VSC Sklep II Cp 277/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadržano osebo A. A., rojeno ... 1946, stanujočo ... 107, ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... (v nadaljevanju: PB ...) za dobo do 4 tednov šteto od 11. 7. 2022 dalje.

2Zadržana v pritožbi, vloženi po odvetniku, uvodoma navedeni sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da narava psihičnih težav in demence, ki naj bi bila prisotna pri zadržani osebi, ni takšna, da bi bilo huje ogroženo njeno zdravje in življenje, kaj šele zdravje in življenje njenih bližnjih. Zadržana oseba je bila v času obravnave tako močno sedirana, da je bila nezavestna, nezmožna sodelovanja v postopku in je sodišče iz tega razloga ni moglo zaslišati. Kasneje, ko se je pričela prebujati in ko je prejeta terapija nekoliko popustila, pa še ni prišla toliko k sebi, da bi lahko v postopku tvorno sodelovala. Najmanj, kar bi moralo storiti sodišče, je, da bi počakalo, da bi terapija popustila do te mere, da bi lahko zadržana oseba sploh sodelovala v tem postopku. Tako pa je bila zadržana oseba tako sedirana, da njeno sodelovanje v postopku ne odraža dejanskega stanja, niti tega stanja ni mogel oceniti prisotni izvedenec. Izvedenec ni mogel oceniti njenega realnega psihofizičnega stanja ob dejstvu, da je pooblaščenec pridržane osebe (v nadaljevanju: odvetnik) že na naroku zahteval izločitev izvedenca, saj je bil izvedenec do nedavno zaposlen v PB in je zaradi tega dejstva okrnjena njegova neodvisnost. Sodišče o izločitvi ni odločilo s sklepom, ampak je izvedencu dovolilo, da poda mnenje kljub podaji zahteve za izločitev in kljub dejstvu, da zadržana oseba zaradi terapije ni bila zmožna sodelovati v postopku. Zaradi navedenega ravnanja je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, postopek je potrebno razveljaviti in ga ponovno izvesti. Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotavljalo, ali so podani razlogi za pridržanje. Oprlo se je na izvedensko mnenje izvedenca, ki bi moral biti izločen, kakor tudi na navedbe, ki jih je podala pridržana oseba, v času, ko je bila močno sedirana. Najbolj realno stanje je podal sobni zdravnik B. B., ki je povedal, da je gospa na KPSS testu dosegla 20 točk od 30 možnih, kar je po pravilih stroke blažja oblika demence, pri kateri pa je ukrep zadržanja v psihiatrični bolnišnici nesorazmeren in nezakonit glede na določila Zakona o duševnem zdravju - v nadaljevanju: ZDZdr). To, da je, kot je povedala C. C., dr. med., da je bila zadržana oseba ob sprejemu nemirna in jezava, pa ni zadosten razlog, da bi lahko kogarkoli proti svoji volji zadržal v psihiatrični ustanovi, kaj šele, da bi ga v njej zadržali za štiri tedne. Glede na navedeno je potrebno zadržano osebo nemudoma odpustiti. Podredno odvetnik predlaga, da sodišče postavi drugega, neodvisnega izvedenca psihiatrične stroke, ki bo lahko podal neodvisno izvedensko mnenje ob prisotni pridržani osebi, ki v času podajanja mnenja ne bo sedirana in bo njeno psihično stanje njen realen odraz morebitnih psihičnih težav. Zadržana oseba predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi oziroma postopek odločanja ponovi.

3Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 53. in 39. člena ZDZdr. S sprejeto odločitvijo tudi niso kršene nobene ustavne pravice zadržane osebe. Pritožbeno sodišče zato vseh ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne povzema in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

7Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Odvetnik je na naroku 11. 7. 2022 predlagal, da sodišče imenuje in postavi drugega izvedenca. Navajal je, da je bil izvedenec dr. D. D. do nedavnega zaposlen v PB ... in bo to dejstvo nedvomno vplivalo na podajo mnenja. Po zaslišanju izvedenca je odvetnik navedel le, da na mnenje sodnega izvedenca nima pripomb, vztraja pa pri tem, da se angažira nov izvedenec. Odvetnik zadržane osebe je tako smiselno zahteval izločitev izvedenca (247. člen ZPP). Sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev ni odločilo, kot pravilno izpostavlja pritožba. Kljub temu pa te postopkovne kršitve glede na zgoraj navedeno zakonsko določbo ni moč upoštevati, saj ni bila uveljavljena takoj, ko je bilo to mogoče, torej že na naroku. Odvetnik zadržane osebe pa tudi sicer v pritožbi ni niti zatrjeval, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti.

