizaciji pokojne je bil s strani medicinskega osebja obveščen tudi tožnik. Pokojna je bila prvi dan obravnavanja 24.8.2016 hospitalizirana na oddelku za infekcijske bolezni, naslednji dan pa po opravljenem CT trebuha, ki je pokazal perforacijo žolčnika in karcinomatozo peritoneja, premeščena na oddelek za abdominalno kirurgijo. Iz medicinske dokumentacije sicer ne izhaja, koliko „časa življenja“ so pokojni dali zdravniki. Toženka se je tekom hospitalizacije pokojne s socialno delavko pogovarjala o eventualni namestitvi pokojne v dom starostnikov v primeru poslabšanja stanja in sicer prvič dne 30.8.2016 in nato še 31.8.2019, ko se je ponovno oglasila na razgovoru pri socialni delavki. To vse po oceni sodišča prve stopnje kaže na to, da ne medicinsko osebje, ne toženka niso vedeli, da bo smrt pokojne nastopila tako kmalu. Toženka je tako ob podpisu pogodbe upravičeno kot obseg svoje obveznosti smatrala tudi domsko oskrbo za pokojno, ki bi ji jo nudila, v kolikor pokojna ob prihodu iz bolnišnice zase sama oz. ob pomoči toženke ne bo mogla skrbeti.

11Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je pokojna namreč pri svojih 90 letih živela sama. Ves čas je skrbela sama zase. Zavračala je domsko oskrbo in se zavzemala, da bi imela oskrbo na svojem domu. Ni iskala pomoči pri svojih sorodnikih, temveč je že nekaj let želela, da bi zanjo skrbel nekdo, ki bi si ga sama izbrala. Prav tako rednih vsakodnevni ali tedenskih stikov pokojna s svojimi sorodniki ni imela, zato je še toliko bolj verjetno, da je prav iz tega razloga želela nekoga, ki bi skrbel zanjo. Da pokojna ni želela drugačne oskrbe, kot da nekdo zanjo skrbi na njenem domu, je izpovedala tudi priča E. E. Kot je pokazal dokazni postopek, je v zadnjih letih več osebam dala ključe svojega stanovanja, a jih tudi vedno znova vzela nazaj. Občasno je imela pomoč pri prinašanju zdravil ali drugih stvari iz trgovine, o čemer je izpovedala priča C. C. Tudi s toženko je pokojna enkrat že sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sporazumno razvezali. Vzrok za razvezo pogodbe sta opisala toženkina hčerka in mož, bil pa je v toženkini skrbi za njeno mamo, ki je umrla februarja 2016. A očitno sta s toženko ohranili stik in se ponovno zbližali poleti 2016. Da je pokojna bila resnično željna, da nekdo skrbi zanjo, je izpovedal tudi notar, zaslišan kot priča, ki je povedal, da je po podpisu pogodbe v bolnici pokojna toženko objela in ji dejala, da je dobila hčerko. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je pokojna želela skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju že nekaj let z osebo, ki ni bila del njene družine. Glede na to, da je bila toženka soseda, ki je za pokojno že skrbela, nato pa bila po smrti svoje mame spet prosta svojih družinskih obveznosti in tako na voljo pokojni, ne preseneča dejstvo, da se je pokojna odločila za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju prav s toženko. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je pri sklenitvi predmetne pogodbe vodil pokojno namen, da si zagotovi nekoga, ki bo zanjo skrbel do smrti in to nekoga, ki si ga bo izbrala sama. Sodišče druge stopnje zato ne dvomi, da je prav zaradi dolgoletnega poznanstva s toženko pokojna, ki je trajalo že 40 let, izbrala prav njo in da je v tem primeru izbira toženke kot osebe, ki bo skrbela za pokojno, pokojni očitno bilo vredno toliko ali več od izročenega premoženja. Element osebnega zaupanja med pogodbenima strankama je v obravnavanem primeru še posebej poudarjen in tudi po oceni sodišča druge stopnje predstavlja odločilen za sklenitev sporne pogodbe.

