UPRS Sodba in sklep I U 273/2022-16

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da je tujec, ki trdi, da je A. A. roj. ... 1975 v kraju Gujranwala, državljan Islamske republike Pakistan, pridržan zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka); hkrati je odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce Postojna in sicer od 22. 2. 2022 od 13.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 22. 5. 2022 do 13.30 ure, z možnostjo podaljšanja še za en mesec (2. točka izreka).

2V obrazložitvi navaja, da je tožnik 22. 2. 2022 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Zahtevek), po podatkih dokumentacije upravne zadeve pa ugotavlja, da je tožnik prvič ilegalno vstopil v Slovenijo 26. 8. 2011 in podal prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite dne 29. 8. 2011. Tedaj se je predstavil pod imenom B. B., roj. ... 1994, državljan Pakistana, in povedal, da nima osebnih dokumentov, ker ni polnoleten, v Pakistanu pa je mogoče dobiti osebne dokumente šele ob polnoletnosti. Navedel je še, da je v Turčijo odpotoval s ponarejenim potnim listom, ki pa ga je moral vrniti posredniku. Tedaj se je tudi zavezal, da bo poskusil pridobiti svoj rojstni list, vendar je nato že dne 3. 9. 2011 samovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana, zato je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 7. 9. 2011, ki je postal pravnomočen 16. 9. 2011.

3Nadalje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik drugič ilegalno vstopil v Slovenijo dne 17. 9. 2018. Iz podatkov registracijskega lista Policijske postaje (v nadaljevanju: PP) Kozina z dne 20. 9. 2018 izhaja, da se je tožnik predstavil z imenom C. C., roj. ... 1999, vendar je nato ob vložitvi druge prošnje dne 27. 9. 2018 rojstne podatke navedel drugače, s tem ko je dejal, da je rojen ... 1992. Tudi tedaj je dejal, da osebnih dokumentov nima, vendar bo poskušal pridobiti iz Pakistana obrazec B-form. Dne 23. 11. 2018 pa je tožnik na osebnem razgovoru dejal, da je njegovo pravo ime A. A., rojstni datum pa ... 1975. Po predočenju, da je že večkrat različno navajal osebne podatke je tedaj odgovoril, da je tolmaču povedal svoje podatke in da ne ve, kako to, da niso bili upoštevani. Navedel je še, da bo kopijo osebne izkaznice, ki jo ima shranjeno na svojem telefonu, predložil po svojem pooblaščencu naknadno, vendar je ponovno samovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana 31. 5. 2019. Zato je Upravno sodišče s sklepom št. I U 484/2019 z dne 21. 6. 2019 zavrglo njegovo tožbo zoper zavrnilno odločbo z dne 26. 2. 2019, ki je tako postala pravnomočna 12. 7. 2019.