8Prvi odstavek 62. člena ZDZdr določa, da sodišče v enem dnevu po izdaji sklepa o uvedbi postopka osebo obišče v oddelku pod posebnim nadzorom in jo v prisotnosti odvetnika, izvedenca in zastopnika zasliši, razen če na podlagi neposrednega stika z osebo ugotovi, da zaslišanje glede na njeno zdravstveno stanje ni mogoče. Kot je razvidno iz zapisnika o naroku dne 11. 7. 2022, je sodišče sklenilo, da se zasliši tudi zadržana oseba. Najprej je ugotovilo, da so zadržano osebo pripeljali z vozičkom, da je neodzivna, da ves čas deluje, kot da dremlje; na nagovarjanje z imenom in priimkom pa ne odreagira, ves čas spi, tako da pogovor z njo ni mogoč. Potem, pred koncem naroka, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je med narokom predramila, in opravilo z njo pogovor. Glede na vsebino pogovora, povzeto v zapisniku, izhaja, da je sodišče zadržano osebo zaslišalo o pravnorelevantnih dejstvih, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da zadržana oseba še ni prišla toliko k sebi, da bi lahko v postopku tvorno sodelovala in da bi moralo sodišče počakati, da bi terapija popustila do te mere, da bi lahko zadržana oseba sploh sodelovala v tem postopku, in niti očitek, da njeno sodelovanje v postopku ne odraža dejanskega stanja.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotavljalo, ali so podani razlogi za pridržanje, ker se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca, ki bi moral biti izločen, kakor tudi na navedbe, ki jih je podala pridržana oseba, v času ko je bila močno sedirana. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, saj izvedenec razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, ki ga sodišče nima. O tem ni dvomil niti odvetnik, ki na izvedensko mnenje ni imel pripomb. Z navedbo, da je bila zadržana oseba na naroku tako sedirana, da njeno sodelovanje v postopku ne odraža dejanskega stanja in da tega stanja ni mogel oceniti niti prisotni izvedenec, pa odvetnik oporeka zaključku sodišča, da so tudi ostali izvedeni dokazi zaključke izvedenca v celoti potrdili. S temi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče, glede na že obrazloženo v prejšnji točki in v nadaljevanju, ne strinja. Izvedenec, ki je ugotovil, da je pri zadržani osebi podana duševna motnja demence s kognitivnim upadom, je namreč izvid in mnenje podal po pregledu zdravstvene dokumentacije in drugih listin (sklepa sodišča o zadržanju na zdravljenju v zadevi opr. št. Pr 106/2022 z dne 7. 6. 2022 ter zapisnika z izvedenskim mnenjem v zadevi Pr 106/2022) na podlagi podatkov, ki jih je na naroku posredovala lečeča psihiatrinja, na podlagi navedb najbližje osebe ter stanja pacientke. V izvidu in mnenju, podanem še preden je sodnica z zadržano osebo opravila pogovor oziroma jo zaslišala, je ugotovil, da je trenutno pacientka močno sedirana, zato pogovora z njo ni bilo mogoče opravit; ker pa se je tekom naroka začela prebujati, je sklepati, da je sedirana zaradi terapije. Izvedenec je torej opravil nalogo, ki jo mora po petem odstavku 62. člena ZDZdr, in sicer je osebo pregledal in na zapisnik podal mnenje o njenem zdravstvenem stanju. Izvedenec je glede na prebrane listine in glede na navedbe lečeče zdravnice ugotovil, da gre pri pacientki za demenco s kognitivnim upadom, ki je povzročil tudi vedenjske in psihiatrične motnje, kot so jezavost, nanašalnost in psihomotorni nemir, v domačem okolju pa tudi ogrožujoče vedenje, kar izhaja iz heteroanamnestičnih podatkov. Posledica opisane klinične slike je, da se pacientka ogroža, ker svojega vedenja nima pod kontrolo. Vedenje, s katerim se pacientka ogroža, izhaja iz njenega zdravstvenega stanja demence, ki je kronična bolezen, ki večinoma poteka postopno, lahko pa prihaja do poslabšanj v okviru delirantnih epizod, ki se kažejo kot zmedenost in se vedenjske motnje še stopnjujejo. Izvedenec je ocenil, da zaradi kognitivnega upada pacientka nima stika z realnostjo in svojega vedenja nima v oblasti. Potrebno je izpostaviti, da izvedenec svojega mnenja ni spremenil niti potem, ko je sodnica zaslišala zadržano osebo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedbo zadržane osebe na naroku, predvsem v zvezi z izpovedjo najbližje osebe, da zadržana oseba ob vsaki priložnosti, ko je ne pazi, odide od doma, zaradi česar bi jo morala ves čas nadzorovati (tč. 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Očitek, da se je pri ugotavljanju, ali so podani razlogi za pridržanje, oprlo tudi na navedbe, ki jih je podala pridržana oseba v času, ko je bila močno sedirana, po obrazloženem ni utemeljen.

