UPRS Sodba II U 454/2019-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) zavrgla predlog tožeče stranke za odlog izvršitve davčnega dolga po odločbi FURS št. DT 0610-5577/2017-83 z dne 27. 3. 2019, do končne odločitve o pravnih sredstvih (točka 1 izreka). Stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka. Davčnemu organu, posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ pri tožeči stranki opravil davčni inšpekcijski nadzor. Na podlagi ugotovljenih nepravilnosti je bila tožeči stranki dne 27. 3. 2019 izdana odločba št. DT 0610-5577/2017-83, s katero ji je bil odmerjen in v plačilo naložen davek na dodano vrednost v znesku 44.000,00 EUR, s pripadajočimi obrestmi v znesku 5.096,77 EUR, davek od dohodkov iz dejavnosti v znesku 314.231,77 EUR, s pripadajočimi obrestmi v znesku 27.858,56 EUR in obresti od premalo plačanih akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti v znesku 27.858,56 EUR. Zoper odmerjeno odločbo je tožeča stranka po pooblaščencu dne 23. 4. 2019, vložila pritožbo, ki bo odstopljena drugostopenjskemu organu. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da v skladu z določili drugega odstavka 87. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ po uradni dolžnosti odloži davčno izvršbo do odločitve o pritožbi, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Izvršba davčnega dolga se lahko odloži do rešitve o pritožbi na drugi stopnji, če obstajajo utemeljeni razlogi, da bo pritožbi mogoče ugoditi. V zvezi z odločanjem o vlogi po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2, mora davčni organ pred presojanjem vsebine zahtevka ugotoviti, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke. Ena od procesnih predpostavk je, ali ima zavezanec pravico zahtevati odlog po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2. V enakem smislu pa sta procesni predpostavki tudi, da mora biti vložena pritožba zoper odločbo, za katero se prosi odložitev, ter da o navedeni pritožbi drugostopni organ še ni odločil. Dalje pojasnjuje, da se po navedenem členu o odlogu davčne izvršbe odloča le po uradni dolžnosti. Zaradi navedenega lahko davčni organ sprejme vlogo zavezanca le kot pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti.

3Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da v skladu z določili 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ, ki vodi postopek, s sklepom zavrže vlogo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. V danem primeru vložnik sploh ne more biti stranka v postopku, in ne more uveljaviti pravice, ki ni njegova pravica, ampak pravica davčnega organa, da po uradni dolžnosti začne postopek. V zvezi z zadevo davčni organ ugotavlja, da niti iz spisovnega gradiva, niti iz pritožbenih navedb ne izhajajo dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče oceniti, da so bile v postopku storjene nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Ker davčni organ ni ugotovil pogoja za odlog davčne izvršbe po uradni dolžnosti, stranka pa te pravice na podlagi določil drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 ne more uveljaviti, je davčni organ vlogo zavrgel.

4Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, pri čemer v celoti pritrjuje odločitvi in obrazložitvi prvostopenjskega organa. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka v pritožbi navaja, da je pritožbi priložila številne listinske dokaze, hkrati pa je opozorila tudi na kršitve postopka uradne osebe, ki jih je podrobno obrazložila, organ pa se do njih ni opredelil. Organ le citira določbe 129. člena ZUP, ne opredeli pa se do drugega odstavka 87. člena ZDavP-2. Pritožnik v nadaljevanju pojasni zakaj meni, da je njegova pritožba na odločbo o odmeri davka na podlagi 68.a člena ZDavP-2 utemeljena in opozarja, da je davčni organ tudi izdal sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti na podlagi 111. člena ZDavP-2. Priglasil je tudi stroške postopka.