4Nadalje v obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je PP Novo mesto dne 16. 2. 2022 tožniku izdala odločbo o vrnitvi, s katero mu je izrečen ukrep odstranitve iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas 3-eh let, ki začne teči z datumom odstranitve tujca. Iz obrazložitve navedene odločbe o vrnitvi pa med drugim izhaja, da je tožnik 7. 3. 2019 v sostorilstvu storil kaznivo dejanje po 3. odstavku 308. člena KZ-1 (Kazenskega zakonika Republike Slovenije), zato je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 12685/2019 z dne 30. 5. 2019 obsojen na pogojno zaporno kazen enega leta s preizkusno dobo treh let, ker je bil spoznan za krivega, da je skupaj z D. D. izvedel navedeno kaznivo dejanje, ko je z neznanimi storilci po Republiki Sloveniji prevažal tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop, z namenom, da bi sebi pridobil nesorazmerno premoženjsko korist, pri tem pa je povzročil nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Po pritožbi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zoper navedeno sodbo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo VI Kp 12685/2019 z dne 2. 10. 2019 kazen tožniku spremenilo in ga obsodilo na zaporno kazen enega leta in štirih mesecev, sodba pa je postala izvršljiva 16. 11. 2019. Ker je bil tožnik, ko je bil iz pripora na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 12685/2019 izpuščen 30. 5. 2019, je bil znova prijet na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo s strani italijanskih varnostnih organov ter dne 24. 3. 2021 predan Republiki Sloveniji po tem, ko je bil v ekstradicijskem priporu v Italiji od 8. 1. 2021 do 24. 3. 2021. Nato je 24. 3. 2021 začel prestajati zaporno kazen v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju: ZPKZ) Koper in od 18. 5. 2021 dalje v ZPKZ Dob pri Mirni, kjer se je nahajal vse do 16. 2. 2022. Zatem je bil nastanjen v Center za tujce Postojna in tam dne 18. 2. 2022 podal namero za priznanje mednarodne zaščite. Dne 22. 2. 2022 je tožnik vložil ponovni zahtevek za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Zahtevek). Tudi tedaj pri sebi tožnik ni imel nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo istovetnost, saj je po lastnih navedbah izgubil osebno izkaznico, ki jo je imel v Italiji. Tožnik je glede novih dokazov oziroma dejstev dejal, da uveljavlja iste razloge, ki jih je navedel že leta 2018, in sicer glede spora zaradi zemlje, dokazov pa da ni uspel pridobiti, ker je bil v zaporu in so bili od tam zelo dragi telefonski klici v Pakistan. Tožnik je bil nato isti dan je bil ustno na zapisnik seznanjen z ukrepom omejitve gibanja na podlagi prve in tretje alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker je podal namero po tem, ko mu je že bila izdana odločba o vrnitvi. Tedaj je na posebno vprašanje, zakaj Zahtevka ni podal že prej odgovoril, da je v zaporu večkrat povprašal o tem socialne delavce, ki so mu rekli, da to ni možno. Na nadaljnje vprašanje, zakaj je po podaji prve prošnje 29. 8. 2011 že po nekaj dneh samovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana in ni počakal na dokončanje postopka v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da je plačal tihotapcu pot do Italije in da ni nameraval drugje zaprositi za mednarodno zaščito, ker pa je bil prijet v Sloveniji, je tu vložil prošnjo in ostal le 3 dni v kampu in nato odšel v Italijo, ko mu je tihotapec uredil prevoz tja. Na vprašanje, zakaj je tudi po vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito 27. 9. 2018 ponovno samovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana dne 31. 5. 2019 še preden je Upravno sodišče dokončno odločilo o njegovi tožbi zoper zavrnilno odločbo, je tožnik odgovoril, da ga je bilo tedaj po prihodu iz zapora strah, da bo odpeljan v v Postojno, kar so mu rekli na PIC, pa tudi zato, ker je bil njegov mladoletni sin takrat v Italiji. Tožnik je zato tudi sam odšel v Italijo in tam zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je prejel negativno odločitev, zoper katero se je pritožil, potem pa je bil predan v Slovenijo zaradi tiralice. Ob predočenju, da se je ob vložitvi prve prošnje 29. 8. 2011 predstavil kot B. B,. roj. ... 1994, ob drugem vstopu v Slovenijo 17. 9. 2018 pa se je na policiji predstavil kot C. C., rojen ... 1999, nato pa je ob vložitvi prošnje dejal, da je rojen ... 1992, medtem ko je na osebnem razgovoru dne 23. 11. 2018 povsem drugače navedel svoje osebne podatke in dejal, da je njegovo pravo ime A. A., rojen ... 1975 je tožnik odgovoril, da so mu leta 2011 svetovali, naj poda drugačne osebne podatke v primeru, če bo prijet s strani policije; ko je bil leta 2018 spet prijet, tokrat v skupini štirih oseb, izmed katerih se je eden predstavljal kot B. B., je policija mogoče mislila, da je to tožnik, vendar je poudaril, da je nato med postopkom povedal svoje prave osebne podatke, in sicer enake kot jih na Madžarskem navedel že leta 2013 ob vložitvi prošnje. Na posebno vprašanje je potrdil, da ve, da je bil obsojen na zaporno kazen, ker je pomagal pri tihotapljenju ljudi, prav tako tudi to, da mu je bil z odločbo o vrnitvi izrečen ukrep odstranitve iz države in izrečena prepoved vstopa v Slovenijo za čas 3-eh let. Pri tem je pojasnil, da se je proti tej odločbi pritožil in navedel, da bi rad odšel v Azilni dom in da ne bo pobegnil iz Slovenije ter da si želi, da njegov sin iz Italije pride v Slovenijo.

