VSL Sklep I Cpg 426/2021

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 3.044,20 EUR iz naslova vplačil v rezervni sklad večstanovanjske stavbe št. 1268 k.o. ..., na naslovu M 14, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: -304,42 EUR od dne 6. 10. 2018 dalje do plačila, -304,42 EUR od dne 6. 11. 2018 dalje do plačila, -304,42 EUR od dne 6. 12. 2018 dalje do plačila, -304,42 EUR od dne 8. 1. 2019 dalje do plačila, -304,42 EUR od dne 6. 2. 2019 dalje do plačila, -304,42 EUR od dne 6. 3. 2019 dalje do plačila, -304,42 EUR od dne 6. 4. 2019 dalje do plačila, -304,42 EUR od dne 7. 5. 2019 dalje do plačila, -304,42 EUR od dne 6. 3. 2019 dalje do plačila, -304,42 EUR od dne 6. 7. 2019 dalje do plačila, vse na poseben transakcijski račun stavbe 1268 k.o. ..., na naslovu M. 14, št. SI56 ..., odprt pri D. d.d. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 1.467,00 EUR iz naslova vplačil v rezervni sklad večstanovanjske stavbe št. 1270 k.o. ..., na naslovu M. 13, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: -146,70 EUR od dne 6. 10. 2018 dalje do plačila, -146,70 EUR od dne 6. 11. 2018 dalje do plačila, -146,70 EUR od dne 6. 12. 2018 dalje do plačila, -146,70 EUR od dne 8. 1. 2019 dalje do plačila, -146,70 EUR od dne 6. 2. 2019 dalje do plačila, -146,70 EUR od dne 6. 3. 2019 dalje do plačila, -146,70 EUR od dne 6. 4. 2019 dalje do plačila, -146,70 EUR od dne 7. 5. 2019 dalje do plačila, -146,70 EUR od dne 6. 3. 2019 dalje do plačila, -146,70 EUR od dne 6. 7. 2019 dalje do plačila, vse na poseben transakcijski račun stavbe 1270 k.o. ..., na naslovu M. 13, št. SI56 ..., odprt pri X. banki d.d. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 50,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: -2,30 EUR od dne 6. 4. 2019 dalje do plačila, -48,10 EUR od dne 8. 6. 2019.“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 993,95 EUR, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

2Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da samo izvede glavno obravnavo in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti in toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke, vključno s pritožbenimi stroški v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo pred drugega sodnika, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo prispevkov v rezervni sklad in plačilo stroška odstranitve radiatorja, strošek popravila vhodnih vrat in strošek sistema odklepanja PP.

6Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da ima tožena stranka v lasti poslovne prostore v poslovno-stanovanjskem kompleksu na naslovu M. 13 in 14, S. Etažni lastniki stavbe na naslovu M. 14 so imeli dne 5. 4. 2018 zbor etažnih lastnikov, etažni lastniki stavbe na naslovu M. 13 pa so imeli zbor etažnih lastnikov dne 28. 3. 2018.

7Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožena stranka prerekala aktivno procesno legitimacijo tožeče stranke, zato se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka uspela dokazati, da je upravnik poslovno-stanovanjskega kompleksa na naslovu M. 13 in 14. Sodišče prve stopnje je menilo, da je zmotno procesno-pravno naziranje tožeče stranke, da naj bi bilo dejstvo, da je ona upravnik obeh stavb, med pravdnima strankama nesporno. Res je sicer, da je tožena stranka v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je po njenem vedenju upnik upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri je sama eden od etažnih lastnikov, vendar je potem tako v prvi kot tudi drugi pripravljalni vlogi tožečo stranko opozorila, da iz predloženih pogodb ne izhaja, da so jih podpisali etažni lastniki z več kot polovico solastniških deležev na objektih, na katere se pogodbi nanašata. V drugi pripravljalni vlogi je tožečo stranko tudi izrecno opozorila, da okoliščina, da je tožeča stranka pravno veljavni upravnik predmetnih stavb, med strankama nikakor ni nesporna. Glede na to med pravdnima strankama sporno dejstvo je bila naloga tožeče stranke, da dokaže, da je bila skladno z zakonsko predvidenim soglasjem solastnikov obeh stavb imenovana za upravnika. Tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni zmogla, saj je za potrditev tega dejstva predložila samo Pogodbo št. 0/U-13 o opravljanju storitev upravljanja stanovanjskega prostora z dne 29. 12. 2000 in Pogodbo št. 05-U/11 o opravljanju storitev upravljanja stanovanjskega prostora z dne 12. 9. 2001, iz katerih izhaja, da sta bili podpisani s strani enega od solastnikov (uporabnikov) in tožečo stranko kot upravnikom, nikakor pa ne dokazujeta tega, da je bila tožeča stranka imenovana za upravnika poslovno-stanovanjskega objekta s soglasjem zakonsko predpisane večine etažnih lastnikov (soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, kot to predvideva prvi odstavek 49. člena v povezavi s prvim odstavkom 25. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1). Sodišče prve stopnje je še dodalo, da ni izvajalo materialnega procesnega vodstva, saj je na pomanjkanje aktivne procesne legitimacije opozorila že tožena stranka, pomembno pa je tudi, da imata v postopku obe stranki odvetnika.

