VSM Sodba IV Kp 45359/2015

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se denarna kazen v višini 120 dnevnih zneskov v vrednosti dnevnega zneska 15,00 EUR, kar znese 1.800,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo istega sodišča I K 45359/2015 z dne 29. 6. 2016, izvrši tako, da se obsojencu za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni (v izreku sodbe pomotoma navedeno „zakoni“) določi en dan zapora, skupno se mu torej določi 60 dni zapora.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojenec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi.

3Na pritožbo obsojenca je odgovorila državna tožilka in se v odgovoru zavzela za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka v pritožbi ni utemeljil, nejasno je le navedel, da je bilo „priznanje podpisano pod prisilo, z mučenjem, ugrabitvijo in posilstvom“, kar pa očitno nima zveze z izpodbijano odločitvijo, saj se ta ne nanaša na nikakršno priznanje. Tako zgolj formalno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti in se je glede tega pritožbenega razloga omejilo le na uradni preizkus po prvem odstavku 383. člena KZ-1, v katerem pa ni ugotovilo nobenih kršitev.

6Pritožbeno sodišče se po pregledu zadeve pridružuje oceni državne tožilke v odgovoru na pritožbo, da je iz komaj razumljivih pritožbenih izvajanj razbrati, da se pritožba nanaša zlasti na sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 45359/2015 z dne 29. 6. 2016, s katero je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Kot je v izpodbijani sodbi navedlo že sodišče prve stopnje, je Višje sodišče v Mariboru s sodbo IV Kp 45359/2015 z dne 14. 2. 2017 zavrnilo pritožbi državne tožilke in zagovornika obdolženca zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje in to sodbo potrdilo. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I Ips 45359/2015 z dne 11. 4. 2019 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Sodba, s katero je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega, je torej postala pravnomočna 1. 3. 2017, zato pritožnik ne more biti uspešen v ponovnih izvajanjih, ki se nanašajo na izrek obsodilne sodbe.

7V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje v dejanskih ugotovitvah pravilno povzelo, da je bil zaradi neplačila denarne kazni, izrečene z obsodilno sodbo, dne 7. 5. 2019 Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu podan predlog za prisilno izterjavo te kazni, nakar je bil 5. 6. 2019 izdan tudi sklep o izvršbi, najprej z rubežem in prenosom denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet ter z rubežem plače oziroma drugih stalnih denarnih prejemkov, naknadno pa je bil zoper dolžnika, obsojenega A. A., 26. 5. 2020 izdan še sklep o izvršbi z dodatnim izvršilnim sredstvom, to je z rubežem premičnin dolžnika. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da denarna kazen v izvršilnem postopku ni bila niti delno izterjana, pri čemer je bila izvršba z rubežem plače in izvršba na premičnine dolžnika ustavljena s sklepoma z dne 14. 9. 2020 in 15. 9. 2021, medtem ko je bila v času odločanja sodišča prve stopnje izvršba z rubežem in prenosom denarnih sredstev dolžnika pri organizaciji za plačilni promet še vedno v teku.

8Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da kljub dejstvu, da v času odločitve sodišča prve stopnje izvršba še ni bila v celoti ustavljena, ni bilo moč pričakovati poplačila terjatve. Predmetni sklep o izvršbi (z rubežem in prenosom denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet) se je namreč nahajal šele na devetem mestu neporavnanih obveznosti, pri čemer pa iz podatkov spisa še izhaja, da je bila tudi ta izvršba naknadno ustavljena, in to že s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I 393/2019 z dne 7. 2. 2022 (list. št. 278), kar samo potrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje v času odločanja 20. 1. 2022.

9Pritožnik dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da nima prilivov na računu, saj da ima A. A. odprt račun „v mednarodnem teritoriju in redne prilive“. S takšnimi izvajanji pritožnik ne more biti uspešen, saj je sodišče prve stopnje preverilo, ali obsojenec razpolaga s kakšnim drugim premoženjem in pri tem ugotovilo, da ni lastnik nobene nepremičnine, prav tako ni lastnik registriranega motornega vozila, ni imetnik nematerializiranih vrednostnih papirjev, prav tako ni zaposlen, po podatkih RTRR pa ima odprt transakcijski račun le pri X d.d.. Teh ugotovitev pritožnik zgolj z navedbami, da ima odprt račun v mednarodnem teritoriju in redne prilive, ne more omajati, saj svojih trditev ni podkrepil z nobenim dokazom. Nasprotno pa iz že navedenega sklepa o ustavitvi izvršbe na računu pri organizaciji za plačilni promet I 393/2019 z dne 7. 2. 2022 izhaja, da dolžnik nima odprtega nobenega drugega računa pri organizaciji za plačilni promet, zato je bila izvršba ustavljena.

10Tudi pritožbene navedbe o tem, da se bo A. A. po zaključku študija in dodatnega izobraževanja zaposlil, saj da ga čaka prosto delovno mesto, v ničemer ne morejo spremeniti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da izrečene denarne kazni v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prisilno izterjati. Ob tem pa bi v skladu z 92. členom KZ-1 s potekom 2. 3. 2023, torej šest let od obsodbe na denarno kazen, nastopilo zastaranje izvršitve te kazni.

11Pritožnik sodbo izpodbija iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi z navedbami, da je bilo predlagano delo v splošno korist, kar da je zavrnila druga sodnica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu. Tudi s temi navedbami pritožnik ne more uspeti, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da je v konkretni zadevi o njegovem predlogu za nadomestitev denarne kazni z delom v splošno korist odločilo Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu s sklepom z dne 3. 7. 2017 in njegov predlog zavrnilo, pri čemer je sklep postal pravnomočen 1. 9. 2017. V primeru, da je plačilo denarne kazni neizterljivo in jo sodišče pretvori v zaporno kazen, kot je bilo storjeno z izpodbijano sodbo, pa izvršitve v obliki dela v splošno korist sploh ni več mogoče predlagati.¹

12Iz navedenih razlogov, ko je sodišče prve stopnje povsem upravičeno in v skladu s prvim odstavkom 87. člena KZ-1 spremenilo obsojencu izrečeno, a neizterljivo denarno kazen v sorazmerne dneve zapora, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obsojenca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Pritožbeno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

¹ Tako tudi Mojca Mihelj Plesničar in Matjaž Ambrož v komentarju 87. člena KZ-1, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, stran 1041.