VSM Sodba IV Kp 18587/2021

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pri čemer mu je na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen 5 mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu s 94. členom ZKP pa mu je naložilo plačati stroške, ki so nastali po njegovi krivdi v zvezi s prisilno privedbo 14. 12. 2021. Ti bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom. Prav tako je obdolženemu naložilo plačati znesek 3.800,00 EUR, in sicer v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP pritožil obdolženčev zagovornik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni v korist obdolženega, podredno pa, da zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal obdolženi, pritožnik smiselno uveljavlja kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar pa mu v zatrjevanem ne gre pritrditi. Ne navede namreč niti konkretno, katerih dokazov ni izvedlo niti, v čem je uveljavljana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Obenem pa pritožnik povsem prezre, da je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe razloge za zavrnitev določenih dokaznih predlogov obrambe in obtožbe podrobno obrazložilo s prepričljivimi argumenti, ki jih v zaobid podvajanja dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče.

5Pritožba zgolj na načelni ravni navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, vendar z ničemer ne obrazloži, katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana. S pavšalnimi navedbami, s katerimi zagovornik negira obstoj kaznivega dejanja goljufije, kar utemeljuje z obrazložitvijo, da sprejem nezakonite podkupnine za nezakoniti kredit ne more biti predmet goljufije ter da gre za obligacijsko pravna razmerja, pa ne more uspeti. S tovrstnimi pritožbenimi navedbami namreč zagovornik uveljavlja kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot posledico pa zmotno uporabo kazenskega zakona. Vendar taka kršitev ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6Izmed uvodoma zatrjevanih vseh pritožbenih razlogov zagovornik v nadaljevanju graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsebina pritožbenih navedb izraža nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, ko pritožnik glede izvedenih dokazov ponuja lastno dokazno oceno, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša.

7Bistvo pritožbe bazira na stališču, da gre v danem primeru za civilno pravno razmerje in nikakor za kaznivo dejanje. Veljavni predpisi državljanom Bosne in Hercegovine namreč prepovedujejo nakup nepremičnin v Sloveniji in tudi drugih državah EU, prav tako jim je onemogočeno pridobivanje kredita za nakup nepremičnin. Posledično pritožba izpostavlja, da naj bi kljub temu oškodovani B. B. konstruiral kaznivo dejanje in vztrajal na nezakonitem odkupu nepremičnine ter nezakonitem kreditu, ki mu ne pripada, da bi torej kupil nepremičnino, ki je ne sme kupiti. Po mnenju pritožnika gre za dvakrat prepovedano ravnanje in namero, da se dvakrat kršijo dvojni predpisi. Plačilo 3.800,00 EUR smatra za nezakonito podkupnino za nezakoniti kredit.

8Povzetim navedbam zagovornika ne gre pritrditi. Obstoj objektivnih in subjektivnega znaka kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je prvostopenjsko sodišče tehtno ter v zadostnem obsegu materialno ovrednotilo v točkah 14, 16 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Skozi celotno obrazložitev se je utemeljeno oprlo na izpoved oškodovanega B. B., čigar izpoved je ustrezno podprta tako z listinskimi, kakor tudi s personalnimi dokazi, primarno z izpovedbo prič C. C. in D. D., ki sta bila ob pogovorih o kreditu neposredno prisotna, kot to izhaja iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Oškodovani je namreč zaslišan kot priča prepričljivo in skladno pojasnil, da je iskal stanovanjski kredit, ki bi bil zavarovan s hipoteko, vendar ga v Sloveniji kot tuji državljan iz BIH ni mogel dobiti. Ravno iz tega razloga je priča D. D., prav tako državljan BIH, oškodovanega seznanil z obdolženim, ki mu je povedal, da dela pri banki in da lahko v tujini v roku 14 dni uredi dogovor o stanovanjskem kreditu ter v nadaljnjih 14 dneh izplačilo kredita v višini 100.000,00 EUR. Ob tem mu je obdolženi povedal, kakšni so pogoji za ureditev kredita. V zvezi s tem je predložil listino "Pogoji za pridobitev kreditne linije" (priloga C1). Z obdolženim se je še večkrat srečal, ko je zahteval, da mu izroči 2.000,00 EUR nato pa še 1.800,00 EUR, skupaj torej 3.800,00 EUR. Ta denar je obdolžencu zanj izročil priča C. C., ki ga je medtem s strani oškodovanega že dobil povrnjenega. Obdolženi je v zvezi s tem denarjem dejal, da gre za zavarovanje, da bo lahko glede na to, da hipoteka ni mogoča, dobil kredit. Nadalje je oškodovani podrobno pojasnil, da mu obdolženi po izročenem denarju v višini 3.800,00 EUR kredita ni uredil, dal mu je le pogodbe, da jih podpiše, in sicer sporazum o posojilu, Credit Anstalt Finance (A1 in C2). Teh listin ni podpisal, ker so bili podatki za Monako, in sicer za neobstoječega notarja, posledično je takoj videl, da ta sporazum ni v redu. Od obdolženega je kar nekaj časa zahteval vračilo denarja, vendar neuspešno. Takšni prepričljivi izpovedbi je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, pri čemer ne gre prezreti, da je obdolženi nenazadnje na predobravnavnem naroku priznal dejstvo o prejemu 3.800,00 EUR s strani oškodovančevega delodajalca priče C. C. za ureditev posojila. O obdolženčevi obljubi oškodovancu glede ureditve kredita v višini 100.000,00 EUR, pa je prepričljivo izpovedal tudi kot priča zaslišani C. C. Slednji je potrdil oškodovančevo izpovedbo in pojasnil še, da se mu je zdelo zelo čudno, ko je obdolženi od oškodovanca zahteval 3.800,00 ali 3.850,00 EUR.

