VDSS Sodba Pdp 71/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 8.128,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 522,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Pritožuje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni objektivno odgovorna za škodo, ki jo je pri delu utrpel tožnik, v nasprotju z izpovedbo sodnega izvedenca, da je potrebno pri menjavi olja v hladilnem sistemu uporabljati zaščitna sredstva zaradi zaščite pred plinom, ki lahko povzroči opekline in zastrupitev. Poudarja, da je uporabljal zaščitna sredstva, a je kljub temu prišlo do nezgode. Zato meni, da je izpuščanje olja iz hladilnega sistema nevarna dejavnost. Nadalje navaja, da je v času škodnega dogodka nosil usnjene rokavice. Trdi, da drugih rokavic ni imel na razpolago. Poudarja, da je izvedenec izpovedal, da do opeklin ne bi prišlo, če bi bil tožnik oblečen v debelo bombažno obleko z zaprtim rokavom in usnjenimi rokavicami. Ker ni znano, ali je tožnik takrat nosil debelo bombažno obleko, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Trdi, da bi glede na izpoved izvedenca do njegove poškodbe prišlo tudi, če bi nosil rokavice, ki naj bi jih imel po trditvah toženke na razpolago. Izpostavlja še, da je izvedenec zapisal, da se je tožnik preveč izpostavil v želji, da bi toženki čimbolj omejil škodo.

3Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6Pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je povsem nekonkretiziran. Ne glede na to, ker gre za kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima prav nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni, jasen in skladen z obrazložitvijo sodbe je tudi njen izrek.

7Prav tako je povsem nekonkretiziran pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Kot rečeno, je ta pritožbeni očitek nekonkretiziran, saj tožnik v pritožbi sploh ne navaja, kateri del katere konkretne listine, zapisnika ali prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave naj bi bil nepravilno prenesen v sodbo.

8Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel kot delavec pri delu za toženko kot delodajalcem. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo.

9Zgolj dejstvo, da so morali delavci toženke pri menjavi oziroma izpuščanju olja iz hladilnega sistema (pri čemer se je tožnik poškodoval) uporabljati zaščitna sredstva (predpisano ustrezno obrazno masko in rokavice kot zaščito pred plinom - amoniakom), samo po sebi še ne pomeni, da je toženka objektivno odgovorna za tožniku nastalo škodo, kot si to zmotno razlaga pritožba. Za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), 149. in 150. člen OZ) mora biti nevarnost povečana, neobičajna. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih stvari ali dejavnosti kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Gre za tiste stvari in tiste dejavnosti, ki so nevarne že same po sebi.

10Delo s hladilnim sistemom, kot ga je opravljal tožnik, ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila neobičajna in ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja nastanka poškodb in njihovih posledic, da bi bilo mogoče delo s takšnim hladilnim sistemom (izpuščanjem olja iz sistema) ovrednotiti kot nevarno dejavnost, hladilni sistem pa kot nevarno stvar v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženkin hladilni sistem zaprt sistem in da amoniak, ki je opekel tožnika in ki se je nahajal v tem zaprtem sistemu, ni bil prosto in enostavno dostopen delavcem. Izpuščanje olja iz hladilnega sistema je bilo zavarovano z dvema ventiloma, avtomatskim in ročnim, katerih namen je tudi bil, da preprečita uhajanje amoniaka potem, ko izteče olje. Prav za primer, če bi iz sistema pričel teči amoniak (ki bi se ga ustavilo z zaprtjem ročnega ventila), oziroma za varno izpuščanje olja iz hladilnega sistema, pa je imela toženka natančno določeno osebno varovalno zaščitno opremo (obrazno masko s primernim filtrom in dolge debele gumijaste rokavice). Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da če bi tožnik uporabil vso obvezno varovalno opremo, do poškodbe (opeklin rok) ne bi prišlo.

11Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik v času škodnega dogodka uporabljal zaščitna sredstva, pa je kljub temu prišlo do nezgode, kar naj bi po njegovem mnenju pomenilo, da je delo predstavljalo nevarno dejavnost v smislu objektivne odškodninske odgovornosti. Tožnik je res uporabljal varovalno opremo (masko in kratke usnjene rokavice do zapestja rok), vendar pa to ni bila oprema, ki jo je toženka opredelila kot obvezno zaščitno opremo za tožnikovo delo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženka kot osebno varovalno zaščitno opremo za varno izpuščanje olja iz hladilnega sistema določila (med drugim) dolge debele gumijaste rokavice, ki segajo preko zapestja rok skoraj do komolcev; ker so te debelejše, se ob stiku z amoniakom ne raztopijo in preprečijo stik amoniaka s kožo. Usnjene kratke rokavice, ki jih je uporabljal tožnik, so za tovrstno delo neustrezne. Tožnik je uporabljal napačne zaščitne rokavice, zato je prišlo do poškodbe.

12Če neka stvar oziroma dejavnost postane nevarna zaradi (nepravilnega) ravnanja oškodovanca samega ali pa zaradi neskrbnosti ali protipravnega ravnanja nosilca dejavnosti oziroma imetnika stvari (ali pa kar obeh), se ugotavlja odgovornost na podlagi pravil o krivdni odgovornosti, ki v našem pravnem sistemu predstavlja primarno obliko odgovornosti v razmerju do izjemne objektivne odgovornosti. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana niti krivdna odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo. Pravilno je obrazložilo, da je do škode prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je v nasprotju z danimi navodili pristopil k izpuščanju olja iz hladilnega sistema in ni uporabil predpisane varnostne opreme, zato je utrpel poškodbe rok.

13Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri trditvah, da tožnik drugih rokavic ni imel na razpolago. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da so vse zaslišane priče in končno tudi tožnik izpovedali, da so imeli delavci na razpolago dolge zaščitne gumijaste rokavice.

14Pritožba sicer pravilno navaja, da je izvedenec, ko je bil zaslišan, (med drugim) izpovedal, da do opeklin ne bi prišlo, če bi bil tožnik oblečen v debelo bombažno obleko z zaprtim rokavom in usnjenimi rokavicami. Vendar pa je treba ta del izvedenčeve izpovedbe presojati skupaj z njegovim pisnim mnenjem in preostalim delom izpovedbe. Izvedenec je namreč v pisnem mnenju izrecno navedel, da so bile kot osebna varovalna zaščitna oprema za varno izpuščanje olja iz hladilnega sistema določene dolge debele gumijaste rokavice; če bi jih tožnik uporabil, do poškodbe ne bi prišlo. Tudi v svoji izpovedbi je izvedenec izpostavil, da bi moral tožnik uporabiti daljše rokavice, ki so tudi debelejše. Poleg tega tožnik ni zatrjeval (niti ne v pritožbi), da bi bil v času škodnega dogodka oblečen v debelo bombažno obleko z zaprtim rokavom. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Nikakor tudi ne drži pritožbena navedba, da bi glede na izpoved izvedenca do tožnikove poškodbe prišlo tudi, če bi nosil daljše rokavice. Da bi daljše rokavice preprečile tožnikove poškodbe rok, izhaja ne le iz izvedenskega mnenja, pač pa tudi iz s strani sodišča prve stopnje opravljene primerjave fotografij poškodb tožnikovih rok in rokavic, ki bi jih moral uporabljati, pa jih ni. Opekline se namreč nahajajo prav na tistem delu rok, ki bi jih predpisane daljše rokavice lahko prekrile oziroma zaščitile.

15Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).