UPRS Sodba I U 355/2021-24

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: tožena stranka) na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. Tožnik je zahtevi za verifikacijo priložil devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da so bila vsa sredstva na devizni knjižici v znesku 8.092,25 DEM prenesena na posebni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga saldirana, saj je bilo njeno stanje 0,00 DEM. Enako je tožena stranka ugotovila tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Ob upoštevanju prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP uporablja v postopku verifikacije, razen če ni v ZNISESČP drugače določeno, je tožena stranka o zadevi odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik, in ki so skladni s podatki, ki jih je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila tožena stranka.

2Tožnik vlaga tožbo, saj meni, da je izpodbijana odločitev v neskladju s 147. točko sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014 (v nadaljevanju: Sodba v zadevi Ališić in ostali), ki določa obveznost Republike Slovenije za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog. Iz priloženega potrdila Agencije za privatizacijo v Federaciji BIH (v nadaljevanju: JPR) z dne 18. 9. 2017 izhaja, da tožnik nima odprtega računa pri JPR. S potrdilom vršilca poslov skrbništva Ljubljanske banke, Glavne Filijale Sarajevo z dne 20. 9. 2017 pa je izkazano, da je imel tožnik dne 31. 12. 1991 na računu št. ... znesek 8.092,25 DEM. Meni, da imajo “prenesene stare devizne vloge“ pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu (432. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, saj je v skladu s 395. členom OZ solidarno zavezana k plačilu obveznosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma, podrejeno, da jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

3V odgovoru na tožbo je tožena stranka obširno povzela ugotovitve konkretnega postopka in poudarila, da tako iz devizne knjižice, ki jo je vlogi za verifikacijo priložil tožnik, kot tudi iz potrdila Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 3. 12. 2014 izhaja, da je bila predmetna devizna vloga v celoti prenesena na posebni privatizacijski račun. Po njenem mnenju si tožnik tudi napačno razlaga, da je prišlo do pristopa k dolgu, saj prenos na posebni privatizacijski račun pomeni prekinitev razmerja s tedanjo Ljubljansko banko, d.d. Sarajevo in vzpostavitev novega razmerja med tožnikom in Federacijo BIH. Predlaga zavrnitev tožbe.

4Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe iz odgovora na tožbo. Ponovno opozarja, da je po 147. točki Sodbe v zadevi Ališić in ostali, edini pogoj, po katerem je Republika Slovenija dolžna izplačati devizne vloge ta, da takšna devizna vloga ni bila porabljena v postopku privatizacije ali plačana na neki drugi podlagi. Vztraja tudi, da gre pri prenosu sredstev za pristop k dolgu po 432. členu OZ in za solidarno odgovornost tožene stranke. Tožnik kot upnik v spremembo dolžnika ni privolil, zato tudi ni mogoče govoriti o prevzemu dolga v smislu 427. člena OZ. Obširno pojasnjuje, da so tedaj prenos sredstev na posebni privatizacijski račun opravile banke same, brez (aktivnega) sodelovanja varčevalcev (oziroma imetnikov deviznih vlog) in brez pravne podlage. Tožnik osebno ni nikoli izvršil prenosa svojih deviznih sredstev na poseben privatizacijski račun, niti za kaj takega ni nikogar pooblastil. Bistvo je, da so banke prenesle devizna sredstva na privatizacijski račun, v primeru podružnice Ljubljanske banke je bilo to storjeno celo brez razloga in pravne podlage.

5Sodišče je o tožbi zoper izpodbijano odločbo že odločilo s sodbo opr. št. I U 2218/2017-13 z dne 15. 10. 2018, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) na podlagi revizije tožene stranke s sklepom opr. št. X Ips 110/2020 z dne 10. 2. 2021 sodbo opr. št. I U 2218/2017-13 z dne 15. 10. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da odločitev Upravnega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava in posledično napačni presoji pravilnosti izvedenega upravnega postopka. Sodišče zato v ponovnem postopku presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sledeč stališču Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu.

6Tožba ni utemeljena.

7Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

8Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu ZNISESČP je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljevanju: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

9Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena ZNISESČP).