10Ne drži, da je najbolj realno stanje podal sobni zdravnik B. B., dr. med. Res je povedal, da je gospa na KPSS testu dosegla 20 točk od 30 možnih, ni pa iz zapisnika o zaslišanju razvidno, da je izpovedal, da je po pravilih stroke to blažja oblika demence, zato predstavljata ta navedba in dodatna navedba, da pri slednji je ukrep zadržanja v psihiatrični bolnišnici nesorazmeren in nezakonit glede na določila ZDZdr, lastna, dokazno nepodprta zaključka pritožnice. Sicer pa je tudi izvedenec pojasnil, da tudi test 20 točk na KPSS kaže na kognitivni upad v sklopu demence. In še, da je KPSS preizkus kognitivnih sposobnosti, ki ne pokaže preveč dobro trenutnega stanja, pač pa bistveno bolje pokaže napredovanje ali upad bolezni v daljšem časovnem roku. Izvid pa je odvisen od mnogo faktorjev in ne samo zgolj od stadija bolezni. Lečeča zdravnica C. C., dr. med. ni izpovedala zgolj tega, kar izpostavlja pritožba, da je bila zadržana oseba ob sprejemu nemirna in jezava, pač pa je izpostavila, da je bila terapija, ki je bila določena ob predhodnem predhodnem sprejemu, nato nekoliko korigirana, ker je bila pacientka kljub prejemanju terapij še vedno nemirna in begava, in da pacientkina terapija še ni dokončno urejena, kar pomeni, da odmerki zdravil pacientki še niso dokončno določeni. Prav tako je tudi menila, da je stanje pacientke v času naroka, ki ga je pacientka večinoma prespala, posledica zdravila Rivotril, ki ga je prejela in ki učinkuje par ur, pred tem pa je bila pacientka ponoči nemirna, jezava in zmedena. Ocenila je, da ko bo terapija urejena, bodo določeni odmerki zdravil, ki pri pacientki ne bi smeli povzročati takšnega stanja, kot je trenutno, ko pacientka po prejetem zdravilu več ur spi. Zato in ker, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni zgolj na podlagi te ugotovitve sprejelo izpodbijane odločitve, ni utemeljena pritožbena navedba, da to, da je bila, kot je povedala C. C., dr. med., zadržana oseba ob sprejemu nemirna in jezava, pa ni zadosten razlog, da bi lahko kogarkoli proti svoji volji zadržali v psihiatrični ustanovi, kaj šele, da bi ga v psihiatrični ustanovi zadržali za štiri tedne.

11Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da narava psihičnih težav in demence, ki naj bi bila prisotna pri zadržani osebi, ni takšna, da bi bilo huje ogroženo njeno zdravje in življenje, kaj šele zdravje in življenje njenih bližnjih. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima zadržana oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Upravičeno je verjelo najbližji osebi, teh ugotovitev pa pritožba tudi ne izpodbija, da je zadržana oseba v domačem okolju po odpustu iz PB ... (17. 6. 2022) kakšnih deset dni bila v redu, nato pa je ponovno začela uhajati od doma, iskala je ključe avtomobila, da bi se odpeljala, največkrat je hotela na policijo, ker po navedbah najbližje osebe vedno, ko doma ni kaj po njeni volji, hoče na policijo. Ponoči ni spala in je bila nemirna. Prihajala je v hčerino stanovanje in jih prebujala v zgodnjih jutranjih urah, v zgodnjih jutranjih urah je odšla od doma in jo je najbližja oseba nato iskala po naselju in jo izsledila na glavni cesti, ko je šla proti sosedom. Zadnji dan pred ponovnim sprejemom se je uprla, da bi vzela predpisana zdravila, nato pa odšla od doma proti sosedom, kjer je bila kasneje najdena. Zadržana oseba ob vsaki priložnosti, ko je ne pazi, odide od doma, zato bi jo morala ves čas nadzorovati. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da to potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi, kot je zapisnik ob sprejemu, ko je zadržana oseba sama povedala, da ji doma ne dovolijo voziti avta, da so ji vzeli ključe, kar jasno kaže njeno namero, da hoče voziti avto, nenazadnje pa je tudi izpovedba zadržane osebe, da bi doma vozila avto in da je za to sposobna. Povedala je še, da jo doma zaklepajo, da ne more na sprehod, kar kaže na to, da odhaja od doma. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo najbližji osebi, da pacientka doma išče ključe vozila, z namenom, da bi se odpeljala, s tem pa bi zaradi ugotovljenega kognitivnega upada in spominskih vrzeli, ki so se se pokazale tudi pri vožnji vozila, saj ni več poznala poti do doma, motena pa je tudi njena koncentracija in zbranost, ki jo vožnja avtomobila kot nevarnega sredstva zahteva, hudo ogrožala svoje zdravje in življenje, potencialno pa tudi zdravje in življenje drugih udeležencev cestnega prometa. Glede na vedenje zadržane osebe v domačem okolju, kjer je ob vsaki priložnosti, ki se je ponudila, odšla od doma peš po glavni cesti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je povsem utemeljena bojazen, da se zadržani osebi kaj zgodi na cesti ali, da se izgubi. Upravičeno je pri tem izpostavilo, da ne gre spregledati, da so pri njej opazni tudi znaki fizičnega pešanja, da toži o bolečih nogah, kar predstavlja dodatno nevarnost za njeno zdravje in življenje, če se izgubi in kje omaga, saj bi bilo nedvomno njeno zdravje huje ogroženo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedencu, da se zaradi ugotovljene klinične slike zadržana oseba ogroža, saj nevarnega vedenja nima pod kontrolo. V domačem okolju se je pacientka konkretno ogrožala z nenehnim uhajanjem od doma. zaradi česar se lahko izgubi, saj je pri njej prisoten hud kognitivni upad, prisotne so spominske motnje in se v takšnem stanju lahko izgubi in ne bo znala najti poti nazaj domov, kar se je v preteklosti že zgodilo, saj ni vedela, po kateri poti se pripelje do doma. Povsem realna je ocena, da nedvomno obstaja nevarnost, da bi lahko zaradi nemira in nespečnosti, ki so simptomi psihične bolezni, brez vedenja domačih odtavala od doma in se izgubila, ob tem pa je prisotna tudi nevarnost, da bi zaradi bolečin v nogah in pešanja fizičnih moči omagala, s tem pa bi se še dodatno ogrozila. Sodišče prve stopnje pa je povsem pravilno izpostavilo tudi, da iz zapisnika ob sprejemu izhaja, da je bila pacientka v domačem okolju nevodljiva, trmasta, da je hčerki, ki jo je omejevala grozila, kar potrjuje, da je nanašalna, da je v zadnjih dneh pred sprejemom začela kaditi, prižgane cigarete pa metala v drva, enkrat jo je pustila gorečo na leseni omarici v sobi, s prižgano cigareto je tudi zaspala. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da opisano vedenje ravno tako kaže na vedenje, s katerim zadržana oseba huje ogroža svoje zdravje in tudi življenje. Sodišče prve stopnje je pravilno ob upoštevanju navedb najbližje osebe, da je bila dva dni pred ponovnim sprejemom pacientko zaradi stopnjevanja težav v domačem okolju opravljena korekcija terapije, pri kateri ji je bil povečan odmerek Rivotrila, po katerem se je pacientka tudi v domačem okolju umirila in nekaj ur spala, nato pa je ponovno pričela hoditi, postajala je nemirna in spet je postala begava, zaključilo, da ni dvoma, da je vedenje, s katerim pacientka huje ogroža svoje zdravje in življenje, potencialno pa tudi zdravje in življenje svojih bližnjih, posledica ugotovljene duševne motnje demence s kognitivnim upadom.

12Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je zadržanje osebe na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom potrebno, ker je potrebno urediti medikamentozno terapijo. To pa je pri zadržani osebi mogoče le pri zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kjer je zagotovljena potrebna strokovna podpora, nadzor nad pacientom, intenzivno spremljanje vitalnih znakov ter sprotno prilagajanje odmerkov terapij. Vsega tega pri drugih oblikah pomoči, kot je npr. namestitev na odprtem oddelku psihiatrične bolnišnice ali na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda, ni mogoče zagotoviti.

13Pri določitvi nujno potrebne dolžine zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom je glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno v celoti sledilo strokovnemu mnenju sodnega izvedenca, da bo štiritedensko zdravljenje ustrezno. Izvedenec psihiatrične stroke je namreč tisti strokovnjak, ki je usposobljen predvideti, koliko časa bo potrebno zdravljenje z omejitvijo svobode zadržane osebe.

14Sodišče prve stopnje je tako ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni preizkus pa ni pokazal niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP, vse pa v zvezi z 42. členom ZNP-1).