UPRS Sodba in sklep I U 1829/2021-15

I. Tožba se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3721/2021/5 (1222-13) z dne 6. 12. 2021 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3721/2021/5 (1222-13) z dne 6. 12. 2021 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

1Z izpodbijanim sklepom je z izrekom pod točko 1 tožena stranka odločila, da se prosilec, ki trdi, da je A. A. roj. ... 1999, državljan Republike Kuba, pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Dublinske uredbe (Uredba EU št. 604/2013); istočasno je z izrekom pod točko 2 še odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce in sicer od 4. 12. 2021 od 11.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 4. 12. 2021 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po tem, ko je v skupini s tremi drugimi državljani Kube in državljanom Pakistana ilegalno vstopil v Slovenijo 17. 11. 2021 po železniških tirih skozi tunel Malo Brdo. Iz policijske depeše Policijske postaje Ilirska Bistrica z dne 17. 11. 2021 izhaja, da je tožnik iz Kube pred 6 meseci z letalom odpotoval v Rusijo, kjer je ostal 2 meseca, nato pa z letalom odpotoval v Beograd, kjer je srečal druge državljane Kube in skupaj z njimi pot nadaljeval v Bosno in Hercegovino, od tam pa na Hrvaško, kjer jih je aretirala hrvaška policija. Zaprosili so za mednarodno zaščito in bili nastanjeni v Zagrebu v t.i. migrantskem kampu. Tam so ostali približno mesec dni, nato so z avtobusom odpotovali na Reko, od koder so peš nadaljevali proti Sloveniji s pomočjo navigacije na telefonu. Po prehodu državne meje jih je obravnavala slovenska policija. Tožnik je med policijskim postopkom izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, zato je bil prepeljan v azilni dom v Ljubljani. Pri pristojnem organu je dne 4. 12. 2021 vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter tedaj predložil svojo osebno izkaznico, z veljavnostjo do 28. 3. 2031. Na posebno vprašanje je povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi na Hrvaškem, kar sicer ni nameraval niti ni želel, ker Hrvaška ni del Schengenskega območja, ampak je bil k temu prisiljen zaradi grdega ravnanja z njim. Pri tem je pojasnil, da je tedaj imel krajši razgovor in je prejel dokument, ni pa še prejel odločitve. Glede navedenega je dejal, da na Hrvaškem ni počakal na odločitev, ker so policisti z njim slabo ravnali, ga tepli, pa tudi zdravniške pomoči ni prejel, saj zdravnika ni bilo, ko ga je tožnik potreboval, ali pa ga ni razumel, tolmačev pa ni bilo. Dodatno je navedel, da ni vedel, da mora tam počakati do odločitve. Ko je zapuščal Kubo je bil namenjen v Španijo, kjer bi se zaradi znanja jezika lažje asimilira in našel delo, vendar si vizuma ni uredil, ker ga je na Kubi nemogoče pridobiti, saj bi za to moral imeti dovolj finančnih sredstev in nepremičnino ali avtomobil. Ko je zapustil Hrvaško, je bila njegova ciljna država Slovenija in si sedaj želi tu ostati, saj mu je tu prijetno in se dobro počuti.

