VSL Sodba I Cpg 814/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 27.850,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.145,66 EUR od 31. 3. 2018 do plačila, od zneska 5.487,60 EUR od 31. 3. 2018 do plačila, od zneska 5.136,00 EUR od 31. 3. 2018 do plačila in od zneska 7.401,00 EUR od 18. 4. 2018 do plačila ter za povračilo pravdnih stroškov in (II.) tožeči stranki naložilo v roku 15 dni povrniti toženi stranki 2.053,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka izpodbijani sodbi očita, da nima razlogov oziroma so ti sami s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), poleg tega pa da obstaja tudi nasprotje med razlogi o vsebini listin in samimi listinami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Višje sodišče ugotavlja, da očitane kršitve niso podane. Sodba je obrazložena glede vseh relevantnih dejstev, razlogi pa tudi niso v nasprotju ne z izrekom sodbe ne sami s seboj. Če se tožeča stranka z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne gre za tako kršitev. Očitek iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni dovolj konkretiziran, da bi bilo na njega mogoče odgovoriti, pa tudi sicer sodišče prve stopnje vsebine listin ni napačno povzelo. Tudi iz tega očitka je razvidno, da se tožeča stranka v bistvu ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje oziroma listinam pripisuje pomen, ki ga iz njih niti ni mogoče ugotoviti.

6Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati kršitve 285. člena ZPP. Sodišče materialno procesnega vodstva ni dolžno še posebej izvajati, kadar na pomanjkljivosti trditvene in dokazne podlage opozarja že nasprotna stranka. Tožena stranka pa je ves čas postopka konkretizirano opozarjala na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago zahtevka. Tako ni obstajala realna in upoštevna bojazen, da bi se v postopku na kaj pozabilo.

7Tožeča stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni jasno, zakaj je le prebralo izjavi A. A. in B. B., ni pa ju tudi zaslišalo, prav tako pa naj ne bi ne na naroku ne v obrazložitvi sodbe navedlo, katerim dokaznim predlogom ni ugodilo in zakaj.

8Sodišče prve stopnje je toženi stranki, ki je edina substancirano in glede relevantnih dejstev predlagala zaslišanje prič, v skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP naložilo, da predloži pisne izjave prič. Sodišče pa lahko odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, zaslišanje priče pa mora izvesti, če tako zahteva katera od strank (šesti odstavek 236.a člena ZPP). Tožeča stranka je sicer v vlogi z dne 11. 2. 2020 predlagala zaslišanje A. A., vendar pa le glede dejstva, da dokumenti, ki jih je predložil toženi stranki na skupnem sestanku, naj ne bi bili popolni, kar pa za odločitev ni bistveno, zato tega dokaza (ob tem, da je sodišče prve stopnje prebralo njegovo izjavo) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti.

9Tožeča stranka zaslišanja nobene od prič, ki so podale izjavo, ni zahtevala, sodišče prve stopnje pa je že na prvem naroku za glavno obravnavo (27. 2. 2020) sklenilo, da bo izjave prič prebralo, zaslišalo pa bo zakonitega zastopnika tožeče stranke ter priči C. C. in D. D. Tožeča stranka taki odločitvi v nasprotju s prvim odstavkom 286.a člena ZPP ni nasprotovala. Prav tako ni nasprotovala dokaznemu sklepu z drugega naroka (18. 6. 2020), da bo sodišče prve stopnje namesto zaslišanja D. D. le prebralo njegovo pisno izjavo in da bo zaslišalo tudi E. E. in F. F., ter dokaznemu sklepu z zadnjega naroka (20. 8. 2020), da se drugi dokazni predlogi zavrnejo. Pravilno je opozorilo tožene stranke, da tožeča stranka ni predlagala zaslišanja nobene priče, poleg teh, ki jih je predlagala tožena stranka in je bilo njihovo zaslišanje tudi izvedeno oziroma so bile od njih pridobljene pisne izjave. Ob dejstvu, da ni zahtevala zaslišanja nobene od prič, katerih izjave so bile prebrane namesto zaslišanja, tega v pritožbi ne more več uveljavljati.

10Tožeča stranka pa niti ne pojasni, katerega predlaganega dokaza sodišče prve stopnje naj ne bi izvedlo in kako bi izvedba takega dokaza prispevala k uspehu tožeče stranke z zahtevkom. Zato konkretnejšega odgovora na očitke niti ni mogoče podati.

11Uvodoma, pred vsebinsko presojo, višje sodišče poudarja, da je za presojo utemeljenosti zahtevka pomembna pogodba, ki jo je imela tožena stranka sklenjeno z družbo G. d. o. o., ne pa pogodba oziroma dogovor tožeče stranke z družbo G. d. o. o., kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je namreč prevzela terjatev družbe G. d. o. o. (katere podizvajalec je bila tožeča stranka) do tožene stranke, ki jo sedaj vtožuje, tožeča stranka pa teh ugotovitev niti ne prereka.