5Po oceni tožene stranke je, glede na tožnikovo različno navajanje svojih osebnih podatkov v številnih vlogah vse od leta 2011 dalje, ko je v Sloveniji podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito, in ker v vsem tem času ni predložil nobenega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo pravo identiteto in ker je svoje osebne podatke večkrat povsem različno navajal, tožnik več kot očitno želel prikriti svojo pravo identiteto, saj ne držijo njegove trditve, da je med postopkom predložil kopijo osebne izkaznice. Če tožnik ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, bi po mnenju tožene stranke imel osebne dokumente pri sebi in bi jih tudi predložil pristojnemu organu, česar pa v obdobju 10-ih let ni storil nikoli. Tožena stranka zato ocenjuje, da je podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost (1. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1).

6Nadalje tožena stranka meni, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku tudi na podlagi tretje alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, saj glede na to, da je po vložitvi prve prošnje 29. 8. 2011 nato samovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana po le nekaj dneh, zaradi česar je bil postopek ustavljen s sklepom, ki je postal pravnomočen 16. 9. 2011, ter je tudi po vložitvi druge prošnje dne 27. 9. 2018 nato ponovno samovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana in bil na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 12685/2019 z dne 30. 5. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. VI Kp 12685/2019 z dne 2. 10. 2019 kasneje prijet v Italiji in 23. 4. 2021 vrnjen v Slovenijo, kjer je začel prestajati zaporno kazen vse do 16. 2. 2022, ko je bil premeščen v Center za tujce in mu je bila izdana odločba o vrnitvi, nato pa je 2 dni kasneje ponovno podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, na podlagi česar tožena stranka utemeljeno sklepa, da je tožnik zahtevek podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, saj ne sledi tožnikovim navedbam, da je takoj po predaji v Slovenijo, ko je bil nameščen v zapor, želel podati namero, vendar naj bi mu socialni delavci rekli, da to ni možno, ker je tožnik prosilec za mednarodno zaščito že v Italiji, saj takšnim navedbam tožena stranka ne verjame, ker italijanski varnostni organi tožnika ne bi predali Sloveniji, če bi bil v Italiji res še vedno prosilec za mednarodno zaščito.

7Glede na ravnanje tožnika, ki je Zahtevek podal dva dni za tem, ko mu je bila izdana odločba o vrnitvi, česar ni storil prej, čeprav bi to lahko storil že prej, kadarkoli med enoletnim prestajanjem zaporne kazni v zaporu, saj mu je bil že znan postopek za priznanje mednarodne zaščite. Zato tožena stranka sklepa, da je tožnik to storil tokrat zato, da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države, pri čemer mu je bila izrečena tudi prepoved vstopa v Slovenijo za obdobje 3-eh let. To ravnanje po mnenju tožene stranke kaže tudi na zlorabo instituta mednarodne zaščite. Tudi dejstvo, da ob vložitvi Zahtevka tožnik ni navedel kakšnih novih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, ampak se je skliceval na tiste, o katerih je bilo že odločeno, po mnenju tožene stranke kaže na to, da je zahtevek podal z namenom oviranja postopka odstranitve. Zato mu je ukrep omejitve gibanja izdala tudi na podlagi tretje alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Ob upoštevanju drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je tožena stranka preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma primeren, vendar po njeni oceni ugotovljena dejstva kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce, samovoljno zapustil Azilni dom in tako onemogočil, da se vsebinsko odloči o njegovem Zahtevku ter izvrši postopek odstranitve iz države. Na to kaže tudi vzorec njegovih ravnanj, ko je že dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo. Poleg tega pa je glede na njegove navedbe in pridobljene podatke iz baze EURODAC za mednarodno zaščito zaprosil že v več drugih državah, in sicer v Nemčiji leta 2006, v Grčiji leta 2008 in na Madžarskem leta 2013.