8Stanovanjski zakon (SZ),¹ ki je veljal v času sklenitve Pogodbe št.: 0/U-13 o opravljanju storitev upravljanja stanovanjskega prostora z dne 29. 12. 2000 in Pogodbe št.: 05 – U/11 o opravljanju storitev upravljanja stanovanjskega prostora z dne 12. 9. 2001, je v prvem odstavku 31. člena določal, da je za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav potreben sporazum solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše.

9Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da tožeča stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, da je bila veljavno imenovana za upravnika objektov na naslovu M. 13 in 14 v S. Pojasnilo je, da dejstvo, ali je tožeča stranka upravnik obeh stavb, med pravdnima strankama ni bilo nesporno, sodišče prve stopnje pa tudi ni izvajalo materialnega procesnega vodstva, ker je že tožena stranka sama opozorila tožečo stranko, da ob danem zahtevku ne izkazuje aktivne procesne legitimacije glede dejstva, da je upravnik stavb na naslovu M. 13 in 14. Tožeča stranka v pritožbi te zaključke sodišča prve stopnje izpodbija in navaja, da med strankama okoliščina, ali je tožeča stranka upravnik, ni bila sporna, sodišče prve stopnje pa je opustilo svojo dolžnost materialnega procesnega vodstva, ker tožeče stranke ni opozorilo, da šteje okoliščino, ali je tožeča stranka sploh upravnik ali ne, za sporno.

10Po presoji pritožbenega sodišča je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je nastala potreba po dokazovanju dejstva, da je tožeča stranka upravnik stavb na naslovu M. 13 in 14. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je po njenem vedenju upnik upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri je dolžnik eden izmed etažnih lastnikov. S tem je (vnaprej) priznala dejstvo, da je tožeča stranka upravnik. Navedba tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da njene navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da je tožeča stranka po njenem vedenju upravnik predmetnih stavb, ni mogoče razumeti kot priznanje v smislu prvega odstavka 214. člena ZPP, saj tožeča stranka dejstva, da je upravnik predmetnih stavb, do takrat v postopku sploh še ni navedla, ni utemeljena, saj je možno tudi vnaprejšnje priznanje dejstva. Kadar stranka sama poda trditev, ki je zanjo neugodna, koristna pa za nasprotno stranko, preden to trditev poda nasprotna stranka, gre za anticipirano (vnaprejšnje) priznanje. Tako priznanje učinkuje, če se nasprotna stranka nanj sklicuje, pri čemer ji trditve ni treba ponoviti, marveč zadošča le sklicevanje na priznanje.² Če za učinkovanje vnaprejšnjega priznanja ni potrebno, da nasprotna stranka trditev ponovi, ampak zadošča že sklicevanje na priznanje, po presoji pritožbenega sodišča vnaprejšnje priznanje učinkuje tudi, če nasprotna stranka ponovi vnaprej priznano trditev. V obravnavani zadevi je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe trdila, da je upravnik, s čimer je ponovila vnaprej priznano trditev, nato pa se je v prvi pripravljalni vlogi tudi sklicevala na toženkino priznanje dejstva, da je tožeča stranka upravnik, zato je po presoji pritožbenega sodišča toženkino priznanje dejstva, da je tožeča stranka upravnik, učinkovalo, čeprav tožeča stranka pred tem priznanjem še ni postavila trditve, da je upravnik.

