VSC Sodba Cp 97/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v zavrnilnem delu v toliko, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2014 dalje do plačila,

- v stroškovnem delu pa v toliko, da se znesek 404,26 EUR nadomesti z zneskom 6.105,79 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 351,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plača 15.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2014 dalje ter mu povrne pravdne stroške v znesku 404,26 EUR. V presežku za plačilo nadaljnjih 24.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2014 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da vlaga pritožbo glede zavrnjenega zneska iz naslova nepremoženjske škode v višini 18.500,00 EUR s pripadki in glede odločitve o stroških postopka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo s prisojo nadaljnje odškodnine s pripadajočimi obrestmi oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe z vrnitvijo zadeve v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo, v katerem je na navedbe tožnika argumentirano odgovorila, zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je toženkino odgovornost za tožniku nastalo škodo utemeljilo na dejstvu, da njen zavarovanec tožnika ni usposobil za varno upravljanje kamina. Odločitev o tožnikovem soprispevku pa je obrazložilo z ugotovitvijo, da tožnik, ki ga je med upravljanjem kamina zajel ogenj, dela ni opravljal na varen način, ker je v kamin dolival gorivo medtem, ko so v kaminu gorele tri od skupno petih kaset.

6Tožnik trdi, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je tožnik dolival etanol, ko so gorele tri od petih kaset, svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva. Meni, da je zato podana bistvena kršitev iz 2. in 7. člena Zakona v pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7Toženka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožnik odgovoren za nastalo škodo, ker je dolival gorivo v ugašeni kaminski kaseti medtem, ko so bile ostale tri kasete še prižgane. Ker se tako izkaže, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na nezatrjevana dejstva, tudi očitana postopkovna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8Stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago nadalje še s tem, ko je ugotovilo, kako bi moral tožnik kot povprečno skrben odrasel posameznik ravnati, tudi ni pravilno. Ravnanje povprečno razumne odrasle osebe namreč predstavlja pravno nedoločen pojem (pravni standard), ki je del materialnopravne podlage izpodbijane sodbe. Presoja, ali je ravnanje tožnika odstopalo od ravnanja povprečno skrbnega človeka, predstavlja zato del materialnopravnega preizkusa sodbe.

9Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba vidi v razlogih sodbe. Meni, da so si ti v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik za upravljanje kamina ni bil usposobljen ter da kamina ni upravljal na pravilen način. Ker iz sodbenih razlogov jasno izhaja, v čem je bilo nedopustno ravnanje zavarovanca toženke (nezagotovitev ustreznega usposabljanja za varno upravljanje kamina) ter v čem nedopustno ravnanje tožnika (dolivanjem goriva v kamin med njegovim delovanjem). Sodba zato nima kakšnih takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil možen.

10Pritožba se zavzema za presojo, da je za celotno škodo odgovorna toženka, ker njen zavarovanec tožnika ni usposobil za varno delo s kaminom. Meni, da tožnik ne more biti odgovoren zaradi nepravilnega opravljanja dela, za katerega ni bil usposobljen.

11Za ugotovitev prispevka k nastanku škode zadošča, da je ravnanje oškodovanca na splošno nedopustno, torej da gre za storitev ali opustitev določenega dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode (171. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečno razumen odrasel človek, pri delovnih nesrečah pa se kot merilo skrbnosti vzame skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca¹. Ne glede na opustitve delodajalca pa imajo tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo².

12Za ugotovitev tožnikovega soprispevka je potrebno presoditi, ali je tožnik v konkretnih okoliščinah primera ravnal tako kot se pričakuje od ustrezno usposobljenega delavca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zavarovanec toženke tožniku ni zagotovil ustreznega teoretičnega in praktičnega usposabljanja za varno delo s kaminom ter da se je tožnik dolivanja goriva v kamin lotil med njegovim delovanjem. Vsak povprečno razumen odrasel človek se zaveda, da se vnetljive snovi vnamejo ob najmanjšem stiku z ognjem. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tudi vsak povprečno ustrezno usposobljen delavec sposoben predvideti, da zaradi približanja vnetljive snovi odprtemu ognju lahko pride do vžiga. Tožnik, ki je v kamin dolival gorivo v kamin v prisotnosti odprtega ognja, je ravnal nerazumno in zato neskrbno ter neodgovorno. Glede na stopnjo njegove neskrbnosti, upoštevaje ostale okoliščine primera, delež njegove odgovornosti ne more biti nižji od z izpodbijano sodbo določenih dvajsetih procentov.

13Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero višine denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je v 179. in 182. členu OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) ter trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

14Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov od 32. do 46. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Na tem mestu gre izpostaviti le, da je gre za stanje po 15% opeklini obraza, vratu in desne zgornje okončine, deloma povrhnje in deloma globoke dermalne stopnje.

15Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sta odškodnini za telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti materialnopravno napačno odmerjeni. Upoštevaje predvsem trajanje stalnih hudih bolečin (teden dni), trajanje bodočih telesnih bolečin kot zatezanje, zbadanje in boleče srbenje ob izpostavitvi delov telesa soncu, nošenju grobih oblačil ali pri delu v toplih prostorih, ob starosti tožnika 31 let ob škodnem dogodku in 37 let ob izdaji prvostopne sodbe ter obsežnost neugodnosti (bolnišnično zdravljenje 15 dni, raztegovanje kožnih presadkov, nošenje kompresijskih oblačil 1 leto, masaža brazgotin, vsakodnevna toaleta brazgotin – tudi v bodoče, postravmatska stresna motnja...) se pritožba utemeljeno zavzema za odmero nadaljnjih 8.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti. Glede na ugotovljeni obseg tožnikovih omejitev aktivnosti (tako pri delu natakarja kot v prostem času pri rekreativnih dejavnostih) pa znaša, predvsem upoštevaje tožnikovo starost in obdobje, v katerem bo tožnik te bolečine še trpel, pravilno odmerjena odškodnina še nadaljnjih 4.500,00 EUR.

16Odškodnina, odmerjena na 32.000,00 EUR, je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je in bo utrpel tožnik. Skupno odmerjeni znesek, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 27 povprečnih neto plač (= 1.181,35 EUR; Uradni list RS št. 200/2020). Tudi znesek denarne odškodnine za posamezni obliki nepremoženjske škode (15.000,00 EUR za telesne bolečine ter 12.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zavzemanje za še višjo odmero odškodnine, s sklicevanjem na zadevi iz sodne prakse (II Ips 644/2008, II Ips 128/2005), pa ni utemeljeno, saj je šlo v teh pritožbeno izpostavljenih zadevah za večji obseg škode.

17Vsled ugotovljenega deleža soodgovornosti tožnika po spremembi tako prisojena odškodnina znaša 25.600,00 EUR (= 32.000,00 EUR – 20%), zaradi česar je bilo potrebno tožniku prisoditi še nadaljnjih 10.000,00 (= 25.600,00 – 15.600,00) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2014 dalje.

18Pritožbi je bilo potrebno delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu, v katerem niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

19Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno poseči tudi v prvostopno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem pritožba utemeljeno izpostavlja napačnost kriterija, katerega je za izračun uspeha v pravdi uporabilo sodišče prve stopnje. Izračun uspeha zgolj na podlagi višine tožbenega zahtevka namreč ne upošteva vseh okoliščin tega primera (drugi odstavek 154. člena ZPP). V predmetni zadevi so bilo namreč v zvezi s temeljem zahtevka opravljeni štirje naroki od petih ter angažirana dva izvedenca od treh. Zato je materialnopravno pravilno uspeh v tej pravdi potrebno izračunati po metodi aritmetične sredine tožnikovega uspeha ″po temelju″ in ″po višini″.

20Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel po temelju v 80%, po višini pa v 64% (z zneskom 25.600,00 EUR od zahtevanih 40.000,00 EUR). Doseženi uspeh tožnika tako znaša 72%, toženke pa 28%. Upoštevaje tak uspeh je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 7.879,28 EUR (= 72% od odmerjenih 10.943,44 EUR), toženka pa do 1.773,49 EUR (= 28% od prvostopno odmerjenih 6.333,91 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna namesto prvostopno prisojenih 404,26 EUR povrniti tožniku 6.105,79 (= 7.879,28 – 1.773,49) EUR .

21Pravdni stranki sta upravičeni tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov, sorazmernih pritožbenemu uspehu (drugi odstavek 165. člena, drugi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Tožnikov pritožbeni uspeh znaša 54%, ker je uspel z zneskom 10.000,00 EUR od izpodbijanih 18.500,00 EUR. Upravičen je do povrnitve 566,23 EUR (= 54% od 1.048,58 EUR; odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 445). Toženka je upravičena do povrnitve 214,66 EUR (= 46% od 466,65; odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 464). Po medsebojnem pobotanju stroškov je toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 351,57 EUR. V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 9/2017 z dne 21. 11. 2017.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 221/2014 z dne 21. 1. 2016.