8Svojo odločitev, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce Postojna tožena stranka opira tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, saj ocenjuje, da je uporaba milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi mogel biti učinkovit ukrep, ker tam ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, glede na opisani način varovanja in ob upoštevanju dolgoletnih izkušen tožene stranke, saj je večina pridržanih oseb, in sicer več kot 80 % samovoljno zapustila Azilni dom še pred odločitvijo o njihovi prošnji. Tako so po oceni tožene stranke podani zadostni razlogi za omejitev gibanja tožniku tako na podlagi prve kot tudi tretje alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce, saj so po ugotovitvi tožene stranke izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce za navedeno obdobje, z možnostjo podaljšanja še za en mesec.

9Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep v nezakonit, češ da je tožena stranka dvom v istovetnost tožnika utemeljila z dejstvom, da je tožnik leta 2011 navajal napačne osebne podatke, četudi je tožnik že leta 2018 ob podaji ponovne prošnje pojasnil, da je njegovo pravo ime A. A. in da je rojen ... 1975 ter je od tedaj dalje vedno enako povsod navajal iste osebne podatke in tudi izrecno pojasnil, da je leta 2011 navajal izmišljene osebne podatke iz razloga, ker jim je tihotapec svetoval, naj poda neresnične podatke, če ga bodo prijeli.

10Tožnik kot relevantno pri tem dodaja, da je bil v Italiji prijet na podlagi evropskega naloga za prijetje, v katerem se navajajo isti osebni podatki, kot jih je tožnik navajal v Italiji in v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani št. III K 12685/2019. Zato po njegovem mnenju njegova identiteta ni bila nikoli sporna in da zgolj dejstvo, da tožnik nima osebnega dokumenta, še ne pomeni, da je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ (pravilno 84. člen ZMZ-1).

11Po stališču tožnika se šteje, da obstaja dvom v istovetnost prosilca le, če bi prosilec med postopkom spreminjal svoje osebne podatke, kar pa tožnik vse od leta 2008 ni storil, pri čemer je tudi pojasnil, zakaj je osebne podatke prirejal leta 2011.

12Po mnenju tožnika tožena stranka tudi ni v zadostni meri obrazložila presoje, zakaj ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bil primeren in kot nezakonit razlog v tožnikovem primeru označuje sklicevanje tožene stranke na to, da dva varnostnika v Azilnem domu in en receptor ne moreta zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa od omejitve gibanja v Centru za tujce, ki je po mnenju tožnika poseg v osebno svobodo, v katerega naj bi mu tožena stranka neupravičeno posegla z izpodbijanim sklepom. Pri tem poudarja, da je na zapisnik o izreku omejitve gibanja dne 22. 2. 2022 tožnik izrecno poudaril, da bi šel rad v Azilni dom in da ne bo pobegnil iz Slovenije ter da želi, da tudi njegov sin pride v Slovenijo, do česar se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni opredelila. Zato po njegovem mnenju ni podan niti razlog iz 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, oziroma predstavlja nesorazmeren ukrep, ker bi se v tožnikovem primeru lahko učinkovito izvedel ukrep omejitve gibanja na območje Azilnega doma. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

13Hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu in predlaga, nej se nemudoma ukine ukrep omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce. Tožnik meni, da je v tožbi izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti. Izvrševanje izpodbijanega sklepa naj bi mu prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti, kršena pa je tudi tožnikova pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, pri čemer mora sodišče na podlagi 15. člena Ustave zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje predlagane začasne odredbe tožnik ne bi imel.

14Tožena stranka je v danem roku po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise in odgovorila na tožbo. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1:

15Tožba ni utemeljena.

16Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je torej pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna na podlagi prve in tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

17Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - prenovitev (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Pri tem je treba upoštevati, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena. Zato morajo tudi nacionalna sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, in sicer zato, da bi direktiva lahko dosegla želeni cilj, kar pomeni, da je treba nacionalne predpise razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3.a člen Ustave.

18Da v zvezi s tožnikom poteka postopek vrnitve na podlagi izdane odločbe o vrnitvi tožnika, je razvidno iz predloženega upravnega spisa in v konkretnem primeru niti ni sporno. Sporen pa je obstoj pogojev, ki so za omejitev gibanja prosilcem za mednarodno zaščito predpisani z določili 1. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katere se je tožena stranka v konkretnem primeru oprla pri svoji odločitvi.

19Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov. V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce. Z določili 84.a člena ZMZ-1 so podrobneje opredeljene okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, in sicer se na podlagi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 šteje, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila, kar storil in sicer že večkrat, tudi tožnik, kar med strankama niti ni sporno.

20Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti, kar je med drugim že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, na primer v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016, vendar je obenem izrazilo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

21Sodišče po tem, ko je na glavni obravnavi vpogledalo upravne spise in tožnika tudi zaslišalo, lahko sledi argumentaciji in stališčem tožene stranke, da je v konkretnem primeru za omejitev gibanja tožniku podan razlog po prvi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila tudi objektivno merilo iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, saj je tudi sodišče ugotovilo, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega, glede na to, da je vsakokrat po odhodu iz Pakistana na svoji poti prečkal več držav članic EU, med drugim Grčijo, Nemčijo, Madžarsko in tudi tam, tako kot tudi v Sloveniji, podal prošnje za mednarodno zaščito, s čimer so tudi po presoji sodišča nedvomno podane okoliščine iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1

22Kot je sodišče navedlo že zgoraj, je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče omejiti gibanje na Center za tujce v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, torej milejšega ukrepa. Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v individualnih konkretnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je tožena stranka logično prepričljivo obrazloženo tudi navedla z razlogi, ki jim sodišče lahko v celoti sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče je, kot rečeno, v zadevi opravilo glavno obravnavo dne 9. 3. 2022 in vpogledalo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1 do A4 in B1 do B4 ter ustno zaslišalo tožnika, ki je na naroku med drugim izpovedal, da mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji sploh ne potrebuje, pač pa si želi zgolj dva dni prostosti izven Centra za tujce.

23Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II :

24Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

25Po določilu 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino neposredno grozeče škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, sedemdnevni rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva argumentirano utemeljiti oziroma kot verjetno izkazati in ob vložitvi zahteve tudi ponuditi ali predlagati dokaze, ki jih sodišče tako lahko tudi takoj presodi.

26Ker skladno s 1. odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu nima suspenzivnega učinka, predstavlja torej začasna odredba nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Zato odločanje o začasni odredbi zahteva tudi restriktiven pristop, tako da mora stranka, ki zahtevo za izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo in jih vsaj kot verjetno tudi izkazati.

27Glede na (sedaj) veljavno določilo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, (ponovno spet) dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Skladno z določilom 4. odstavka 71. člena ZMZ-1 Vrhovno sodišče o pritožbi odloči v 30 dneh od njenega prejema. To pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna pritožba, kar obenem tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe in sklepa še ne bo pravnomočno odločilo o konkretni sporni zadevi. S tem pa je izkazan tudi pravni interes tožnika za odločanje o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču namreč predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožeče stranke v Centru za tujce Postojna. Tožnik torej s tožbenim predlogom zahteva po vsebini smiselno enako odločitev, kot v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe oziroma takojšnje prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja v Centru za tujce Postojna.

28Ob upoštevanju določil drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive o sprejemu je potrebno v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti.

29Vendar v obravnavani zadevi, kot izhaja iz prve točke izreka te sodbe in sklepa, ne gre za tak primer, saj spornega ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce sodišče ni spoznalo za nezakonit ukrep, pač pa je tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno po ugotovitvi, da je omejitev gibanja tožniku iz razloga po prvi in tretji alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena, pa tudi sorazmerna in nujna.

30Sodišče glede na povedano sodi, da je tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, ki je po vsebini enaka tožbenemu zahtevku, potrebno zavrniti ob upoštevanju izoblikovane in tudi ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah, npr. I Up 681/2011 z dne 30. 11. 2011 (10. točka obrazložitve) in I Up 72/2020 z dne 19. 6. 2020 (12. točka obrazložitve).

31Ker tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazal niti zatrjeval, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi, kljub morebitnemu uspehu s tožbo, ne bi bil dosežen namen upravnega spora, je sodišče tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi 5. odstavka 32. člena ZUS-1.