VSL Sklep VII Kp 61991/2020

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženo A. A. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog, ki ji očita storitev kaznivega dejanja goljufije po petem in prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke.

2Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa je predlagal, da „izpodbijani sklep razveljavi ter da se nadaljuje kazenski pregon pred drugim stvarno pristojnim sodiščem v skladu z določbami 53/I člena ZKP“.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je obtožni predlog v delu, v katerem oškodovanec kot tožilec obdolženki očita lažno prikazovanje okoliščin svojemu delodajalcu, zavrglo iz razloga, ker predloga ni podala upravičena oseba. V točki 4 izpodbijanega sklepa je pojasnilo, da očitki glede odsotnosti obdolženke z delovnega mesta in s tem povezanega nadomestila ne zadevajo oškodovanca kot tožilca, saj slednji s tem ni bil oškodovan, temveč samo obdolženko in njenega delodajalca, to je Klinika B., ki pa predloga ni podala.

5Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu napačna, na kar utemeljeno opozarja pritožnik. Obdolženki se očita enotno dejanje, iz katerega je v bistvenem povzeti, da naj bi isto delo, ki ga je na sodišču opravila kot sodna izvedenka, zaračunala dvakrat, enkrat kot s. p. in drugič preko nadomestila plače pri svojem delodajalcu, s takšnim ravnanjem pa naj bi oškodovala več oseb (svojega delodajalca ter stranke v sodnem postopku, Republiko Slovenijo in oškodovanca kot tožilca) in s tem storila kaznivo dejanje goljufije.

6Sodišče prve stopnje je spregledalo 56. člen ZKP, ki določa, da če je s kaznivim dejanjem oškodovanih več oseb, se pregon začne oziroma nadaljuje na predlog kateregakoli od njih. Za vložitev obtožnega predloga tako zadošča, da je eden od oškodovancev podal predlog za pregon.¹ Četudi je v opisu obravnavanega dejanja podrobneje opisano oškodovanje obdolženkinega delodajalca, je bistveno poudariti, da naj bi bil z očitanim (enotnim) goljufivim ravnanjem obdolženke oškodovan tudi oškodovanec kot tožilec. Slednji je zoper obdolženko podal predlog za pregon. Ker glede na citirano določbo 56. člena ZKP zadošča, da je predlog za pregon podal eden od oškodovancev, ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala obtožni predlog oziroma predlog za pregon podati (tudi) Klinika B. Posledično je sodišče prve stopnje obtožni predlog neutemeljeno zavrglo iz razloga po drugem odstavku 277. člena ZKP.

7Utemeljena pa je nadalje pritožba tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Glede obtožbenih očitkov, da je obdolženka premoženjsko korist pridobila na škodo oškodovanca kot tožilca, je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da ne vsebujejo znakov očitanega kaznivega dejanja goljufije po petem in prvem odstavku 211. člena KZ-1.

8Oškodovanec kot tožilec v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne more brez zaslišanja obdolženke in prič ugotoviti in trditi, da goljufiv namen pri obdolženki ni podan, ter da ne more brez ugotavljanja potrebnih dejstev in (izvedbe) dokazov trditi, da je obdolženka delovala bodisi kot s. p. bodisi kot zaposlena pri delodajalcu. S takšnimi, sicer laičnimi pritožbenimi navedbami pritožnik utemeljeno opozarja na postopanje sodišča prve stopnje, ki je že v tej fazi postopka, brez izvedbe dokazov, podalo vsebinske zaključke. Čeprav je odločitev (v tem delu) sprejelo na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, torej ker očitano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, pa je svojo obrazložitev oprlo na razloge, ki vsebinsko pomenijo ocenjevanje dokazov.

9V točki 5 izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje povzelo relevantno pravno podlago v zvezi s priglasitvijo stroškov sodnega izvedenca, nato pa zaključilo, da je obdolženka stroškovnik izdala kot samostojna podjetnica, da je sodišče o plačilu nagrade za potovanje na narok odločilo pravilno, da je nepravilnost v zvezi s stroškom nadomestila delodajalcu saniralo Višje delovno in socialno sodišče s sklepom z dne 5. 3. 2020, ter nadalje, da je bila obdolženka do stroškov, priglašenih z njene strani, upravičena, ter da ni lažno prikazovala oziroma prikrivala dejanskih okoliščin. Sodišče se je s tem povsem spustilo v vsebinsko presojo podanih očitkov² in v izpodbijanem sklepu (na podlagi spisovnega gradiva) izpeljevalo dokazne zaključke glede vprašanj, kako je obdolženka priglasila stroške oziroma ali je bila do njih upravičena ter ali je ob tem lažno prikrivala okoliščine. S tem je prekoračilo zakonski okvir, predviden za procesno fazo preizkusa obtožnega predloga. Sodišče prve stopnje bi moralo izhajati zgolj iz opisa očitanega dejanja v obtožnem predlogu ter presoditi, ali so v tako podanem opisu dejanja ustrezno konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja. Utemeljenost obtožbenih očitkov v zvezi z nepravilno priglasitvijo stroškov in goljufivim namenom obdolženke pa bo sodišče lahko ugotavljalo šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Pritožbeni očitki oškodovanca kot tožilca so se glede na navedeno tudi v tem delu izkazali za upravičene.

10Po obrazloženem je zaključiti, da so razlogi, ki jih v pritožbi podaja oškodovanec kot tožilec, utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

11Pritožbeno sodišče še pripominja, da pritožnik s preostalimi pritožbenimi navedbami v zvezi z nepristranskostjo sodišča ne izpodbija razlogov sklepa, ki ga preizkuša pritožbeno sodišče, zato se slednje do njih ni opredeljevalo.

¹ Tako tudi mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 132.
² Pri tem pa presojalo tudi očitke, ki konkretno niti ne izhajajo iz opisa dejanja, temveč očitno iz obrazložitve obtožnega predloga.