VSC Sklep II Cp 244/2022

Pritožba zadržane osebe se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A., rojenega ... 1973, zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... (v nadaljevanju: PB ...) za dobo do 2 mesecev, šteto od 14. 6. 2022 dalje.

2Zadržana oseba po odvetniku je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zadržana oseba meni, da pri njej ni podana duševna motnja, saj slednja ni razvidna iz zdravstvene dokumentacije, na način, da bi bila pridržana oseba kakorkoli ogrožena oziroma, da bi bili zaradi nje izpolnjeni zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve. Navaja, da je duševna motnja po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot sprememba v mišljenju, čustvovanju, zaznavanju, vedenju ter dojemanju sebe in okolja, pri zadržani osebi pa ni podana kakršna koli oblika motnje in je zato izrečeni ukrep prekomeren, doba zadržanja za čas do dveh mesecev pa je absolutno predolga in prekomerna, saj zadržana oseba doslej še nikoli ni bila hospitalizirana in je čas zadržanja glede na stanje zadržane osebe prekomeren in nesorazmeren. Zadržana oseba je ob zaslišanju odgovarjala pod vplivom zdravil, saj je pojasnila, da je pred zaslišanjem prejela injekcijo, kar je povzročilo nekoliko nerazumljivejši govor. Sicer pa je na vprašanja odgovarjala razumsko, logično in iz njene izpovedbe niso izhajali nikakršni znaki, da bi bila pri njej podana duševna motnja. Navaja, da je bilo že v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da je pridržanje ultima ratio in da pride v poštev samo v primeru, če milejši ukrepi ne zadostujejo. Enako je temeljno izhodišče ZDZdr: v primeru neprivolitve se izreče najmilejši omejevalni ukrep, ki še zadošča za dosego cilja, se pravi za odpravo nevarnosti oziroma ogrožanja, katerih izvor je v duševni motnji. Prav tako je bilo že na podlagi ureditve v Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP) zavzeto stališče, da je pridržanje dopustno le, če konkretne okoliščine utemeljujejo sklep, da je zaradi duševne bolezni oziroma duševnega stanja prizadeta voljna sfera osebe in da je to vzrok za ogrožanje svojega življenja oziroma življenja drugih ali povzročanje hude škode sebi oziroma drugim. Glede na to, da je zadržana oseba prvič hospitalizirana in glede na to, da se pred hospitalizacijo ni vedla ogrožajoče do sebe, svojih bližnjih, svojega zdravja ali zdravja tretjih osebje, je sprejeti ukrep absolutno prekomeren in nesorazmeren, zaradi tega pa nezakonit. Četudi bi ogrožanje zadržane osebe obstajalo, pa to ne, meni, da bi bilo mogoče takšno stanje preprečiti z drugim, blažjim ukrepom, kot je ambulantno zdravljenje. Pojasnjuje še, da na prostosti pri zadržani osebi prav tako ni bil podan pogoj ogrožanja svojega življenja, zdravja in tudi ne povzročanja hude premoženjske škode. Zadržana oseba si ni z ničemer povzročala premoženjske škode, saj slednje ni z ničemer izkazano, zadržana oseba in najbližja oseba pa sta pojasnili, da ima zadržana oseba poskrbljeno za premoženjske in bivalne razmere. Z ničemer ni ogrožala svojega zdravja, saj je somatsko in psihično zdrava oseba in ni podanega niti elementa ogrožanja, ne njenega zdravja ne življenja. Vedenje osebe pred sprejemom v bolnišnico ni nikoli izkazovalo agresivnih teženj in tudi ne druge oblike ogrožanja. Nikakršna nevarnost bodočega (samo)ogrožanja ne obstoji, saj slednjega ni bilo niti v preteklosti. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za zadržanje zadržane osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom PB ... za dobo do dveh mesecev. Zaradi navedenega predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se postopek zdravljenja v psihiatrični bolnišnici brez privolitve ustavi, podredno pa naj višje sodišče zadevo posreduje prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije - URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih pa je takšen poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb bodisi zaradi posebnega varstva osebe same, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod zakonsko določenimi pogoji. Oseba je lahko sprejeta na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnih nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona (53. člen ZDZdr). Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so podani naslednji pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni: (-) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; (-) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje; in (-) če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke ugotovilo, da je pri zadržani osebi podana težka duševna motnja, in sicer paranoidna shizofrenija oziroma da je prišlo do akutnega poslabšanja le-te. Ne drži, da duševna motnja ni razvidna iz zdravstvene dokumentacije, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz poročila lečeče psihiatrinje z dne 14. 6. 2022 izhaja, da se zadržana oseba zdravi v njihovi ambulanti zaradi paranoidne shizofrenije od leta 2009. Z navedbami, da je zadržana oseba na zaslišanju na vprašanja odgovarjala razumsko, logično in iz njene izpovedbe niso izhajali nikakršni znaki, da bi bila pri njej podana duševna motnja, pritožnik ne more izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju duševne motnje. Sodišče prve stopnje pa je nadalje pravilno ugotovilo tudi, da je zaradi te njegove bolezni in hudega poslabšanja pri zadržanemu hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja in da zaradi tega trenutno ni sposoben oblikovati pravno veljavne izjave o zdravljenju oziroma zavračanju zdravljenja.

7Ne drži, da se zadržana oseba pred hospitalizacijo ni vedla ogrožujoče do sebe, svojih bližnjih, svojega zdravja ali zdravja tretjih oseb. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, teh ugotovitev pa pritožba konkretizirano niti ne izpodbija, da je poslabšanje paranoidne shizofrenije pri zadržanem nastajalo postopoma v teku zadnjega leta - prva opozorilna znamenja so bila proti koncu leta 2021, ko je pričel opazneje hujšati, po navedbah najbližje osebe je shujšal 40 kg, in ko je dal odpoved v službi, ki jo je sicer opravljal zadnjih 20 let, jasnega načrta za svojo eksistenco pa ni imel; da iz akutno poslabšanega psihičnega stanja izhaja tudi njegovo spremenjeno vedenje, zaklepanje v sobo, neuporaba postelje, higienskih načinov, pozimi zapiranje radiatorja; da je bil verbalno nasilen, ob tem stopal v intimni prostor sogovornika, kot je prepričljivo izpovedala najbližja oseba, pa tudi sam je potrdil, da če bi bil ogrožen, bi lahko kaj naredil; da se je vozil z neregistriranim avtom, njegova vožnja pa je bila nesigurna, po mnenju sodišča pa lahko tudi nevarna, saj je najbližja oseba izpovedala, da ni gledal ne levo ne desno; da je imel prepričanje, da mu kradejo hrano, da mu v sobo nastavljajo umazanijo, čeprav temu ni moglo biti tako, saj je bil v stanovanje zaklenjen in vanj nihče ni vstopal; da zadržani nima svoje volje, njegova vedenja in ravnanja pa so posledica bolezenskega doživljanja, blodenj in halucinacij, kot ugotavlja izvedenka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da zadržani s svojimi ravnanji, ko odklanja hrano, pijačo, posledično pa drastično hujša, ko se higiensko zanemarja (možnost infekcije), urinira po sobi, ne spi (zadržani je namreč povedal, da ponoči bedi, ker sliši, da nekdo hodi okoli in ga je strah), hudo ogroža svoje zdravje, posledično pa tudi življenje. Glede na to, da je njegovo trenutno psihično stanje izjemno slabo in glede na ugotovljeno, da je bil pred sprejemom že verbalno nasilen, fizično nasilje pa tudi nakazoval, saj je že stopal v intimni prostor sogovornika, pred sprejemom, doma, pa so ga tudi morali držati stran od zdravnice, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je prisotno tudi ogrožanje drugih ljudi. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da ne gre zanemariti dejstva, da je zadržani v takšnem akutnem psihičnem stanju tudi vozil avtomobil, kar je bilo brez dvoma izjemno nevarno, ne samo zanj, temveč tudi za ostale udeležence v prometu. Na podlagi izpovedbe zadržanega, da je imel v načrtu, da bo odšel iz stanovanja, se odselil, je sodišče prve stopnje tudi pravilno sklepalo, da bi, v kolikor bi svojo namero uresničil, to pomenilo, da se z avtomobilom ne bi peljal zgolj do prve trgovine, ampak bi lahko sebe in druge v prometu ogrožal še bistveno bolj. Pravilno je tudi povzelo oceno izvedenke, da bi bila njegova namera (odselitev neznano kam) prav tako življenjsko ogrožujoča. Pritožbeno tudi ni izpodbijana ugotovitev, da je zadržani s tem, ko je uriniral po tleh, ko je bilo stanovanje zanemarjeno, povzročal tudi materialno škodo. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze povsem pravilno zaključilo, da zadržani hudo ogroža svoje zdravje, ker ne jemlje medikamentozne terapije, saj nejemanje le-te pri zadržanem lahko povzroči nepopravljive posledice oziroma bi povzročilo takšno ogrožanje njegovega zdravja, da mu kasneje ne bi bilo mogoče več pomagati oziroma bi bilo to bistveno težje. Akutna psihoza se je pri zadržanem pričela vsaj pred pol leta. Že ob tem, kar se je dogajalo do sedaj, si je naredil škodo. Poleg tega pa sam akuten bolezenski proces pomeni hudo toksično dogajanje za možgane, ki pušča posledice predvsem na kognitvnih sposobnostih. To pomeni, da bi bil posledično upad v funkcioniranju pri zadržanem zelo opazen. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpolnjen zakonski razlog iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj pacient zaradi diagnosticirane duševne motnje trenutno ni sposoben realitetne kontrole in obvladovanja svojega ravnanja, zaradi česar posledično resno in konkretno ogroža svoje zdravje in življenje in si povzroča škodo.

8Pritožbeno sodišče se ne strinja z zadržano osebo, da bi bilo mogoče takšno stanje preprečiti z drugim, blažjim ukrepom, kot je ambulantno zdravljenje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v takšnem stanju, kot je sedaj, zadržani še ni sposoben niti za zdravljenje na odprtem oddelku niti za nadzorovano obravnavo ali ambulantno zdravljenje, saj mu s takšnimi oblikami pomoči ne bi bilo mogoče zagotoviti nujno potrebnega nadzora in spremljanja njegovega zdravstvenega stanja. Pri svoji odločitvi se je pravilno oprlo predvsem na mnenje izvedenke, ki je ugotovila, da zadržani svojega zdravstvenega stanja v ničemer ne razume in v zdravljenju sam, s svojo voljo, ne bi sodeloval, in da je potreben nadzor nad jemanjem terapije, prilagajanje medikamentozne terapije, spremljanje učinkov in stranskih učinkov ter zdravstvenega stanja. Če zdravljenja na varovanem oddelku ne bi bilo, pri zadržanem utemeljeno obstaja možnost in nevarnost agresivnega vedenja do drugih, ki se je z verbalno in pretečo fizikalno agresijo že stopnjevalo. V akutnem psihotičnem stanju zaradi izgube stika z realnostjo in hudih občutkov ogroženosti, zmeraj obstaja tudi nevarnost agresije do sebe, ki je ob tako hudem bolezenskem poslabšanju lahko za paciente izhod iz te hude stiske. Pravilna je ocena, da glede na to, da medikamentozne terapije zadržani tako ali tako ni jemal, je brez nadzora ne bi niti v naprej. Ob tem bi se njegova bolezen še poslabšala, obstaja pa zelo velika bojazen, da bi v primeru odpusta iz PB ... zadržani pobegnil iz domačega okolja. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo izvedenki, ki ima ustrezno strokovno znanje, da blažji ukrepi ne pridejo v poštev, ker se mora za kaj takega vzpostaviti pri zadržanem vsaj delna kritičnost do bolezni in sodelovanje v zdravljenju. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev, da zadržani trenutno ne zaupa niti svoji ambulantni psihiatrinji. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je zaradi nekritičnosti pacienta do svoje bolezni ter potrebe po zdravljenju le-te, v tem trenutku edina možnost zdravljenja zadržane osebe na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Pri pacientu je zaradi narave duševne motnje nujno potrebno, da se mu omeji svoboda gibanja, saj bi v nasprotnem primeru bolnišnico gotovo samovoljno zapustil. Pravilno je obrazložilo, da možnosti za zdravljenje v nadzorovani obravnavi ni, saj je zadržani zaenkrat povsem nekritičen do bolezni. Sodišče je upravičeno verjelo najbližji osebi, da zadržani ne bi dopustil nadzora nad jemanjem terapije, niti ne bi hotel jesti, saj se je to pokazalo že pred sprejemom. Pravilno pa je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da zaenkrat, iz istih razlogov, ne pride v poštev ambulantna obravnava, saj je bil zadržani, kot je razvidno iz zapisov njegove lečeče psihiatrinje dr. B. B., v zadnje pol leta neodziven in nesodelujoč. Zato je pravilen zaključek, da milejše oblike zdravljenja v tem trenutku ne pridejo v poštev, saj zadržani uvida v svojo psihično bolezen trenutno nima. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da bi v domačem okolju zadržani takoj opustil jemanje zdravil za zdravljenje duševne motnje, kar bi povzročilo njeno poslabšanje in še hujše ogrožanje njegovega zdravja, kot je že bilo pojasnjeno, iz istih razlogov pa trenutno ne pride v poštev tudi ambulantno zdravljenje, saj po pravilni presoji sodišča zadržani v tej fazi tega ne bi obiskoval. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpolnjen tudi zakonski pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj ogrožanja, ki še vedno izhaja iz zadržanega, ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi.

9Pritožba nadalje tudi neutemeljeno meni, da je čas zadržanja do dveh mesecev absolutno predolga in prekomerna doba, saj zadržana oseba doslej še nikoli ni bila hospitalizirana in je čas zadržanja glede na stanje zadržane osebe prekomeren in nesorazmeren. Sodišče prve stopnje je pri določitvi nujno potrebne dolžine zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno v celoti sledilo strokovnemu mnenju sodne izvedenke, da bo dvomesečno zdravljenje ustrezno. Izvedenec psihiatrične stroke je namreč tisti strokovnjak, ki je usposobljen predvideti, koliko časa bo potrebno zdravljenje z omejitvijo svobode zadržane osebe. Izvedenka je svojo oceno utemeljila s tem, da je v tem času potrebno postopno uvesti medikamentozno terapijo, da je to uvajanje postopno in da je tudi umik bolezenskih simptomov zelo postopen. Kot je pojasnila, se šele ob vsaj delnem umiku simptomatike doseže tolikšna kritičnost, da pacienti sodelujejo v nadaljnjem zdravljenju, tudi na odprtem oddelku oziroma kasneje ambulantno.

10Sodišče prve stopnje je tako ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni preizkus pa ni pokazal niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo. Pritožbeno sodišče je bilo v skladu z določbo tretjega odstavka 50. člena ZDZdr dolžno o pritožbi odločiti v treh dneh od prejema pritožbe. Izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče ni moglo potrditi, ker še ni izkazana vročitev pritožbe najbližji osebi zadržane osebe (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP, vse pa v zvezi z 42. členom ZNP-1).