VSL Sodba I Cpg 41/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji toženkina obveznost povrnitve zneska izplačanih rent v korist tožnice, ki jih bo ta kot solidarna dolžnica od 22. 9. 2021 dalje izplačala A. A. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1388/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2188/2016 (I. točka izreka), toženki naložilo plačilo zneska 772.456,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2019 dalje do plačila ter zneska 4.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2019 dalje do plačila (II. in III. točka izreka), naložilo pa ji je tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice (IV. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev, podrejeno spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede spremembe tožbe

5Tožeča stranka je med postopkom tožbo spremenila tako, da je poleg že vtoževanega zneska zahtevala še plačilo po vložitvi tožbe izplačanih mesečnih rent v višini 4.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva spremembe tožbe ter ugotovitev obstoja toženkine obveznosti za povračilo izplačanih mesečnih rent, ki naj bi jih tožnica kot solidarna dolžnica od 22. 9. 2021 dalje izplačala oškodovancu na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1388/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2188/2016.

6Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da sprememba tožbe ni dopustna, ker z njo ni soglašala. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi in kot pravilne potrjuje zaključke iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodne odločbe. Glede zneska po vloženi tožbi izplačanih rent v višini 4.560,00 EUR sodišče prve stopnje pravilno navaja, da lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Ker je tožeča stranka po vložitvi tožbe oškodovancu še naprej izplačevala mesečne rente (česar tožena stranka ni izpodbijala), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bo z dopustitvijo spremembe tožbe sporno razmerje v tem delu med strankama dokončno urejeno. Pravilen pa je tudi zaključek, da glede ugotovitvenega zahtevka (da obstoji toženkina obveznost za povračilo izplačanih mesečnih rent, ki naj bi jih tožnica kot solidarna dolžnica od 22. 9. 2021 dalje izplačevala oškodovancu na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1388/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2188/2016) privolitev tožene stranke na podlagi 186. člena ZPP sploh ni potrebna, saj gre v tem delu za vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, česar pritožba niti ne izpodbija.

Glede neizvedbe dokaznega postopka

7Tožena stranka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb ZPP, ker naj ne bi izvedlo dokaznega postopka, pri čemer spregleda, da je sodišče na naroku 30. 9. 2021 sklenilo, da se vpogledajo in preberejo listine v spisu, dokazni predlog z vpogledom v izvršilni spis pa je bil zavrnjen. To pomeni, da je sodišče prve stopnje (sicer brez posebnega dokaznega sklepa) dokazni postopek vendarle izvedlo, čeprav je v izpodbijani sodbi navedlo nasprotno. Toda, tudi v primeru, da bi v pritožbi zatrjevana procesna kršitev dejansko obstajala (pa ne), je tožena stranka tudi sicer ni (pravočasno) grajala (to je na naroku 30. 9. 2021; 286.b člen ZPP).

Glede tožbenega zahtevka

8Tožeča stranka zahteva povrnitev zneska, ki ga je kot solidarna dolžnica sama v celoti poravnala oškodovancu na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1388/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2188/2016. Ker je bila pasivna legitimacija za plačilo odškodnine pravnomočno ugotovljena z navedenima sodnima odločbama (odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, VSRS sodba II Ips 203/2017 z dne 10. 8. 2017), odpade vsakršno ponovno razpravljanje o pasivni legitimaciji tožeče stranke, ki ga v tem postopku in tudi v pritožbi ponovno načenja tožena stranka. Zaradi tega višje sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje pasivne legitimacije tožeče stranke v pravnomočno končani pravdni zadevi. Stališču, kakršnega v tem sporu zastopa tožena stranka, to je, da bi se tožnica z boljšim pravdanjem lahko izognila svoji obveznosti plačila odškodnine in solidarna odgovornost sedanjih pravdnih strank za dosojeno odškodnino sploh ne bi mogla nastopiti, kar pomeni, da tožeči stranki odškodnine ne bi bilo potrebno plačati, posledično pa je v tem sporu ne bi bila dolžna niti tožena stranka, že sodišče prve stopnje pravilno odreka pravno varstvo, saj nasprotuje temeljnim načelom vestnosti in poštenja. Ni dvoma, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1388/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2188/2016 pravnomočno odločeno, da je tožnica skupaj s toženko sodolžnica in solidarno zavezana za plačilo odškodnine, ki jo je v celoti tudi plačala, saj je pravnomočna sodba izvršilni naslov. To pa pomeni, da je na podlagi 275. člena OZ v zvezi z 921. členom OZ upravičena do povračila plačane odškodnine. Višje sodišče zato kot pravilne potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena ponavljanja dotedanjih navedb ne morejo izpodbiti, in se nanje v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje.

9Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.