VSM Sklep II Kp 52436/2016

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se obtožba zoper obdolženo A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zoper obdolžena B. B. in C. C. zaradi storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolžence po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavi. Nadalje je odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka in potrebni izdatki, ki so nastali obdolžencem, ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, bremenijo proračun.

2Zoper takšen sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovore obdolžencev zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolžene A. A., ki se z uveljavljenimi pritožbenimi razlogi ne strinjajo in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo državne tožilke v celoti zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Čeprav državna tožilka izrecno ne navaja, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavlja, je iz pritožbenih navedb razbrati, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja namreč, da je izpodbijani sklep neobrazložen, saj senat, ki je kazenski postopek ustavil po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, svoje odločitve ni strokovno utemeljil oziroma je ni utemeljil z ustreznimi argumenti.

6Po preučitvi razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče soglaša z državno tožilko, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ob materialnem preizkusu obtožnice kazenski postopek ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, torej ker v izreku obtožnice opisano dejanje, ni kaznivo in v zvezi s tem v točki 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je opis kaznivega dejanja nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, zato kot tak ne more postati podlaga za krivdorek morebitne obsodilne sodbe. Vendar državna tožilka v tej smeri utemeljeno pogreša razloge, saj se nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je slednje utemeljilo svojo odločitev (točke 27 do 39), nanašajo na presojo vsebine spisovnega gradiva, ne pa na pomanjkljivosti opisov kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencem. Jedrni del razlogov izpodbijanega sklepa se tako nanaša na razlog iz 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, medtem ko sodišče prve stopnje svoje odločitve, zakaj obdolžencem očitana dejanja nimajo vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj oziroma zakaj so opisi očitanih dejanj nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, z ničemer ni utemelji. Namesto tega napravi oceno zbranih dokazov in sprejme dejanski zaključek, da zbrani dokazi ne dajejo podlage, da bi bilo mogoče obdolžencem očitati krivdo za očitana jim kazniva dejanja (točka 37). Razlogi se tako nanašajo na ugotavljanje (ne)dokazanosti kaznivih dejanj, ki se obdolžencem v obtožnici očitajo, sodišče prve stopnje pa se s presojo opisa posameznih kaznivih dejanj ne ukvarja. Predmet preizkusa po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP je namreč kaznivost v obtožbi opisanih dejanj oziroma njihova določenost v kazenskem zakonu, kar pomeni, da sodišče v tej fazi postopka presoja le, ali iz opisa izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja in ali so ti ustrezno konkretizirani. Povedano drugače, sodišče opravi primerjavo med dejanjem, opisanim v obtožbi, z dejanjem, opisanim v KZ-1 ali v drugem zakonu z določenimi kaznivimi dejanji, ter nato ugotovi, ali se opisa eden drugemu prilegata. Več od navedenega sodišče ne sme storiti, sicer zaide v ugotavljanje razlogov za izključitev protipravnosti, ki predpostavlja predhodno dokazanost kaznivega dejanja ali v ugotavljanje zadostnosti dokazov o obdolžencu kot verjetnem storilcu kaznivega dejanja (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). S tem, ko se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa obširno opredeljevalo do vprašanja protipravnosti dejanj obdolžencev in s tem do (ne)obstoja njihove krivde, je slednje preseglo v procesnem zakonu opredeljene pristojnosti sodišča v fazi materialnega preizkusa obtožbe, na kar državna tožilka v pritožbi tudi smiselno in utemeljeno opozarja. Na tem mestu pritožbeno sodišče še opozarja, da ustavitev kazenskega postopka na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP hkrati ni mogoča. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožnice opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade.

8Pritožbeno sodišče ob navedenem dodaja še, da ni prezrlo, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu C. C. zaključilo, da opis tega kaznivega dejanja prej kaže na napeljevanje kot pa na pomoč. V zvezi z navedenim državna tožilka utemeljeno izpostavlja, da zgolj zato opis dejanja še ni kontradiktoren, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, saj po pravilni ugotovitvi državne tožilke sodišče na pravno opredelitev tožilstva ni vezano, ampak je vezano zgolj na konkretni opis kaznivega dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki v zakonu določenega kaznivega dejanja.¹

9Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva ugoditev pritožbi državne tožilke, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (tretji odstavek 402. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo ob ponovnem odločanju upoštevalo usmeritve pritožbenega sodišča v tej odločbi, za svojo odločitev pa bo moralo navesti konkretne in ustrezne razloge. Ob tem bo moralo upoštevati tudi preostale pritožbene navedbe, saj se pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka z njimi ni posebej ukvarjalo.

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 46668/2015 z dne 19. 2. 2019.