VSL Sklep II Cp 908/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni:

- v 5. vrstici I. točke izreka tako, da se za besediloma "z osebnimi vozili" in "z gospodarskimi vozili" doda tekst "(tudi s prikolico)";

- v prvem stavku IV. točke izreka tako, da je toženec tožnici dolžan povrniti vse potrebne pravdne stroške tega pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastopa zamude dalje do plačila.

II. Toženec je tožnici v roku 15 dni od prejema tega sklepa dolžan povrniti 459,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu prepovedalo poseganje v njeno soposest na asfaltirani cesti, ki poteka po parc. št. 354/4, k. o. ..., s kakršnimikoli dejanji, s katerimi se prepreči njeno normalno uporabo, koriščenje in soposest, peš, z osebnimi vozili in z gospodarskimi vozili, potrebnimi za uporabo, gospodarjenje in vzdrževanje nepremičnin parc. št. 461 in 351/5, obe k. o. ..., in tam stoječih objektov, razen kamionov in manjših kamionov, zlasti pa s parkiranjem vozil, fotografiranjem vozil, voznikov in sopotnikov v vozilih, postavljanjem zabetoniranih kovinskih stebrov in nameščanjem verige preko ceste (I. točka izreka). Tožencu je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z odstranitvijo verige, prometnega znaka ter obeh kovinskih stebrov, da bo omogočen prehod vsem pešcem in vozilom (II. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženec tožnici dolžan povrniti 75 % vseh potrebnih pravdnih stroškov, o višini katerih bo odločilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2Zoper III. in IV. točko sklepa vlaga pritožbo tožnica iz pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku¹. Graja dokazno oceno sodišča, da posesti ni izvrševala z vozili s prikolico, in opozarja na svoje trditve, ki jih je potrdila z izpovedjo ob zaslišanju. Iz njih jasno izhaja, da je čistilno napravo pripeljala s pomočjo vozila s prikolico, takšna vozila so do objekta dostopala v času njegove izgradnje, kasneje se je z njimi izvajala sanitarna sečnja. Pomemben je odnos posestnika do stvari, na kateri izvršuje posest, in ne zgolj trajen fizičen kontakt s stvarjo ter časovni vidik izvrševanja, kot izhaja iz enotne sodne prakse, npr. sklepa VSL II Cp 4172/2009. Za spor ni odločilno, ali ima tožnica svojo prikolico, temveč, da so vozila (tudi gospodarska) s prikolico dostopala do objekta za namen izgradnje in vzdrževanja ter jim tak dostop ni bil oviran. Toženec tožničinih trditev o posesti za dostop z vozili s prikolico sploh ni negiral, temveč so se njegove trditve osredotočale na tožničino pravico do posesti. Šele ob zaslišanju je navedel, da tožnica z vozili s prikolico do objekta ne dostopa. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj je uspela z zahtevkom za posestno varstvo za dostop peš, z osebnimi in gospodarskimi vozili ter z odstranitvenim zahtevkom, kar presega ocenjenih 75 %. Zavrnitev posestnega varstva, ki se nanaša na vozila s prikolico, predstavlja le neznaten del zahtevka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni, tako da ugodi tožbi tudi v delu, da se prepove motenje vozilom s prikolico, tožencu pa naloži celotne stroške postopka.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v 2. in 4. točki sklepa podrobno povzelo vse bistvene obrambne trditve toženca. Iz njih izhaja, da ni nasprotoval tožbenim trditvam, da tožnica sporno pot, na kateri je postavil kovinska stebra, verigo in prometni znak, občasno uporablja za dostop z osebnimi vozili, tudi s prikolico, za potrebe gospodarjenja in vzdrževanja njenega posestva pa tudi z gospodarskimi vozili, med drugimi s traktorjem s prikolico, s katerimi občasno pripelje in odpelje potrebno orodje in material.

6Po uveljavljenem razpravnem načelu (7. člen ZPP) morajo v pravdnem postopku stranke navesti vsa dejstva, torej postaviti trditve, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Od trditev strank je odvisno, katera od zatrjevanih pravno odločilnih dejstev bo sodišče s predlaganimi dokazi ugotavljalo. Glede na določilo 214. člena ZPP namreč ni treba dokazovati dejstev, ki jih je nasprotna stranka priznala, ali dejstev, ki jih nasprotna stranka ni zanikala ali jih je zanikala brez navajanja razlogov. Ta se namreč po drugem odstavku 214. člena ZPP štejejo za priznana, razen če namen njihovega zanikanja izhaja iz siceršnjih navedb strank.

7Kot pravilno opozarja pritožba, toženec trditev o tožničinem izvrševanju posesti z vozili s prikolico ni zanikal. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo napačno, ko je glede na uveljavljeno razpravno načelo samo ugotavljalo dejstva, ki jih nasprotna stranka ni prerekala, ne glede na njeno morebitno drugačno izpovedbo. Z njo namreč trditvenega bremena ni mogla nadomestiti. Povedano drugače, sodišče prve stopnje bi se do nabora vozil, ki so dostopala do tožničine nepremičnine, moralo opredeliti le v primeru, če bi bilo to dejstvo glede na trditveno podlago sporno, ker to ni bilo, pa je prekoračilo načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 214. člena v zvezi z 212. členom in prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ker je ta vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa, ga je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremenilo in o tožbenem zahtevku ponovno odločilo upoštevajoč nesporno dejstvo tožničine posesti tudi z vozili s prikolico (šesti odstavek 358. člena ZPP). Ob tem ni poseglo v zavrnilni del sklepa, ki se dotika odločitve o soposesti in ne izključni posesti poti, saj ga v tem delu pritožba ni izpodbijala. Prav tako se sodišče zaradi že obrazloženega ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki grajajo dokazno oceno načina uporabe poti, saj nespornih dejstev ni potrebno dokazovati.

8Ker je tožnica uspela s pretežnim delom zahtevka, z zavrnitvijo glede oblike posesti pa posebni stroški niso nastali, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev (IV. točka izreka) in odločilo, da je toženec tožnici dolžan povrniti vse potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica tožničinega uspeha s pritožbo. Toženec je tožnici v skladu z Odvetniško tarifo dolžan povrniti 225 EUR stroškov za sestavo pritožbe, povečanih za 2 % materialne stroške in DDV, kar znaša 279,99 EUR, in 180 EUR sodne takse za pritožbo, skupno torej 459,99 EUR. Ta znesek je dolžan plačati v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ V nadaljevanju ZPP.