UPRS Sodba I U 499/2020-11

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: Sklad) na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) in prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... zavrgel kot prepozno. Tožnik je namreč zahtevo za verifikacijo oddal priporočeno na pošti dne 23. 11. 2019, kar pomeni, da je bila zahteva vložena po poteku v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), zato jo je tožena stranka v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP kot prepozno zavrgla.

2Tožnik vlaga tožbo, s katero zahteva vrnitev starih deviznih hranilnih vlog, ki so pripadale njegovemu pokojnem očetu A. A. Po očetovi smrti je čakal na zapuščinsko razpravo, v mesnem času je bila mama bolna, zato je nastal zamik med prvo in drugo zahtevo za izplačilo stare devizne vloge. Zahteva je bila pravočasno vložena s strani njegove mame B. B. Istočasno z zahtevo je Skladu poslal dokument, v katerem se je odpovedal pravici lastništva starih deviznih hranilnih vlog v korist svoje mame B. B. Sledila je uradna zahteva s strani Sklada, v katerem so zapisali naj ponovno, z novim uradnim zahtevkom, zaprosi za vračilo starih deviznih hranilnih vlog. Zaradi izrednih okoliščin, to je hude bolezni mame, je z oddajo zahteve počakal, da ne bi še huje ogrozil njenega življenja. Pravi, da lahko dokazila o bolezni in poteku zdravljenja po potrebi priloži. Sodišče naproša, da upoštevajoč navedeno ugodi njegovemu zahtevku za vračilo starih deviznih vlog. Pri tem se strinja z izplačilom deviznih hranilnih vlog brez obračuna zamudnih obresti od datuma prvega zahtevka za izplačilo.

3V odgovoru na tožbo tožena stranka obširno povzema ugotovitve konkretnega postopka in poudarja, da je bistvena pravna podlaga v zadevi prvi odstavek 11. člena ZNISESČP, ki določa, da lahko upravičenec zahtevo za verifikacijo vloži od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog je tožena stranka prejela 26. 11. 2019. Pravi, da v vlogi ni priložil dokazil o obstoju in višini devizne vloge, v zahtevi je zgolj navedel številko devizne vloge, prav tako ni priložil kopije veljavnega osebnega dokumenta, je pa priložil izpis elektronskega sporočila z dne 8. 5. 2017, katerega je zaposleni pri toženi stranki poslal na njegov elektronski naslov, ki je bil v zadevi ... stranke B. B. (tožnikova mama) zaveden kot kontaktni elektronski naslov. Tožena stranka je ugotovila, da je B. B. zahtevo za verifikacijo starih deviznih vlog št. ... in ... poslala priporočeno po pošti na Ljubljansko banko d.d., Ljubljana. Ta je zahtevo prejela 29. 2. 2016 in jo posredovala toženi stranki. Tožena stranka navaja, da iz upravnega spisa ... (ki se glasi na tožnikovo mamo B. B.) izhaja, da je bila na dan 31. 12. 2091 imetnica devizne vloge št. ... B. B., zato ji je bil dne 8. 5. 2017 izdan informativni izračun, ki je, ker zoper njega ni vložila ugovora, postal pravnomočna odločba. Dne 8. 5. 2016 pa ji je bil izdan sklep o zavrženju zahteve za verifikacijo v delu, ki se nanaša na devizno vlogo št. ... imetnika A. A., saj je iz upravnega spisa izhajalo, da je po imetniku A. A. devizno vlogo št. ... podedoval tožnik. Uradna oseba, ki je vodila postopek in odločala v zadevi ..., je dne 8. 5. 2017 (ob izdaji informativnega izračuna in sklepa o zavrženju) po elektronski pošti tožnika opozorila, da mora za devizno vlogo, ki jo je podedoval po A. A., podati lastno zahtevo za verifikacijo. Iz pisemske ovojnice, v kateri je bila tožnikova zahteva za verifikacijo stare devizne vloge poslana, pa izhaja, da je bila toženi stranki poslana priporočeno dne 23. 11. 2019. Ker je tožnik zahtevo za verifikacijo oddal prepozno (po poteku predpisanega roka), jo je tožena stranka v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP kot prepozno zavrgla. Gre za materialni rok, za katerega ne morejo veljati pravila ZUP o podaljševanju roka ali možnosti vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na razloge. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... Tožena stranka je v izreku izpodbijane odločbe očitno pomotoma oziroma napačno zapisala drugo številko stare devizne vloge št. ..., katere imetnica je bila tožnikova mama in jo je na podlagi zahteve za verifikacijo stare devizne vloge tudi že dobila izplačano. Vendar iz podatkov sodnega in upravnega spisa nedvoumno izhaja, da je odločala o vlogi, ki jo je tožnik podedoval po pokojnem očetu A. A., kar med strankama niti ni sporno. To pomeni, da se odločitev tožene stranke nedvoumno nanaša na staro devizno vlogo št. ..., katere imetnik je bil A. A. V konkretnem primeru gre tako po oceni sodišča za situacijo, v kateri je dopustna izdaja popravnega sklepa na podlagi prvega odstavka 223. člena ZUP, po katerem sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih in številkah, pisne in računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, popravek pomote pa ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba, medtem ko popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe. Sodišče namreč meni, da je sicer izpodbijana odločba zakonita in pravilna, ob tem, da predmetna situacija dopušča izdajo popravnega sklepa s strani tožene stranke glede očitne tehnične pomote.

6Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017.

7Sodišče najprej ugotavlja, da tožnik v tožbi ne prereka ugotovitvi tožene stranke, da svoje zahteve ni vložil v roku, določenem v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. Vendar hkrati navaja, da je že njegova mama pravočasno vložila zahtevo za verifikacijo sporne stare devizne vloge. K mamini vlogi pa je bila priložena izjava, da se tožnik odpoveduje pravicam lastništva sporne stare devizne hranilne vloge v korist mame B. B. Priložena izjava tožnika se je torej nanašala na zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge njegove mame, ne pa na njegovo zahtevo.

8Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik – kot pravilno navaja v izpodbijanem sklepu že tožena stranka – svojo zahtevo za verifikacijo sporne stare devizne oddal priporočeno na pošto dne 23. 11. 2019. Tožena stranka je to zahtevo prejela 26. 11. 2019, torej po poteku roka, določenega v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. Gre za rok, v katerem so morali upravičenci iz ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti ustrezno sredstvo – zahtevo za verifikacijo¹. Gre torej za materialni in s tem prekluzivni rok, zaradi česar tega ni (bilo) mogoče podaljšati. Tak rok veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča, s potekom tega roka pa pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uveljavljati. Tudi izjem v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo, tj. vložitve po izteku navedenega roka, ZNISESČP ne predvideva. Iz tega razloga tudi vložena zahteva tožnika po izteku navedenega roka ni bila pravočasna.

9Sodišče ne more šteti za upoštevne tožbene navedbe v zvezi z boleznijo tožnikove matere, s katerimi je tožnik smiselno opravičeval zamudo pri vložitvi zahteve oziroma uveljavljal, da vlaga dopolnitev k mamini pravočasni zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge. Zgolj v primeru zamude procesnih rokov bi bilo možno vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne pa v primeru zamude materialnih rokov, za kar gre v konkretnem primeru².

10Glede vprašanja ali je tožnikova zahteva pravzaprav le dopolnitev zahteve tožnikove mame, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik zahtevi priložil dopis tožene stranke z dne 8. 5. 2018, v kateri mu je tožena stranka pojasnila, da iz dopolnitve vloge B. B. izhaja, da je edini dedič po pokojnem A. A., zato mora on podati zahtevo za verifikacijo sporne stare devizne vloge. Tudi, če tožnik s tem dopisom smiselno uveljavlja, da je njegova zahteva le dopolnitev vloge B. B., s tem tožbenim ugovorom tožnik ne more uspeti, saj je bil v dopisu z dne 8. 5. 2018 izrecno pozvan, da v roku 30 dni dopolni zahtevo za verifikacijo št. ..., ki se je glasila na ime B. B., s svojo zahtevo za verifikacijo sporne stare devizne vloge po pokojnem A. A., česar pa v danem roku ni storil. Zato njegove zahteve, vložene po preteku s strani organa določenega roka za dopolnitev zahteve, organ tudi ni mogel šteti in obravnavati kot dopolnitve zahteve za verifikacijo št. ...

11Sodišče tako ugotavlja, da glede na datum prejema priporočene pošiljke s strani tožene stranke (26. 11. 2019) oziroma datum oddaje le-te (po 23. 11. 2019) tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa tožnikovo zahtevo s sklepom pravilno zavrgla na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

12Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, izven glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni bilo sporno. Tožnik namreč niti ni prerekal ugotovitve toženke, da zahteve ni vložil pravočasno oziroma v roku iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. Iz tega razloga sodišče ni opravilo glavne obravnave, pri čemer je upoštevalo tudi kriterije iz sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, z dne 6. 11. 2018 (odstavek 190. - 191).

¹ Sodna praksa med materialne šteje tiste, ki so določeni z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice (glej npr. sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I U 63/2012 z dne 5. 12. 2012).
² Glej sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. U 353/92 z dne 14. 1. 1993 in Upravnega sodišča opr. št. II U 302/2014 z dne 18. 3. 2015.