VSL Sodba II Cp 1026/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec tožnici v osmih dneh dolžan plačati 123,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe, ter ji povrniti 55 EUR pravdnih stroškov, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz pritožbenih razlogov absolutno bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da sodišče ni izvedlo ključnega dokaza s predložitvijo knjigovodskih evidenc tožeče stranke o obveznostih in plačilih od leta 2018 dalje. Jedro spora je v nepravilnih in prirejenih izpisih odprtih postavk, pri čemer tožnica ni pojasnila, katere obveznosti so bile s plačili zaprte. V istem obdobju je izdala dobropis, kar kaže na absurdnost izvršilnega predloga. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je do spora prišlo zaradi neusklajenega delovanja tožeče stranke, nastale z združitvijo dveh pravnih oseb, in neusklajenega knjigovodstva. Razcepljeno obravnavanje tožnice, ki je ena pravna oseba, predstavlja bistveno kršitev postopka. Pri vračunanju plačila sodišče ni upoštevalo določila 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zmoten je zaključek, da ni poravnal terjanih obveznosti, čeprav je predložil dokazila za plačilo bistveno večje vsote. Sodišče je ravnalo pristransko, ko je nezmožnost tožničinega odgovora na njegove navedbe kompenziralo v korist tožnice. Koncesionar bi ga kot šibkejšo stranko moral seznaniti s podatki pogodbenega razmerja. Zmotna je tudi stroškovna odločitev, saj bi mu sodišče moralo priznati ugovorne stroške. Šele po vložitvi ugovora je tožnica zmanjšala svoj zahtevek. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR, se v tem sporu uporabljajo pravila, ki veljajo v sporih majhne vrednosti. O pritožbi zoper sodbo zato odloča sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena ZPP), sodbo pa je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5Sodišče ima na podlagi 287. člena ZPP pooblastilo, da z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Predlagane dokaze, ki jih sodišče oceni kot nepomembne za odločbo, lahko zavrne z zavrnilnim sklepom. V obravnavani zadevi je tožnica poleg računov predložila izpis odprtih postavk za sporno obdobje v zvezi s plačilom storitev oskrbe s pitno vodo po kontu 0020025014, na katerega se nanašajo vtoževani računi, kar ob pavšalnih trditvah toženca o prirejenosti knjigovodskih evidenc zadošča za odločitev. Sodišče prve stopnje zato z neizvedbo predlaganih dokazov po predložitvi celotne knjigovodske evidence opravljenih plačil, ki se nanašajo tudi na druge storitve, vodene ločeno¹, ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Pritožnik z vztrajanjem pri pavšalnih trditvah o neusklajenem vodenju evidenc in razcepljenem poslovanju tožnice skuša izpodbiti dejansko stanje o stanju dolga, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je sodba nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti, saj se je sodišče opredelilo do vseh bistvenih trditev pravdnih strank, analiziralo opravljena plačila, njihov namen in ugotovilo obstoj dolga. Sodba tako vsebuje vse bistvene razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v medsebojnem nasprotju in pojasnjujejo sprejeto odločitev.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek nepravilne uporabe 287. člena OZ. Toženec je s plačilom na konto, ki se je nanašal na obračun ravnanja s komunalnimi odpadki, izbral vrstni red plačila. Tožnici zato ni mogoče očitati, da preplačanega denarnega zneska ni sama prerazporedila na odprte postavke iz druge storitvene dejavnosti, temveč je to storila šele na podlagi pogovora s tožencem. Toženec s tem plačilom tudi ni v celoti izpolnil svojih obveznosti, temveč tožnici še dolguje znesek, ugotovljen z izpodbijano sodbo.

8Ker je sodišče ocenilo, da je dokaz z vpogledom v kartico vseh obveznosti in plačil toženca za leto 2019 nepotreben, tožnica pa je predložila izpis odprtih postavk, ki se nanašajo na sporno terjatev, in se svoji edicijski dolžnosti ni upirala, sodišče prve stopnje ni kršilo določila 227. člena ZPP. Tudi sicer gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni upoštevna.

9Neutemeljen in vsebinsko neobrazložen je pritožbeni očitek, da je sodišče ravnalo pristransko, ker je v sodbi zapisalo, da tožnica zaradi procesnih pravil ni mogla odgovoriti na navedbe toženca iz druge pripravljalne vloge. Sodišče je navedbe toženca upoštevalo in nanje v bistvenem odgovorilo. Zgolj njegov neuspeh v postopku pa ne more biti argument za nekorektno vodenje postopka.

10Pravilna je tudi stroškovna odločitev, ki jo je sodišče sprejelo na podlagi kriterija pravdnega uspeha in jo ustrezno obrazložilo v 28. točki sodbe. Tožnica ni zmanjšala svojega zahtevka zaradi toženčevega ugovora, temveč njegove zahteve za preknjižbo preplačila z računa storitev ravnanja s komunalnimi odpadki na račun plačila storitev oskrbe z vodo. Hkrati je takoj predlagala delni umik tožbe, s čimer pa toženec ni soglašal. Odločitev, da mora v celoti kriti svoje stroške takse za ugovor in tožnici povrniti njene potrebne pravdne stroške, je glede na navedeno pravilna.

11Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ob tem ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki za sprejem odločitve niso bile bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Tožnica opravlja tudi dejavnost storitev odvoza smeti.