5Drugostopenjski organ pojasnjuje, da ZDavP-2 v drugem odstavku 87. člena določa, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. V zvezi s tem je relevanten tudi 129. člen ZUP, ki določa, da organ, ki vodi postopek, s sklepom zavrže vlogo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi ali če po tem zakonu ne more biti stranka. Dalje pojasnjuje, da je organ prve stopnje pravilno odločil, da je treba vlogo pritožnika zavreči. ZDavP-2 omogoča odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 87. člena le po uradni dolžnosti, torej le v primerih, ko davčni organ sam oceni, da bi bilo mogoče pritožbi zoper odmerno odločbo ugoditi, zaradi česar lahko odloži izvršbo do rešitve pritožbe. Odločanje na zahtevo stranke za odlog izvršbe do rešitve pritožbe zoper odmerno odločbo v zakonu ni predvideno. Takšno zahtevo stranke je treba s sklepom zavreči, saj ZUP v 129. členu organu, ki vodi postopek, takšno postopanje tudi narekuje. Davčni organ po uradni dolžnosti po prejemu pritožbe preveri, ali bi bilo pritožbi mogoče ugoditi in sam odloži izvršbo v vseh tistih primerih, za katere oceni, da ima pritožnik v pritožbenem postopku možnost uspeha. V konkretnem primeru takšne možnosti ni ugotovil, zato izvršba ni bila odložena. Organ torej oceno opravi v vsakem primeru, odločbo oz. sklep pa izda samo takrat, kadar oceni, da je zavezanec lahko s pritožbo uspešen, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Vlaganje predlogov za odlog izvršbe s stranke bi pomenilo podvajanje postopanja, saj mora davčni organ v vseh primerih ugotoviti, ali ni podana morebitna utemeljenost za odlog izvršbe. Zakonodajalec je v drugem odstavku 87. člena ZDavP-2 izrecno določil, da se postopek odločanja o odlogu izvršbe vodi po uradni dolžnosti, ne pa na predlog stranke. Glede na navedeno pritožbeni organ ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

6Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri predloga, da se odpravita tako prvostopenjski sklep, kot tudi drugostopenjska odločba. Tožena stranka naj ji povrne stroške postopka. V tožbi povzema obrazložitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa. Dalje navaja, da pritožba tožeče stranke zoper odločbo davčnega organa z dne 27. 3. 2019 obsega 23 strani. V pritožbi je izrecno navedla pritožbene razloge, tudi bistvene kršitve določb upravnega postopka, v trditveni podlagi pa se je sklicevala tudi na dokaze, pri čemer je priložila 146 listinskih dokazov. Obseg dokazov po straneh presega več 100 strani, kar negira pavšalno obrazložitev prvostopenjskega organa, da iz pritožbenih navedb ne izhajajo dejstva, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Nadalje navaja, da gre zgolj za pavšalno obrazložitev s citiranjem zakonske določbe 2. točke 129. člena ZUP, ki pa jo v obrazložitvi davčni organ ni z ničemer utemeljil. Že iz tega ima odločba prvostopenjskega organa pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti, oz. odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na osnovi katerih prvostopenjski organ citira zgolj 129. člen ZUP, ne opredeli se pa tudi do drugega odstavka 87. člena ZDavP-2. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da je vložila pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov.

7Nadalje navaja, da ji je davčni organ v postopku nadzora odmeril davek v skladu z 68.a členom ZDavP-2, ter da je bila na Ustavnem sodišču RS vložena pobuda za presojo ustavnosti in zakonitosti navedenega zakonskega člena. Glede na podane razloge, ki jih v pobudi za presojo ustavnosti in zakonitosti navaja predlagatelj presoje je pričakovati, da bo Ustavno sodišče RS razveljavilo naveden člen oziroma posebne določbe o odmeri davka, kar tožeča stranka navaja tudi iz razloga, ker je davčni organ izdal sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti na podlagi 111. člena ZDavP-2, če pričakovana davčna obveznosti presega 50.000,00 EUR in je davčni organ s sklepom zavaroval izpolnitev davčne obveznosti.

8Upravni organ lahko s sklepom zavrže prošnjo zavezanca za davek za odložitev izvršitve davčne izvršbe, če zavezanec v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po prepričanju tožeče stranke je podlaga za odločitev v določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 187. in 154. členom ZDavP-2. Tožeča stranka je že v pritožbi ob vložitvi predloga za odlog davčne izvršbe navedla, da kolikor predlogu za odlog davčne izvršbe ne bo ugodeno, ji bo nastala velika in nepopravljiva škoda oziroma trajna nelikvidnost. Tožeča stranka opravlja svojo gradbeno dejavnost, ki ji omogoča, da bo ob prodaji nepremičnin poravnala vse obveznosti. Prav tako ni moč slediti prvostopenjskemu organu, ko navaja, da niti iz poslovnega gradiva, niti iz pritožbenih navedbe ne izhajajo dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče oceniti, da so bile v postopku storjene nepravilnosti, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe.