9Ob navedenem pritožba v stoičnem vztrajanju obstoja spornega obligacijskega razmerja povsem prezre tudi, da je bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije spravljanje drugega v zmoto, to je ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah. Te okoliščine oziroma t.i. goljufivi namen kot bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, je jasno in konkretno opredeljen v opisu inkriminiranega dejanja, nato pa tudi ustrezno obrazložen v točkah 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obstoj obdolženčevega goljufivega namena ob sklenitvi posla pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi na podlagi dejstva, da je obdolženi lažno zatrjeval, da je bančni svetovalec, ki je ob prejemu denarja C. C. izročil le na roko napisano potrdilo, brez da bi mu dal tudi kakšno potrdilo zavarovalnice ali zavarovalno pogodbo. Posledično je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi ob tem, ko je od oškodovanca zahteval oziroma, ko je prejel 3.800,00 EUR, vedel, da ta denar ni namenjen za zavarovanje kredita in so njegove navedbe, da bo ta denar porabil za zavarovanje kredita (ker ni mogoče zavarovanje s hipoteko) le lažno prikazovanje dejanskih okoliščin oškodovancu, pravilne. Nadaljnje navedbe zagovornika glede polemiziranja z okoliščino, da je znesek 3.800,00 EUR poravnal priča C. C. in ne oškodovani B. B., se pokažejo kot brezpredmetne, saj so brez vpliva na meritorni izid tega kazenskega postopka. Prav tako zagovornik ne more prepričati s trditvijo, da obdolženi ni prejel navedenega zneska. Pritožnik povsem prezre, da je dejstvo izročitve 3.800,00 EUR za ureditev posojila s strani oškodovančevega delodajalca C. C. obdolženi pripoznal že v okviru predobravnavnega naroka in je tudi podprto z ostalimi materialno relevantnimi dokazi. V luči navedenega pa zagovornik, zgolj s posplošenim mnenjem, da krivda obdolženemu ni dokazana, ne more omajati pravilnih in prepričljivih razlogov, ki jih je v tej zvezi podalo sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10Pravilnosti izpodbijane odločitve pa nenazadnje ne morejo omajati niti preostale pritožbene navedbe o zatrjevani vlogi pravne osebe F. d.o.o., saj je sodišče prve stopnje v nasprotju s prepričanjem zagovornika izpoved priče E. E. povsem kritično presodilo, ko je potrdila, da je obdolženi oškodovanemu pred njo obljubil vračilo denarja, ki je torej ostal pri obdolžencu. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tudi v primeru, če bi obdolženi denar izročil E. E., to ne bi vplivalo na opredelitev njegovega ravnanja, saj okoliščina, kaj je v nadaljevanju storil s prejetim denarjem, za odločitev v predmetni kazenski zadevi niti ni več pomembna. Pritožbeno sodišče se zatorej strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer da je seznanjanje oškodovanca z E. E., da mu ona uredi stanovanjsko posojilo v Sloveniji le nadaljevanje preslepitve oškodovanega B. B., da mu bo obdolženi uredil kredit na podlagi prejetega denarja.

11Zoper odločbo o kazenski sankciji se pritožuje zagovornik s trditvijo, da je neprimerna in v nasprotju s kazenskim zakonom. Pri tem ponudi lastno interpretacijo, v okviru katere izpostavi relativno majhen znesek ter (netočno) okoliščino, da prejetega denarja obdolženi ni obdržal, pač pa ga je prejela F. d.o.o., ki je oškodovanca peljala na različne banke. Enostransko izpostavi, da je bil oškodovani z bančnim obravnavanjem zadovoljen, posledično čemur iz lastnega gledišča zaključi, da je inkriminirani znesek pravna oseba F. d.o.o. "oddelala".

12Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolženemu utemeljeno izreklo prostostno kazen. Pri odločitvi o vrsti in trajanju izrečene kazenske sankcije je pravilno upoštevalo, da je bil obdolženi pred storitvijo sedaj obravnavanega kaznivega dejanja že večkrat pravnomočno obsojen. Povsem na mestu je tudi opozorilo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila v zadnji pravnomočni sodbi (po predhodno izrečenih dveh pogojnih obsodbah), zaradi goljufije obdolženemu 23. 1. 2019 izrečena kazen zapora, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru navkljub drugačnemu prepričanju pritožnika ni osnove za izrek pogojne obsodbe. Po navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženega. V zvezi z navedenim pa je le še dodati, da pritožnik povsem prezre dejstvo, da obdolženega v preteklosti izrečene pogojne obsodbe in niti kazen zapora niso odvrnile od ponavljanja pravno nevzdržnih ravnanj, zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na storjeno kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženega primerna in pravična kazenska sankcija zgolj vnovič izrečena kazen zapora. Ker pritožnik ne izpostavlja nobene dodatne pravno relevantne okoliščine, ki je pri določanju višine izrečene kazni zapora ne bi ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje, je obdobje petih mesecev prostostne omejitve ustrezno dolga doba, medtem ko je glede zagovornikovega predloga o izreku dela v splošno korist dodati le, da tak predlog ni predmet obravnavanega pritožbenega postopka, saj ga je potrebno podati pred stvarno in krajevno pristojnim prvostopenjskim sodiščem.

13Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje (točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe), je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).