3V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je tožniku nato istega dne ustno na zapisnik izrekla ukrep omejitve gibanja na podlagi 5. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Ta med drugim v 3. členu določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Tožena stranka je namreč po pregledu podatkov, pridobljenih iz baze prstnih odtisov Eurodac ugotovila, da je bil tožnik že zaveden v drugi državi članici, in sicer 25. 9. 2021 na Hrvaškem, kar potrjuje njegove navedbe, enako kot tudi hrvaška izkaznica prosilca za mednarodno zaščito. Tožena stranka je glede na navedene podatke in merila iz poglavja III Uredbe Dublin III pristojnim hrvaškim organom dne 4. 12. 2021 posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika in zaprosila za nujen odgovor na podlagi tretjega odstavka Uredbe Dublin III. Po oceni tožene stranke so v tožnikovem primeru podani pogoji za omejitev gibanja po 5. alineji 1. odstavka 84. člena v povezavi s 3. alinejo 84.a člena ZMZ-1 zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III, ob ugotovitvi, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumno osebo glede na to, da je na svojem potovanju prečkal državo članico EU, in sicer Hrvaško, preden je 17. 11. 2021 ilegalno vstopil tudi v Slovenijo, za mednarodno zaščito pa je že pred tem dne 25. 9. 2021 zaprosil na Hrvaškem in prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, vendar tam odločitve še ni prejel; na Hrvaškem ni želel ostati, ker država ni del Schengenskega območja, njegova ciljna država pa je bila Španija, s čimer so podane okoliščine iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1. Glede na njegova ravnanja in izjave je po oceni tožene stranke mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Hrvaški, ki je v konkretnem primeru pristojna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je namreč navedel, da na Hrvaškem sploh ni želel zaprositi za mednarodno zaščito in da si je želel v bolj odprto državo. Njegove izjave pa po mnenju tožene stranke kažejo, da njegov namen ni ostati niti v Sloveniji, saj je njegova ciljna država Španija. Po stališču tožene stranke je tako podan objektivni kriterij iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, ki kaže na nevarnost pobega, zato tožena stranka utemeljeno domneva, da je tožnik begosumna oseba. Glede na tožnikova dejanja in izjave tožena stranka utemeljeno domneva, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik ozemlje Slovenije samovoljno zapustil še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Čeprav je zatrdil, da ozemlja Slovenije sedaj ne bo zapustil, ker mu je tu dobro in prijetno, pa mu, glede na njegova pretekla dejanja, tožena stranka ne verjame. Zato meni, da mu je za nadaljevanje postopka nujno potrebno omejiti gibanje, saj iz ugotovljenih dejstev izhaja utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, utegnil samovoljno zapustiti azilni dom in tako onemogočiti zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Glede na vzorec njegovih ravnanj, ko je že samovoljno zapustil državo, v kateri je podal prošnjo za mednarodno zaščito, slednje tudi v konkretnem primeru, kljub njegovim trditvam, ni nemogoče. Še zlasti glede na zmožnosti ustreznega varovanja oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa. Pri tem pojasnjuje, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je tovrsten ukrep ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tožene stranke izkazal kot neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb, in sicer več kot 80 %, samovoljno zapustila azilni dom. Pri svoji odločitvi se tožena stranka opira tudi na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ter zaključuje, da so v konkretnem primeru tako podani razlogi za omejitev gibanja tožniku na podlagi druge in tretje točke 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in drugim odstavkom istega člena.

4Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke, ker meni, da so njena stališča nepravilna, posledično pa naj bi bil izpodbijani sklep v celoti nezakonit. Toženi stranki očita, da sploh še ni pridobila zagotovila hrvaške, da bo tožnika ponovno sprejela. Ker tako še ni znano, ali bo predaja tožnika na Hrvaško sploh mogoča, je po njegovem mnenju potrebno strožje presojati izrečeni ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Ob tem izpostavlja, da mora biti ugotovljena nevarnost pobega tožnika znatna oziroma velika, kot izhaja tudi iz primerjave jezikovnih različic besedila drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Toženi stranki očita, da njena odločitev ne temelji na standardu znatne nevarnosti pobega, pač pa temelji na njeni oceni, da ni nemogoče, da bi tožnik samovoljno zapustil azilni dom, pri čemer ne pojasni, kakšen standard naj bi termin "ni nemogoče" sploh predstavljal. Niti sama tožena stranka pa očitno ne ocenjuje nevarnosti pobega tožnika kot znatne. Tudi dejstvo, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je podana znatna begosumnost in da bi ga bilo potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici. Ker je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, potem pa Hrvaško zapustil, preden je prejel odločitev o njegovi prošnji, je tožena stranka zaključila, da je s tem izpolnil zakonsko določilo 3. alineje 84.a člena ZMZ-1, zato se ni v izpodbijanem sklepu spuščala v presojo, ali v zvezi s tožnikom obstaja znatna oziroma velika nevarnost pobega, kajti sploh ni iskala drugih individualnih okoliščin, ki bi opravičevale izrečeni ukrep, ki po mnenju tožnika pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, ki jo priznavajo slovenska Ustava, Listina EU o temeljnih pravicah in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Zato meni, da gre za ukrep, ki pomeni odvzem prostosti. Posebej poudarja, da je tožnik na razgovoru pojasnil, da je Hrvaško zapustil iz razloga, ker so z njim policisti grdo ravnali in ga tudi tepli ter da je dobil informacije o tem, da Hrvaška z migranti slabo ravna, tožena stranka pa se do teh navedb tožnika ni niti opredelila, zato njeno obrazložitev označuje kot pomanjkljivo. Tožnik dodaja, da ni vedel, da bi moral na odločitev o njegovi prošnji počakati na Hrvaškem. Poudarja, da je bi vseskozi med celotnim postopkom verodostojen in iskren, pri čemer je večkrat navedel, da bi rad ostal v Sloveniji in da mu je tukaj prijetno in se dobro počuti. Izpodbijani ukrep pridržanja na Center za tujce bi po stališču tožnika moral biti sorazmeren in povržen pogoju, da ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Sam glede milejšega ukrepa pridržanja na območje azilnega doma meni, da gre tudi pri tem ukrepu še vedno za ukrep omejitve osebne svobode, zato po mnenju tožnika niti sklicevanje tožene stranke na lastne izkušnje in statistiko, da 80 % prosilcev za mednarodno zaščito zapusti azilni dom samovoljno, ne upravičuje izrečenega ukrepa, ki prav tako pomeni poseg v človekovo osebno svobodo. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