9Tožeča stranka se sklicuje na drugi odstavek 87. člena ZDavP-2, iz katerega izhaja, da davčni organ lahko po uradni dolžnosti zadrži izvršitev odločbe. Davčni organ bi moral o predlogu za odlog izvršbe odločiti tudi po vsebini. Dalje navaja, da zakon ne določa, da davčni zavezanec ne bi smel predlagati zadržanja izvršitve odločbe oziroma mu ta pravica po Ustavi pripada, predlog je nenazadnje v pomoč davčnemu organu, ko odloča po uradni dolžnosti. Tako ni moč povzeti obrazložitve drugostopenjskega organa, da vlaganje predloga za odlog izvršbe s strani stranke pomeni podvajanje postopanja, saj mora davčni organ v vseh primerih ugotoviti ali ni podana morebitna utemeljenost za odlog izvršbe. Zakonodajalec je tako obvezal davčni organ, da mora, tudi v predlogu oceniti ali bo pritožnik s pritožbo glede na odločitve vezane na primarno odločbo uspešen ali ne.

10Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri svoji odločitvi in razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

11Tožeča stranka je vložila pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da tožena stranka ni zadostila določbam 278. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Navaja, da je bilo po ZPP-99, ki je uvedel obvezen odgovor na tožbo, sporno kakšna je posledica nespoštovanja zahteve po obrazloženosti odgovora na tožbo. ZPP-A pa je ta dvom odpravil in izrecno določa, da neobrazložen odgovor šteje za ne vloženega, kar pomeni, da neobrazložen odgovor ni odgovor na tožbo in se izda zamudna sodba. Prvostopenjski organ Ministrstvo za finance ni tožena stranka v tem postopku in navedbe Ministrstva za finance ni moč šteti za obrazložen odgovor na tožbo, pač pa bi morala tožena stranka podati odgovor na tožbo, in se opredeliti do tožbenih navedb tožeče stranke. Ministrstvo za finance se do tožbenih navedb tožeče stranke ne more opredeliti, saj gre za tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance. Tožeča stranka predlaga, da se glede na to, da gre za neobrazložen odgovor na tožbo, izda zamudna sodba.

K I. točki izreka:

12Tožba ni utemeljena.

13V tem upravnem sporu se presoja s tožbo izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke za odlog izvršitve davčnega dolga po odločbi FURS številka DT 0610-5577/2017-83 z dne 27. 3. 2019, do dokončne odločitve o pravnih sredstvih.

14V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgla tožnikovo vlogo za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi na odločbo DT 0610-5577/2017-83 z dne 27. 3. 2019. V danem primeru je namreč tožeča stranka vložila predlog za odlog davčne izvršbe do odločitve o tožnikovi pritožbi zoper citirano odločbo (po 68.a členu ZDavP-2).

15Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev. Sodišče se zato v izogib ponavljanju po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega davčnega organa. K tožbenim navedbam pa še dodaja spodaj navedeno.

16Iz določbe prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe. Na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma (po uradni dolžnosti), kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko davčni zavezanec s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog davčnega zavezanca v ZDavP-2 ni predvideno. Glede na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost (verjetnost), da davčni zavezanec s pritožbo uspe, pa po presoji sodišča odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog davčnega zavezanca tudi ni treba, saj se interes davčnega zavezanca v tem primeru varuje uradoma.

17Po presoji sodišča je navedena pravilna pravna podlaga za izdajo sklepa o zavrženju vloge tožeče stranke za odlog davčne izvršbe citirane odmerne odločbe in sicer drugi odstavek 87. člena ZDavP-2 in 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Kot je tožeči stranki pravilno pojasnil že pritožbeni organ, davčni organ po uradni dolžnosti ob prejemu pritožbe preveri, ali bi bilo pritožbi mogoče ugoditi in tako sam odloži izvršbo v vseh tistih primerih, za katere oceni, da ima pritožnik v pritožbenem postopku možnost, da bo s pravnim sredstvom uspel. Povedano drugače, odločitev o odlogu davčne izvršbe lahko sprejme le davčni organ po uradni dolžnosti. Iz navedenega posledično izhaja, da davčni zavezanec ne more biti stranka v takšnem postopku na podlagi izrecne in kogentne zakonske določbe drugega odstavka 87. člena ZDavP-2. Tožeča stranka glede na citirano zakonsko ureditev nima ne pravice, ne pravnega interesa in s tem tudi ne zakonske podlage za to, da davčnemu organu predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva odločitev davčnega organa o tem predlogu. Zato je davčni organ po presoji sodišča predmetni predlog tožeče stranke za odlog davčne izvršbe pravilno zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj tožnik ne more biti stranka v tem postopku, ki ga davčni organ začne le po uradni dolžnosti (skladno z določbo drugega odstavka 87. člena ZDavP-2). To pa pomeni, da je davčni organ ravnal pravilno in skladno z zakonom (ZDavP-2 in ZUP), ko je predlog tožeče stranke, z izpodbijanim sklepom zavrgel. Enako stališče kot v tej zadevi je Upravno sodišče RS zavzelo že večkrat, med drugim tudi v zadevah I U 292/2010 in I U 2855/2017.

18Upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Glede na v izpodbijanem sklepu ter odločbi pritožbenega organa vsebovane razloge za sprejeto odločitev, sodišče ocenjuje, da so bili tožeči stranki že s strani obeh davčnih organov pojasnjeni razlogi za zavrženje njegove vloge. Z navedenimi razlogi se strinja tudi sodišče. Glede na navedeno je davčni organ pravilno v postopku predhodnega preizkusa predmetno tožnikovo vlogo zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in o njej ni vsebinsko odločal. Po presoji sodišča gre v predmetni zadevi za odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o pritožbi zoper odmerno odločbo, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Zaradi navedenega sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi se moral pritožbeni organ argumentirano opredeliti do vprašanja ali bo pritožnik glede na pritožbene trditve in predloženo listinsko dokumentacijo s pritožbo uspešen in do vprašanja vezanega na zavarovanje terjatve. Davčni organ po uradni dolžnosti ob odločanju za odlog davčne izvršbe na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 vselej oceni možnost uspeha s pritožbo, pri čemer pa vsebinsko o sami pritožbi ne odloči, le oceni možnost uspeha s pritožbo. O tej pravici bo v obravnavanem primeru odločeno šele z odločbo izdano s strani pritožbenega organa, ko bo ta tudi vsebinsko odločal o pritožbi zoper odločbo FURS št. DT 0610-5577/2017-83 z dne 27. 3. 2019. Zoper to odločitev pa bo tožeča stranka, ob izpolnjevanju pogojev, lahko zahtevala sodno varstvo v upravnem sporu. Sodišče pa še dodaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo razlogi za izdajo predmetnega postopkovnega sklepa in so ti tudi ustrezno argumentirani.

19Navedbe tožeče stranke, da razlaga v obrazložitvi davčnega organa vezana na določbe ZDavP-2, ki jo vsebuje izpodbijana odločba prvo in drugostopenjskega organa tožeča stranka šteje za neskladno z Ustavo, ter krši njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave so neutemeljene. Sodišče pripominja, da se ne more opredeliti do ustavnopravnih argumentov strank, ki so zatrjevani le na splošno oziroma pavšalno.

20Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vplivajo ugovori tožeče stranke, da je davčni organ izdal sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, pri čemer je bila odrejena predznamba zastavne pravice na 16 nepremičninah, kar omogoča davčnemu organu ustrezno zavarovanje za izpolnitev obveznosti.

21V zvezi z navedbami tožeče stranke v pripravljalni vlogi sodišče pojasnjuje, da postopek v upravnem sporu ureja ZUS-1. Določbe ZPP se uporabljajo le za tista vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, in sicer primerno naravi upravnega spora. ZUS-1 izdaje zamudne sodbe ne predvideva. Po določbah tega zakona (tretji odstavek 38. člena ZUS-1) je tožena stranka dolžna le, da sodišču predloži vse spise zadeve. Če tega ne stori niti po ponovnem pozivu, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov. Ni pa tožena stranka, glede na ureditev po ZUS-1, zavezana podati obrazloženega odgovora na tožbo. Razlogi za sprejeto odločitev, ki se presoja v upravnem sporu, morajo biti namreč razvidni že iz izdanih upravnih aktov in izkazani v upravnih spisih. Na določbe ZPP o odgovoru na tožbo in izdaji zamudne sodbe se torej v upravnem sporu ni mogoče sklicevati (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča, št. X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012).

22Sodišče pripominja, da kolikor pa tožeča stranka s predmetno vlogo daje pobudo za odločanje davčnega organa po uradni dolžnosti, davčni organ po presoji sodišča odločbe o odlogu izvršbe na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 ni dolžan izdati. Ali jo bo izdal ali ne, je odvisno od njegovega prostega preudarka in ocene pritožbenih razlogov. Vse to pa ob upoštevanju zakonske dikcije drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 in predpisanega pravila o nesuspenzivnosti pritožb v davčnih odmernih odločbah. Sodišče zavrača ugovor tožeče stranke, da izpodbijani sklep ni obrazložen, ter da se ga ne da preizkusiti. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhajajo vsi razlogi, zaradi katerih je prvostopenjski organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

23Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno. Sodišče je v zadevi presojalo pravilno uporabo materialnega prava, o čemer je odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka:

24Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.