11Po vnaprejšnjem priznanju dejstva, da je tožeča stranka upravnik, je tožena stranka v nadaljevanju s svojimi navedbami v prvi in drugi pripravljalni vlogi priznanje tega dejstva preklicala. V prvi pripravljalni vlogi je navedla, da tožeča stranka sploh ne zatrjuje (in zato tudi ne dokaže), da bi predloženi pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjskega prostora podpisali etažni lastniki z vsaj 50 % solastniškim deležem na objektih, na katera se pogodbi nanašata. Navedla je, da pogodbi zaradi navedenega nimata nikakršnih pravnih učinkov, torej tožeča stranka sploh ni dokazala, da bi bila upravnik predmetnih objektov na naslovu M. 13 in 14, S. V drugi pripravljalni vlogi je vztrajala pri teh navedbah in dodala, da okoliščina, da naj bi bila tožeča stranka pravno veljavni upravnik predmetnih stavb na naslovu M. 13 in 14, S, med pravdnima strankama nikakor ni nesporna..

12Skladno s tretjim odstavkom 214. člena ZPP sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. Stranka, ki preklicuje priznanje, mora svoj preklic obrazložiti, to je pojasniti, zakaj je preklic upravičen, in to upravičenost tudi izkazati. To ji bo uspelo, če bo npr. navedla in izkazala razloge za zmoto pri priznanju, naknadno pridobitev dokazov, ki izpodbijajo priznanje, itd. Sodišče mora skladno z določbo tretjega odstavka 214. člena ZPP oceniti, ali je preklic v skladu z načelom vestnosti in vzajemnega zaupanja ter dobrih običajev. Pri tem ni pomembno le, ali preklic pomeni zlorabo te procesne pravice, marveč bi za neupoštevanje preklica zadoščalo že, če je mogoče stranki očitati nezadostno skrbnost pri priznanju. Dokazno breme, da obstajajo razlogi, ki upravičujejo preklic, je na strani stranke, ki je svoje priznanje preklicala.³

13Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, da obstajajo razlogi, ki upravičujejo preklic. Tožena stranka svojega preklica priznanja ni pravočasno obrazložila.⁴ Ker je bilo trditveno in dokazno breme, da obstajajo razlogi, ki upravičujejo preklic, na toženi stranki, ta pa ni navedla nobenega razloga, ki bi upravičeval preklic priznanja, je treba šteti, da je bil preklic priznanja neupravičen. Zato je treba skladno s tretjim odstavkom 214. člena ZPP dejstvo, da je tožeča stranka upravnik stavb na naslovu M. 13 in 14, šteti za priznano, posledično pa ni nastala potreba po dokazovanju tega dejstva.

14Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dejstvo, da je tožeča stranka upravnik stavb na naslovu M. trg 13 in 14, štelo za sporno, nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 214. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izdane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ravno iz razloga, ker tožeča stranka ni uspela zadostiti svojemu dokaznemu bremenu, da je bila veljavno imenovana za upravnika objektov na naslovu M. 13 in 14. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka se je namreč nanašala na presojo, ali je priznano ali pa izpodbijano dejstvo, od obstoja katerega je odvisna aktivna legitimacija tožeče stranke, zaradi storjene kršitve pa sodišče prve stopnje ni nadalje vsebinsko obravnavalo zadeve, ker je menilo, da aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana. Če bi pritožbeno sodišče samo odpravilo storjeno kršitev in odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, bi s tem stranki prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožnice, da naj odredi, da o zadevi odloča drug sodnik, ker ni našlo nobenega razloga, da bi sledilo navedbi pritožnice, da se je razpravljajoča sodnica v zadevi že opredelila do te mere, da bo to vplivalo na njeno odločanje tudi ob ponovnem odločanju v zadevi.

16V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dejstvo, da je tožeča stranka upravnik stavb na naslovu M.13 in 14, S., šteti za priznano, in razsoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Ur. l. RS, št. 18/1991 in naslednji.
² Gl. J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 362.
³ Gl. J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 367 in 368.
⁴ Šele v odgovoru na pritožbo je navedla, da se je tožnica toženki v medsebojni komunikaciji predstavljala kot upravnik večstanovanjskih stavb M. 13 in M. 14, S., zaradi česar je toženka v ugovoru tudi zapisala, da je „po njenem vedenju“ dejansko stanje tako, in da je tožničine navedbe prerekala takoj, ko se je v postopku seznanila s pomanjkljivimi pogodbami o upravljanju stavb M. 13 in M. 14, S.