VSM Sklep II Kp 24267/2017

Pritožba pooblaščenca obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano odločbo (pravilno sklepom) zavrglo predlog obsojenega A. A. za prestajanje kazni zapora v Odprtem oddelku C., ZPKZ D., vloženem po njegovem pooblaščencu, odvetniku B. B. dne 28. 12. 2021.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenec po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da pritožbeno sodišče prvostopenjski sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pooblaščenec obsojenca v pritožbi ni podrobneje obrazložil pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je utemeljeval le bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Oporeka namreč stališču sodišča prve stopnje, da naj ne bi bilo pristojno odločiti o predlogu obsojenca za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku, saj da je takšna možnost po določilih Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pridržana sodišču le ob izreku sodbe. Smiselno zatrjuje, da bi moralo sodišče določbo prvega odstavka 129.a člena ZKP, ki ureja možnosti odločanja sodišča po pravnomočnosti obsodilne sodbe za druge načine izvršitve kazni zapora, analogno uporabiti tudi za odločanje o predlogu za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku, saj gre sicer za kršitev načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Stališče v izpodbijanem sklepu pa je po mnenju pooblaščenca v nasprotju tudi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-14/20-9 (Up-844/16-27) z dne 14. 5. 2020 in obstoječo zakonsko ureditvijo, pri čemer se pritožba posebej sklicuje na tretji odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), 18. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ter 6. člen Navodil o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora. Pooblaščenec v pritožbi še navaja, da o predlogu obsojenca za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku še ni bilo odločeno v predmetnem postopku, hkrati pa izpostavlja, da je napačno stališče Višjega sodišča v Mariboru v sklepu I Kp 24267/2017-272 z dne 26. 10. 2021, v katerem je bilo zavzeto stališče, da ZKP vsebuje pravno podlago za odločanje sodišča o predlogu obdolženca za prestajanje kazni na odprtem oddelku zgolj ob izreku obsodilne sodbe, ne pa tudi za odločanje o kasnejših predlogih, vloženih po pravnomočnosti sodbe.

5Pooblaščencu ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pooblaščenec s pritožbo podal tudi predlog za delegacijo pristojnosti, o čemer je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločilo s sklepom I Kr 24267/2017 z dne 5. 5. 2022, s katerim je predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo. Tako je nedvomno podana pristojnost Višjega sodišča v Mariboru za odločanje o predmetni pritožbi.

6Stališče pooblaščenca v pritožbi, da o predlogu obsojenca za prestajanje kazni zapora še ni bilo odločeno, ni pravilno. Pooblaščenec v teh izvajanjih prihaja tudi sam s seboj v nasprotje, saj hkrati izpostavlja domnevno napačnost stališča Višjega sodišča v Mariboru, ki je na pritožbeni stopnji odločalo o predhodnem predlogu obsojenca za prestajanje kazni zapora v Odprtem oddelku C., ZPKZ D. (sklep Višjega sodišča v Mariboru I Kp 24267/2017 z dne 26. 10. 2021). Iz navedene odločbe in sklepa Višjega sodišča v Mariboru izhaja, da je pritožbeno sodišče dejansko že odločilo o pritožbi pooblaščenca zoper odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru I IKZ 24267/2017 z dne 11. 10. 2021, in sicer je pritožbo zoper II. točko izreka tedaj izpodbijane odločbe (pravilno sklepa), v kateri je prvostopenjsko sodišče zavrglo predlog obsojenca za prestajanje kazni zapora v odprtem zavodu, kot neutemeljeno zavrnilo. Četudi drži, da je pritožbeno sodišče o tem odločilo v okviru postopka za izvrševanje kazenske sankcije, je vsebinska odločitev o tem že pravnomočno sprejeta, zato kot pravnomočno razsojena stvar pomeni procesno oviro za ponovno odločanje o enakem predlogu obsojenca.

7Splošno veljavno načelo res iudicata, ki zajema pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) onemogoča ponovno vsebinsko presojo enakega predloga, saj je pravica do vložitve identičnega predloga s pravnomočno odločitvijo sodišča že izčrpana. V skladu z ustaljeno sodno prakso gre za negativno procesno predpostavko in s tem procesno oviro za ponovno odločanje o enakem predlogu. Hkrati je dodati, da se pooblaščenec, ko izpodbija stališče pritožbenega sodišča iz že navedenega sklepa I Kp 24267/2017 z dne 26. 10. 2021, v bistvu pritožuje zoper sklep pritožbenega sodišča, zoper katerega pa pritožba ni dopustna (399. člen ZKP).

8Glede na to, da torej gre za že razsojeno zadevo, se pritožbeno sodišče, ki se v celoti sklicuje na že podane razloge v sklepu I Kp 24267/2017 z dne 26. 10. 2021, ni posebej ukvarjalo s pritožbenimi izvajanji glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona.

9Izpodbijani sklep o zavrženju obsojenčevega (ponovnega) predloga za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku je tako ob vsem obrazloženem pravilen in zakonit, ob tem ko je že prvostopenjsko sodišče ustrezno utemeljilo, da je bilo o vsebinsko enakem predlogu obsojenca že pravnomočno odločeno, zato je bilo treba pritožbo, ko ni bilo zaslediti kršitev, ki jih je sodišče druge stopnje dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), kot neutemeljeno zavrniti.