VSC Sodba Cpg 71/2022

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v izpodbijani III. točki izreka sodbe znesek 12.513,44 EUR nadomesti z zneskom 14.131,17 EUR in znesek 11.849,44 EUR nadomesti z zneskom 13.467,17 EUR, v izpodbijani IV. točki izreka sodbe znesek 6.033,31 EUR nadomesti z zneskom 4.415,58 EUR in v izpodbijani V. točki izreka sodbe znesek 2.418,19 EUR nadomesti z zneskom 2.839,67 EUR.

II. Prva toženka je dolžna tožeči stranki povrniti 366,66 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te odločbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) dovolilo spremembo tožbe z dne 25.10.2019, (II.) zaradi delnega umika tožbe postopek v delu zahtevka zoper drugo toženko glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 17.882,75 EUR od 4.2.2019 do 12.3.2019 ustavilo, (III.) ugodilo zahtevku zoper prvo toženko za plačilo 12.513,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.849,44 EUR od 26.3.2019 dalje do plačila in od zneska 664,00 EUR od 6.11.2019 dalje do plačila, (IV.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v višini 6.033,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2019 dalje do plačila, (V.) odločilo, da je prva toženka dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 2.418,19 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in (VI.) odločilo, da je tožnica dolžna plačati drugi toženki 31,50 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper III., IV. in V. točko izreka predmetne sodbe (izpodbijani del) je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožnici prisodi še 1.617,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2019 dalje do plačila in še 421,48 EUR pravdnih stroškov, oziroma podredno, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ji je nastala za 1.617,73 EUR višja škoda od ugotovljene in da je posledično uspela s tožbo v višini 76%, zato je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, ki so sicer odmerjeni pravilno, napačna. V nadaljevanju pritožbe izpostavlja nekatere ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja. Opozarja, da je vtoževala odškodnino v višini stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja, in meni, da se opravljena 33% amortizacija lahko nanaša le na vrednost materiala za novi pilon (13.380,54 EUR), ne pa tudi na stroške odvoza uničenega (starega) pilona na deponijo (664,00 EUR) in na stroške demontaže starega pilona ter montaže novega pilona (4.502,21 EUR). S povrnitvijo teh stroškov v polni višini tožnica ni bila obogatena in prva toženka takšnih trditev ni postavila. Stroški so bili v celoti potrebni, da se je vzpostavil „enak“ (kar se doseže z amortizacijo materiala) pilon. Oškodovanec ima možnost zahtevati ali odškodnino v višini stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja ali v višini vrednosti poškodovane stvari (glej odločbo VSL II Cp 2130/2012 z dne 20.2.2013). Tožnica je zahtevala prvo in meni, da je upravičena še do razlike v višini 1.617,73 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje ji je dosodilo drugo škodo kot je bila vtoževana, in sicer škodo, ki je v vrednosti starega pilona ob škodnem dogodku in v stroških odvoza le-tega na deponijo. Napačno je upoštevalo izvedensko mnenje. Tožnica se je v pripombah zoper izvedensko mnenje zavzemala, da se amortizacija lahko upošteva le pri materialu za novi pilon, ne pa tudi pri izvedenih storitvah za vzpostavitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno dosodilo drugo škodo in je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (glej odločbo VS RS II Ips 158/2007 z dne 3.9.2009). Poleg tega je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pravil o vzpostavitvi prejšnjega stanja, in je hkrati nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Uvodoma še izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je odločalo o odškodninskem zahtevku v celoti in upoštevaje načelo vzpostavitve v prejšnje stanje (164. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Načelo je izpostavilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri tudi ni nepojasnjeno in neutemeljeno zavrnilo pripomb tožnice glede amortizacije materiala in stroškov storitev. Povedano drugače, sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče tudi storilo.

6Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji višine tožnici nastale škode, in sicer 164., 168. in 169. člen OZ, kar je rezultiralo v deloma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Glede na trditveno (in dokazno) podlago pravdnih strank (tožnice in prve toženke, med katerima je pravda dejansko tekla, saj je bil zoper drugo toženko uveljavljan eventualni podredni zahtevek) gre pravzaprav za nesporna dejstva oziroma upoštevaje pisno izvedensko mnenje s pisno dopolnitvijo (glej predvsem odgovor angažiranega sodnega izvedenca na prvo postavljeno vprašanje na l. št. 93 spisa) in predloženi račun s specifikacijo za postavitev novega pilona (priloga A8) za situacijo iz tretje alineje 358. člena ZPP. Predmetne pomanjkljivosti je pritožbeno sodišče upoštevaje 355. člen ZPP oziroma tretjo alinejo 358. člena ZPP odpravilo na pritožbeni seji.

7Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo nastalo škodo v višini (amortizirane v desetih letih po stopnji 33,33 %) vrednosti uničenega pilona v času škodnega dogodka (11.849,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2019 dalje do plačila (op. v letu 2008 je bil strošek postavitve starega pilona 17.773,27 EUR)) in v višini stroškov odvoza le-tega na deponijo (664,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2019 dalje do plačila), pri čemer naj bi sledilo angažiranemu izvedencu. Kaj je pravno priznana škoda ni dejansko vprašanje, ampak gre za stvar pravilne uporabe prava, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca. Angažirani izvedenec je tudi sicer že v začetku izdelanega mnenja z dopolnitvijo o nastali škodi govoril tudi kot o stroških (skliceval se je na račun A8 in stroške odvoza), ki so tožnici nastali s plačilom odvoza uničenega pilona na deponijo (664,00 EUR), nakupom materiala in vodil za novi pilon (12.952,35 EUR in 428,19 EUR) in montažo novega ter demontažo starega pilona (prevoz materiala 733,81 EUR, montaža 3.207,25 EUR, demontaža 561,15 EUR). Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo omenjenih stroškov in ne plačila amortizirane vrednosti starega pilona. Vsi navedeni stroški so bili nenazadnje med pravdnima strankama nesporna dejstva. Prva toženka, ki je pavšalno prerekala višino zahtevka v celoti se je v tem delu² zavzemala le v smeri, da bi bilo treba upoštevati vrednost starega pilona v času poškodovanja. Še več, v svoji prvi pripravljalni vlogi je navedla, da ni sporen tožnici nastal strošek odstranitve poškodovanega pilona in postavitve novega, če sanacija starega pilona ni bila mogoča, in da ni sporen strošek odvoza stare konstrukcije na deponijo, če je bila le-ta neuporabna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stari pilon ni bil več uporaben, da bi bila njegova sanacija nesorazmeren strošek in da je bila z vidika stroškov ustrezna rešitev s postavitvijo novega pilona.

8Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 164. člena OZ, a je nato napačno sklepalo o višini tožnici nastale škode. Po tretjem odstavku 164. člena OZ mora odgovorna oseba oškodovancu izplačati ustrezno denarno odškodnino, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča (op. stari pilon je bil uničen) ali kadar je mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba (op. izvedenec je omenjal vsaj tri ponudnike v Republiki Sloveniji, ki so bili sposobni izdelati novi pilon, in med njimi ni bilo prve toženke, ki je zavarovalnica). Tožnica je zahtevala omenjeno izplačilo ustrezne denarne odškodnine, saj je izhajala iz plačila stroškov vzpostavitve v prejšnje stanje (iz stroškov, ki jih je imela s postavitvijo novega pilona), prva toženka pa je želela doseči upoštevanje amortizirane vrednosti starega pilona in je očitno ob ugotovljenem uničenju starega pilona hkrati soglašala z nastalimi stroški storitev (odvozom, demontažo in montažo). Pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje amortiziralo strošek postavitve novega pilona in da ne bi smelo amortizirati stroška storitev, je sicer v osnovi zmotno, saj sodišče prve stopnje tega ni storilo. Vendar pa je treba pritrditi pritožbenemu zavzemanju, da je treba tožnici priznati še škodo v višini 1.617,73 EUR stroškov s pripadki (op. pritožbeno sporni del), ki jih je imela z montažo in demontažo. Predmetno ne velja za stroške odvoza, ki so bili tožnici priznani. Ob upoštevanju načela popolne odškodnine iz 169. člena OZ in pravil o obsegu povrnitve premoženjske škode iz 168. člena OZ, je po presoji pritožbenega sodišča treba tožnici v okviru ustrezne denarne odškodnine poleg poštene tržne vrednosti uničene stvari priznati tudi določene stroške, ki so ji nastali v zvezi z nadomestitvijo uničenega pilona z novim. Pilon v amortizirani vrednosti 11.849,44 EUR je bil namreč uničen in tožnica je bila ob vzpostavljanju prejšnjega stanja primorana nositi tudi stroške odvoza na deponijo (priznanih 664,00 EUR), stroške demontaže starega in montaže novega pilona (4.502,21 EUR). Gre za stroške popravila oziroma nakupa nadomestne stvari, ki jih je treba upoštevati v okviru nastale škode in nastanek katerih je nenazadnje tožnici prva toženka (op. če se ugotovi uničenje starega pilona, kar je ugotovljeno) priznala. Uničenega pilona ni več in tožnica je imela z odstranitvijo le-tega in postavitvijo nadomestnega stroške (škodo), ki presegajo golo vrednost uničenega pilona in ki jih ji je treba priznati vsaj v višini, ki je zahtevana s pritožbo. V tem oziru se podredno izkaže kot eden izmed ustreznih načinov določitve denarne odškodnine tudi pritožbeno zavzemanje, da naj se amortizirajo („postarajo“) le stroški materiala in vodil za novi pilon in da naj se plačane storitve tožnici povrnejo v polni višini, saj v tej višini tožnica ni mogla biti obogatena. Tožnica ni zahtevala odškodnine v vrednosti uničene stvari, temveč je zahtevala ustrezno odškodnino za vrnitev v prejšnje stanje. Obeh oblik povrnitve škode, med katerimi lahko oškodovanec izbira, ni mogoče preprosto vrednostno enačiti in se lahko zneskovno razlikujeta, do česar je prišlo tudi v tem primeru. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, ji priznalo še pritožbeno zahtevanih 1.617,73 EUR iz naslova plačanih storitev (montaže in demontaže) s pripadki in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP oziroma tretje alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo.

9Posledično so utemeljeni pritožbeni očitki, da je treba zaradi spremenjenega uspeha poseči v odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov iz V. točke izreka izpodbijane sodbe. Tožničin uspeh na prvi stopnji sojenja je po spremembi odločitve o glavni stvari 76% (vtoževala je 18.546,75 EUR s pripadki in uspela v višini 14.131,17 EUR s pripadki) in uspeh prve toženke je 24%. Spremenjeni uspeh je terjal poseg v odločitev o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pravilno odmerjenih stroškov tožnice in prve toženke v višinah 3.976,83 EUR in 761,32 EUR tožnica ne izpodbija, drži pa, da gre upoštevaje novi uspeh tožnici 3.022,39 EUR prvostopenjskih stroškov in prvi toženki 182,72 EUR prvostopenjskih stroškov. Po opravljenem pobotu je prva toženka dolžna tožnici povrniti 2.839,67 EUR prvostopenjskih stroškov in pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo tudi v tem delu ustrezno spremenilo.

10Ker tožnica drugih trditev zoper sodbo ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov, z izjemo zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava, ki je terjala omenjeno spremembo izpodbijane odločbe, ni našlo.

11O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v II. točki izreka te sodbe odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji mora prva toženka povrniti njene pritožbene stroške. Tožnici se prizna 180,00 EUR takse za pritožbo (brez DDV), 250 točk za sestavo pritožbe (in ne priglašenih 375 točk, saj je upoštevaje 39. člen ZPP vrednost pritožbeno izpodbijanega dela le odločitev o glavnem zahtevku v višini 1.617,73 EUR), 2 % materialni stroški (5 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 366,66 EUR.

¹ Njeni drugi ugovori (npr. da bi se lahko postavil istovrstni pilon, da bi ga bilo mogoče izdelati po nižji ceni, da bi bilo mogoče ohraniti konstrukcijo starega, ipd.) so zavrnjeni oziroma neizkazani.