10Glede obveznosti Republike Slovenije za izplačilo starih deviznih vlog, ki so bile na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona FBiH/97) prenesene na posebni privatizacijski račun pri JPR, je Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH, varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Pojasnilo je, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno na JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Glede na to, da so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev namreč ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici Banke.¹ V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, ki se mu banka ni mogla upreti, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ne more odgovarjati.²

11Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče, tudi ESČP v Zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.

12V konkretnem primeru je za tožnika sporno, ali so bila sredstva z njegove stare devizne vloge prenesena na poseben privatizacijski račun pri JPR. Navaja, da v prenos sredstev na JPR ni nikoli privolil, da iz potrdila JPR z dne 18. 9. 2017 izhaja, da pri njih nima odprtega računa, iz potrdila vršilca poslov skrbništva Ljubljanske banke d.d., Glavne Filiale Sarajevo z dne 20. 9. 2017 pa izhaja, da je imel tožnik na dan 31. 12. 1991 na računu št. ... znesek v višini 8.092,25 DEM. Tožeča stranka je v upravnem sporu k tožbi predložila potrdilo vršilca poslov skrbništva Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, iz katerega izhaja stanje na deviznem računu št. ... na dan 31. 12. 1991 in sicer v znesku 8.092,25 DEM ter potrdilo Agencije za privatizacijo u Federaciji BiH, da tožnik nima odprtega JPR. Teh dveh dokazil sodišče ni upoštevalo, saj predstavljata nedovoljeno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS‑1, torej gre za novo dejstvo, ki ga tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni uveljavljal, v sodnem postopku pa ga uveljavlja brez, da bi podal opravičljive razloge, zakaj to uveljavlja šele sedaj s tožbo v upravnem sporu.

13Glede navedb, da do prenosa sredstev na JPR ni prišlo, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka utemeljila svojo ugotovitev o prenosu sredstev iz predmetne devizne vloge na JPR na podatkih iz kopije hranilne knjižice, ki jo je k zahtevi za verifikacijo priložil tožnik, ter na podatkih, ki jih je pridobila s strani Agencije za privatizacijo v Federaciji BiH. Že iz izpiska o stanju na predmetni devizni vlogi, ki ga je tožnik priložil zahtevi za verifikacijo, pa izhaja, da je bila devizna vloga tožeče stranke prenesena na JPR. Dejansko stanje v obravnavanem primeru tako ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke zato ni.

14Sodišče se prav tako ne strinja s tožbenimi navedbami, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu in da je zato tožena stranka po OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik, vendar pa takšna pogodba v obravnavani zadevi ni bila sklenjena. Tožnik pri tem tudi prezre, da obveznost tožene stranke poplačati varčevalce Banke ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb, temveč je odgovornost Republike Slovenije za poplačilo uvedena z zakonom, t. j. z ZNISESČP. Pravna podlaga za izpolnitev obveznosti Banke je zato podana le tedaj, kadar so izpolnjeni pogoji po ZNISESČP.

15Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je stranka na JPR prenesena sredstva kasneje unovčila ali ne. Sodišče zato meni, da tožeča stranka z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (kolikor varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti).

16Sodišče dodatno pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja niti sodba ESČP v Zadevi Ališić in drugi, oziroma njen 147. odstavek. Republiki Sloveniji je bila v Zadevi Ališić in drugi naložena obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare devizne vloge“ pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Republika Slovenija je to obveznost izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi v smislu 46. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: Konvencija).

17Republika Slovenija je bila dolžna pri sprejemu ukrepov enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in drugi obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi³ pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožnika v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in drugi so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

18ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH. Sodišče sodi, da je Republika Slovenija v Zadevi Ališić in drugi spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožnika, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Sodišče zato razloge sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v Zadevi Ališić in drugi ugotovilo ESČP.

19Upoštevajoč stališča Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku, je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.

20Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR), glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku⁴. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.⁵ Tak je tudi obravnavani primer.

21Odločitev o stroških je temeljila na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Sodba opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (14. točka obrazložitve);
² Sodba opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (16. točka obrazložitve);
³ Položaj je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
⁴ Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge
⁵ Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge