VSL Sodba II Cpg 262/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je tudi v ponovnem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji mora toženka plačati 691,14 EUR s pripadki (I. točka izreka) in jo obvezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženke v znesku 1.537,63 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2V obrazložitvi je kratko povzelo napotke iz razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju VSL) II Cpg 262/2021 z dne 6. 9. 2021, pa tudi navedbe pravdnih strank. Zapisalo je, da je tožnica v svojih vlogah navedla, da je glavni naročnik A. d. o. o. po vodji vzdrževanja B. B. toženki izdal naročilo za izvedbo montaže elektroinštalacije. Ker toženka naročenega dela ni izvedla, se je B. B. obrnil na tožnico kot podizvajalko toženke. Dela so obsegala menjavo večje elektro omare. Za opravljena dela je tožnica toženki izdala račun, ta pa ga je zavrnila. C. C. kot predstavnik tožnice in direktor toženke sta se nato ustno dogovorila za plačilo opravljenega dela. Povzelo je tudi navedbe toženke, da je bila ob prejemu naročila družbe A. zelo zasedena. Zato se je direktor toženke D. D. dogovoril z B. B., da mu posreduje kontakt E. E., ki je taka dela za A. že izvajal. B. B. je toženki posredoval kontaktne podatke E. E. in z njim se je direktor toženke dogovoril za montažo, za kar bi mu toženka plačala 300,00 EUR. Do sestanka v pisarni B. B. in do dogovora, ki ga je zatrjevala tožnica, nikoli ni prišlo.

3Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi presoje, da pravdni stranki nista bili v nobenem pravnem razmerju. To presojo je oprlo na sledeča dejstva: (1) da je A. d. o. o. preko B. B. toženki naročil menjavo elektro omarice na enem od svojih žerjavov, (2) da toženka zaradi zasedenosti del ni mogla opraviti, (3) da je B. B. direktorju toženke D. D. dne 18. 11. 2017 po elektronski pošti posredoval telefonsko številko izvajalca E. E., (4) da E. E. opravlja svojo dejavnost kot samostojni podjetnik, (5) da se je direktor toženke po telefonu 21. 12. 2017 z E. E. dogovoril za izvedbo del, (6) da je E. E., ko prvič naročenega dela ni mogel opraviti, to delo dokončal skupaj s sodelavcem, za kar sta potrebovala približno sedem ur in med drugim, (7) da je tožnica (kot podizvajalka toženke) toženki (kot pogodbeni stranki A.) izstavila račun v znesku 1.098,00 EUR, s katerim ji je zaračunala 36 ur dela po 25,00 EUR na uro + DDV.

Pritožba tožnice in odgovor toženke

4Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog „zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic“. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo „v celoti razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke“... podrejeno pa, da „izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.“ Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5V odgovoru na pritožbo pa je toženka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

6Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

7Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba neobrazložena, protispisna, nepopolna in v razlogih pomanjkljiva, pritožnica utemeljuje z navedbami, ki ne pomenijo uveljavljanja absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar naj bi predstavljal očitek, da je sodba protispisna in neobrazložena. S temi navedbami tožnica očita sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V pritožbi je namreč izrecno navedla, da sodišče prve stopnje zavajajoče podaja oziroma napačno ugotavlja bistvena dejstva v postopku.

8Pritožbena navedba, da je odločitev sodišča v 12. točki sodbe, da je B. B. direktorju toženke posredoval samo kontakt E. E., v celoti napačna, neobrazložena in dokazno nepodprta, je neutemeljena. Odločitev sodišča je vsebovana v izreku izpodbijane sodbe, ne pa v katerem koli delu njegove obrazložitve.

9Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je na podlagi ugotovitve, da je bil toženki po elektronski pošti posredovan kontakt E. E., napravilo zaključek, da je toženka angažirala E. E., pri tem pa prezrlo tiste dele izpovedi B. B., iz katerih izhaja, (1) da je direktorju toženke predlagal podjetje F. oziroma E. E., (2) da je sam že dlje časa v poslovnem odnosu s tožnico, (3) ter da je tudi E. E. zanjo že delal kot podizvajalec in tudi, da E. E. toženki nikoli ni izdal računa. S tem naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer v 11. točki obrazložitve povzelo vse dele izpovedi B. B., v 12. točki pa tistega dela izpovedi, iz katerega izhaja, da je tožena stranka od B. B. (morda) prejela kontakte obeh, torej tožnice in E. E., ni dokazno ocenilo, ker je pač na podlagi komunikacije med B. B., direktorjem toženke in E. E. presodilo, da pogodba ni bila sklenjena med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je tak dejanski zaključek, ker ne upošteva nasprotujočih delov izpovedi, neprepričljiv, ne pa tudi s tem, da je zato izpodbijana sodba obremenjena z zatrjevanimi postopkovnimi kršitvami.

11Ne drži torej pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne verjame E. E. in B. B. To je storilo v 12. točki (za B. B.) in v 13. točki (za E. E.) obrazložitve. Pa tudi če se do teh izpovedi ne bi opredelilo, s pritožbenim sklicevanjem na pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP, ki da jo je sodišče prve stopnje kršilo, pritožnica ne bi mogla uspeti. Kot rečeno, lahko pritožbeno sodišče v SMV presoja le pravilno uporabo materialnega prava in pazi na absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka. S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil ZPP, ker je kršilo 6. člen EKČP, pritožnica namreč dovoljenega pritožbenega razloga v SMV ni konkretizirala.

12Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpoved priče E. E., da je delal kot izvajalec tožnice in o tem seznanil toženko ter da mu je tožnica opravljeno delo tudi plačala, torej ne drži. Ta del izpovedi E. E. je sodišče prve stopnje povzelo v 11. točki obrazložitve, v 13. točki pa se je, kot rečeno, do teh delov izpovedi opredelilo. Zapisalo je, da tej priči ne verjame zato, ker za zatrjevana dejstva v spisu ni materialne opore. Kakšno materialno oporo ima v mislih, ni pojasnilo in tako, se zdi, spregledalo, da naše postopkovno pravo ne pozna dokaznih pravil. Četudi bi držalo, da je presoja izpovedi te priče neprepričljiva, ta ocena dokazov predstavlja dejansko vprašanje. Zato s sklicevanjem na protispisnost pritožnica ne more uspeti.

13Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje selektivno povzemalo izpovedi prič le v delih, ki so naklonjeni zavrnitvi tožbenega zahtevka in da je sprejelo odločitev na podlagi izluščenih dokazov, ne da bi se opredelilo do nasprotnih dokazov oziroma kontradiktornih izpovedi prič. Po njenem stališču je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker je obrazložitev - argumentacija izpodbijane sodbe neprepričljiva, nelogična ali izrazito (očitno) napačna (samovoljna).

14Kadar se sodišče ne opredeli do vseh relevantnih strankinih navedb, krši dolžnost opredelitve, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Vendar očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih navedb, pritožnica sodišču prve stopnje ne očita. Trdi le, da se ni opredelilo do tistih delov izpovedi prič, ki so njej v prid. Vendar pa, kot rečeno, tudi skopa in celo slaba, površna in pomanjkljiva (lahko tudi luknjičava) obrazložitev je še vedno obrazložitev - in če kljub vsem pomanjkljivostim in slabostim omogoča preizkus, kršitev postopka iz 14. točke ni podana¹.

15Obrazložitev, ki ne vsebuje jasne, prepričljive opredelitve do vseh nasprotujočih si trditev je slaba, površna. Sodišče prve stopnje bi moralo vso pozornost posvetiti tako oceni tistih dokazov, ki govorijo v prid ugoditve tožbenemu zahtevku, kot tistih, ki govorijo v prid zavrnitve tožbenega zahtevka. Ne glede na to, da pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neprepričljiva in zakaj, predstavlja dejansko stanje. Pritožbeno sodišče pa je, kot rečeno, v SMV na ugotovljeno dejansko stanje vezano.

16Pritožnica navaja, da je s svojim ravnanjem sodišče prve stopnje kršilo tudi 22. člen Ustave RS. S sklicevanjem na kršitev abstraktnih ustavnih določil, ki so konkretizirane s posameznimi določili ZPP, pa pritožnica v SMV že zato ne more uspeti, ker zatrjevane kršitve Ustave RS ni konkretizirala tako, da bi lahko pritožbeno sodišče iz nje razbralo, da sodišču prve stopnje očita kateregakoli od dovoljenih pritožbenih razlogov v SMV.

17Po pritožbenem stališču so protispisne sledeče navedbe sodišča prve stopnje: Edini, ki v svoji izpovedi omenja dogovor o plačilu, je predstavnik tožeče stranke C. C., kateremu je gotovo v interesu, da bi do takega dogovora prišlo, za kar pa v spisu ni dokaza, razen enostransko pripravljenega dobropisa tožnice št. 2018-0001. To pa ne drži, saj navedeno ne izhaja iz dokaznih listin v spisu. Sodišče je brez ustrezne obrazložitve to listino v celoti prezrlo in se do nje ni opredelilo. Toženka se je sestanka pri C. C. udeležila, kar pomeni, da se je zavedala obstoja dolga do tožnice.

18Protispisnost je predvsem napaka tehnične narave, to je takrat, kadar sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V čem naj bi bil zgoraj v ležečem tekstu povzeti del izpodbijane sodbe protispisen, pritožnica ni utemeljila, pritožbeno sodišče pa te kršitve ne vidi.

Zaključek

19Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

20Odločitev pritožnice o stroških pritožbenega postopka, ki s pritožbo ni uspela, je oprta na določilo prvega ostavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, odločitev toženke pa na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo se je toženka v glavnem strinjala z razlogi sodišča prve stopnje, s tem pa ni doprinesla k odločitvi o pritožbi.

¹ Jan Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, str. 307, GV Založba, 2009.