12V nadaljevanju pa je bilo potrebno tudi ugotavljati, ali je podan element aleatornosti - tveganja. Ena od bistvenih značilnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, namreč je prav aleatornost. To, kot je bilo že zgoraj navedeno, pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Pri aleatornih pogodbah je namreč tveganje del pogodbene podlage. Stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo bo preživljanec bolan in obnemogel in koliko časa bo treba zanj skrbeti. Prvina tveganosti izhaja iz dejstva, da je trenutek smrti vselej negotov. Tveganost je glede na stanje preživljanca (njegovo starost, zdravje) lahko bolj ali manj intenzivna. Pritrditi je pritožbi, da je bila v obravnavanem primeru sicer manj intenzivna že zaradi starosti toženke, kar pa še ne pomeni, da element aleatornosti ni bil podan, predvsem upoštevaje dejstvo, da bi pokojna zaradi svojega zdravstvenega stanja po prihodu iz bolnišnice bila potrebna obširne (verjetno paliativne) pomoči s strani toženke. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja Komisije za izvedenska mnenja je dne 25.8.2016 „pokojna mogla vedeti, da je ugotovljena bolezen neozdravljiva ter da obstaja nevarnost, da bo v kratkem umrla“. Pokojna je imela povišane vnetne parametre, ki pa so nato do 30.8.2016 padli. Njeno zdravstveno stanje pa se je toliko izboljšalo, da je pokojna hodila celo s pomočjo hojice. Tudi priča D. D., ki je pokojno zdravil, ni potrdil, da je pokojno čakala „gotova smrt“, saj je sicer ne bi tako aktivno zdravili. Tako je vsekakor tudi za toženko obstajalo tveganje pri sklepanju sporne pogodbe.

13Kot neutemeljen se izkaže pritožbeni očitek, da je bila pokojna ob sklepanju sporne pogodbe pod vplivom zdravil in zato ni bila sposobna izraziti svoje prave volje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno angažiralo izvedence, ki so opisali vpliv zdravil, ki jih je pokojna prejela, na njeno sposobnost odločanja in zaslišalo notarja, ki je bil ob podpisu pogodbe prisoten in se je lahko sam prepričal o psihofizičnem stanju pokojne in njenem razumevanju sporne pogodbe. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja Komisije za izvedenska mnenja je bil vpliv zdravil relativno majhen, zaradi česar je pokojna mogla dajati prednost trenutnim intrapsihičnim impulzom pred realnimi podatki iz okolja. Glede na to je bilo pričakovati, da je bila pokojničina sugestibilnost povečana do te mere, da je mogla dajati prednost sugestijam drugih, če so le-te obstajale, pred lastnimi interesi, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da kakršnihkoli sugestij oz. drugih oseb, ki bi vplivale na pokojničino odločitev za sklenitev pogodbe, v danem primeru ni bilo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje posebej izpostavilo izpovedbo notarja, ki je podrobno opisal stanje pokojne ob podpisu sporne pogodbe.