5Hkrati s tožbo tožnik vlaga predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter sodišču predlaga, naj do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, tožniku pa ukine ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna. Predvsem zato, ker gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami, ki trpi za strahom pred zaprtimi prostori, duševnimi težavami in astmo, pri čemer bi nadaljnje izvrševanje tega ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, ob tem, da naj bi v tožbi tudi izkazal, da v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti tožniku.

6Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetni upravni spis ter vložila odgovor na tožbo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep, saj meni, da je pravilen in zakonit, iz razlogov, ki jih je navedla v njegovi obrazložitvi. Dodatno še navaja, da je Republika Hrvaška že 15. 12. 2021 posredovala toženi stranki pozitiven odgovor Hrvaške in potrdilo, da bo tožnika sprejela.

K točki 1:

7Tožba je utemeljena.

8Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna na podlagi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ter 2. in 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.

9V konkretnem primeru ni sporno, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, kar je razvidno tudi iz predloženega upravnega spisa. Pač pa je v konkretnem primeru sporen obstoj pogojev za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisanih v 2. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

10Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III namreč določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev; prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da mora biti ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter 84. in 84.a člena ZMZ-1 torej za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, prvenstveno ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost pobega konkretnega prosilca.

11Pojem "nevarnost pobega" po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je z določili noveliranega ZMZ-1 posebej uredil objektivne kriterije za opredelitev nevarnosti pobega z določili 84.a člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1, ki določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim v primeru, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

12Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah št. I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo sodišče tudi še v nekaterih nadaljnjih zadevah, med drugi v sodbah št. I U 1806/2021 in I U 1807/2021, obe z dne 16. 12. 2021) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške pa lahko dostikrat obstaja, vendar to samo po sebi še ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.¹ Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika, o čemer se je večkrat že izrekla tudi sodna praksa Sodišča EU in ESČP.

13Vendar pa izpodbijani sklep, kot izhaja iz njegove obrazložitve, ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi o "znatni nevarnosti pobega", temveč se v dejanskem pogledu opira na ugotovitve tožene stranke glede: - "utemeljene domneve, da je tožnik begosumna oseba" ter - "da obstaja utemeljena verjetnost", da bi ozemlje Slovenije tožnik samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Nadalje sprejeto odločitev v izpodbijanem sklepu utemeljuje z navedbo, "da dejstva, ki izhajajo iz upravne dokumentacije kažejo na "utemeljen sum", da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, "utegnil samovoljno zapustiti azilni dom", kar /.../"tudi v konkretnem primeru, kljub njegovim trditvam "ni nemogoče".

14Vendar po presoji sodišča, ob izpovedbi tožnika o razlogih, zaradi katerih je zapustil Hrvaško, to še ne pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo še pred koncem predmetnega postopka, saj je na naroku tožnik na izrecno vprašanje tudi povedal, da namerava ostati v Sloveniji, navedeni opis oziroma ugotovitve tožene stranke pa po oceni sodišča ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost v smislu določil 28. člena Uredbe Dublin III, zaradi česar njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

15Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, pri čemer zadeve iz navedenih razlogov tudi ni vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K točki 2:

16Glede na četrti odstavek 70. člena ZMZ-1 je dovoljena pritožba zoper sodbo upravnega sodišča, prav tako tudi v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi odpravilo izpodbijani upravni akt. V tem primeru je sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje kot tožena stranka in spremenilo odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja tožnika na Center za tujce niso podani, kar pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna in dovoljena pritožba, kar pa tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo o zadevi. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem sporu, oziroma, naj sodišče odloči tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati izpodbijani ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

17Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na povedano tožnik torej vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in kot tako jo sodišče tudi obravnava.

18Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu), v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti Ker slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo (še) ni prenesel v veljavni pravni red, je izdaja predlagane začasne odredbe v konkretnem primeru nujna, pri čemer je treba pojasniti, da Direktiva o sprejemu nikakor ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III).

19Predlagano začasno odredbo je treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z izrečenim ukrepom odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in prvega odstavka 5. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena v povezavi s 23. členom Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje že sam odvzem prostost predstavlja težko popravljivo škodo, ki se z vsakim dnem le še povečuje, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od ''verjetnosti'', sama ''potrebnost'' začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če pridržanje osebe ni zakonito.

20Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, kot izhaja iz izreka pod točko 2 te sodne odločbe.

¹ Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).