14Neutemeljena je nadalje graja glede mnenja notarja o psihičnem stanju pokojne v času sklepanja pogodbe, ker po oceni pritožbe notar nima strokovnega znanja, potrebnega za ugotovitev zdravstvenega stanja pokojne in vpliva zdravil ter različnih dejavnikov na njeno dojemanje. To sicer drži, a je glede samega vpliva zdravil na pokojno sodišče prve stopnje angažiralo izvedence medicinske stroke, ki so strokovnjaki na tem področju, izpovedbo notarja pa dodalo v potrditev dognanj izvedencev, da pokojna dejansko ni bila pod vplivom zdravil in vseh ostalih pomembnih okoliščin glede samega podpisa sporne pogodbe. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz same narave dela notarja, da je le-ta nepristranski in edini, ki lahko opiše vedenje in počutje pokojne ob podpisu pogodbe. Za notarje namreč velja, da je notar oseba javnega zaupanja, njegove glavne lastnosti so in morajo biti vestnost, poštenost in nepristranskost, kar določa že Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN). Kodeks notarske poklicne etike pa določa, da mora kot pravni strokovnjak delovati nepristransko in objektivno ter pri svojem delu paziti na pravice in obveznosti obeh (vseh) pogodbenih strank. Četudi notarsko storitev pri notarju začne ali naroči zgolj ena stranka, notar ne sme slediti samo željam te stranke; pred podpisom kakršne koli listine mora opozoriti na pravice, obveznosti in odgovornosti ne samo naročnika notarske storitve, pač pa tudi drugo pogodbeno stranko. Namen tega je, da listino, ki jo sestavi notar, stranke podpišejo popolnoma prostovoljno, zavedajoč se tudi vseh pravnih posledic, ki za eno ali drugo stranko lahko nastopijo v primeru nastanka določenih okoliščin ali morebitne kršitve pogodbe. Neodvisnost notarja se kaže v tem, da notar opravlja svoje delo skladno z veljavno zakonodajo, pri delu ni pristranski in nudi pravno varnost vsem udeležencem, je pa tudi dovolj finančno neodvisen, da storitev odkloni, če niso podani zakonski pogoji za sklenitev določenega pravnega posla (saj je z notariatom nezdružljivo vsako pridobitno udejstvovanje).² Glede na navedeno je tako osnovno izhodišče, da je notar nepristransko izpovedal o stanju pokojne v času podpisa pogodbe in sicer da je bila vesela, da je želela podpisati sporno pogodbo in da je na koncu toženko objela rekoč, da je končno dobila hčerko. To pa se sklada tudi z dognanji izvedencev, da učinek zdravil na odločanje pokojne ni imel vpliva. Izvedenci so namreč izrecno zapisali, da v kolikor ne bi bilo sugestij drugih, je bilo pričakovati, da je pokojna mogla ustrezno izoblikovati svojo voljo in jo tudi izraziti. Sugestij, na katere nakazuje izvedensko mnenje, ki o tem govori zgolj teoretično, saj izvedenci pokojne v trenutku podpisa pogodbe niso videli, pa niso bile dokazane, ker je že notar potrdil, in sicer da je bila resnična volja pokojne podpisati sporno pogodbo, pri čemer pa sugestij pri pokojni ni zaznal, ravno obratno, zaznal je njeno veselje in zadovoljstvo ob podpisu sporne pogodbe. Tako se izkažejo pritožbene navedbe, da so izvedenci potrdili, da „pokojna ni bila sposobna oblikovati prave volje“ pri podpisu sporne pogodbe, kar po mnenju pritožbe ugotavlja komisija za izvedenska mnenja na strani 17 svojega mnenja, niso utemeljene.

15Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pokojna želela skleniti sporno pogodbo prav s toženko osebno, njeno preživljanje pa ji je bilo vredno več kot izročeno premoženje. Sklenjena pogodba pa je vsebovala tudi element aleatornosti, saj smrti pokojne, kljub bolezni, ni bilo mogoče napovedati, hkrati pa bi bil zaradi njenega zdravstvenega stanja obseg skrbi po prihodu iz bolnišnici za toženko velik. Sodišče prve stopnje je torej zavrnilo tožnikov primarni zahtevek na ničnost sporne pogodbe, ker niso podani razlogi za ničnost, saj je ugotovilo da ima sporna pogodba dopustno kavzo in postopanje toženke ni bilo v ničemer nemoralno, ter podredni zahtevek na razveljavitev sporne pogodbe iz razloga, ker pri sklenitvi ni bilo napake volje pri pokojni, kot to zatrjujejo tožniki. Glede na opozorilo revizijskega sodišča v zvezi s preztrjem toženkinih navedb o možnosti konverzije pogodbe po 89. členu OZ, da bodo lahko razčiščena v ponovnem sojenju pred sodiščem druge stopnje, sodišče druge stopnje ugotavlja, da glede na zgoraj obrazloženo do konverzije sporne pogodbe ni prišlo.

16Glede na navedeno je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

17Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni doprinesla k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) .

¹ VSRS sklep II Ips 284/2013 z dne 20.8.2015.
² Pravosodni bilten (PB) št. 3/2016, str. 317 .