12Trditev, da naj sodišče prve stopnje ne bi pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi priče E. E., ki naj bi potrdil navedbe tožeče stranke, ni resnična. V 17. točki obrazložitve je namreč pojasnilo, da je E. E. sodeloval šele naknadno, ne pa pri potrjevanju sprotnih računov družbe G. d. o. o., torej ni sodeloval pri pri obračunih in popisih ur. Dodati je, da tudi pri sklepanju pogodbe ni sodeloval. Na strani G. d. o. o. pa je ves čas sodeloval C. C., ki je največ vedel o dogovorih ob sklepanju pogodbe in sami ponudbi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo njegovi izpovedi.

13Tožena stranka je z družbo G. d. o. o. sklenila novo pogodbo, ker ni več želela plačevati cen za akcijo, temveč po porabljenih urah, razen glede storitve soljenja in posipanja, kar ni sporno. V zvezi s tem je predložila tudi evidenco svoje varnostne službe, iz katere izhaja, koliko časa so osebe, ki so opravljale zimsko službo, dejansko prebile na njenem območju. Tudi tožeča stranka tem evidencam ni nasprotovala kot napačnim. V zvezi s porabljenimi urami pa je tožeča stranka le zatrjevala, da bi tožena stranka morala plačati vsako začeto uro, ne pa dejansko porabljenih ur, s čimer se tožena stranka ni strinjala.

14Zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da naj bi se plačevala vsaka začeta ura, je pravilen. Kot je pravilno pojasnilo, bi moralo biti posebej dogovorjeno, da se bo plačevala vsaka začeta ura, sicer pa je pravilno, da bi smela družba V. d.o.o. toženi stranki zaračunati le dejansko porabljeni čas. Če je tožena stranka na sestanku, ob dogovarjanjih o plačilu, po izpovedi E. E. priznavala zaokroževanje navzgor na vsake pol ure, to še ne pomeni, da je bil tak obračun tudi pravilen. Sestanki so namreč predstavljali pogajanja, ki naj bi pripeljala do zunajsodnega dogovora, na njihovi podlagi pa je tožena stranka tudi plačala, kolikor je menila, da je še dolžna. Ko pa pride do sodnega spora, pa bi morala tožeča stranka dokazati, da je bil dogovor tak, kot ga zatrjuje, torej da se je plačevala vsaka začeta ura, česar pa ni zmogla. Kaj sta imela med seboj dogovorjeno tožeča stranka in G. d. o. o., pa za odločitev ni pomembno.

15Glede trditve, da naj bi bilo opravljeno več ur dela, kot jih priznava tožena stranka, pa je pravilno tudi stališče, da je bila tožeča stranka tista, ki bi morala točno navesti, katerih ur naj tožena stranka ne bi upoštevala. Ob ugovoru, da zahtevek ni pravilen in predložitvi dokaza o tem, koliko ur so bili delavci navzoči pri toženi stranki, je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede tega, katere ure so bile nepravilno upoštevane. V nasprotju s stališčem tožeče stranke pa ni sodišče tisto, ki bi moralo po predloženih dokazih iskati ta dejstva, ki niti niso bila substancirano zatrjevana.

16Glede soljenja in posipanja s peskom je C. C., ki je sodeloval tudi pri dogovarjanju, jasno izpovedal, da je v akciji soljenja in posipanja že obsežena tudi vrednost pri tem opravilu porabljenega materiala in delavca, kot trdi tudi tožena stranka in kot izhaja tudi iz izpovedi F. F. (ki je pogodbo sklepala na strani tožene stranke). To je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, zato je pravilen zaključek, da ni podlage, da bi se to še dodatno, ob plačilu za opravljeno akcijo soljenja in posipanja, zaračunavalo toženi stranki.

17Med G. d. o. o. in toženo stranko je bila v sprejeti ponudbi 2 z dne 17. 11. 2017 dogovorjena posebna urna postavka le za nočno delo, zato je pravilen zaključek, da za nedeljsko in praznično delo ni bilo podlage za zvišanje urne postavke. Tudi če je tožena stranka sicer pred tem plačevala tudi za to, pa tega ni bila dolžna in tega od nje zato ni mogoče zahtevati. Če je prej plačevala tudi to, je, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, pač plačala več, kot bi bila dolžna, vsebina pogodbenega dogovora pa se zaradi preplačila še ne spremeni.

18Tožeča stranka tudi navaja, da naj ne bi bila pravilno upoštevana vozila, ki so delo opravljala. Katera vozila so to in kdaj naj bi bilo to napačno upoštevano, pa tožeča stranka ni pojasnila. Ob tako nekonkretiziranih navedbah pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tega samo iskati po predloženih dokazih, ki so namenjeni le dokazovanju oziroma potrjevanju podanih navedb, ki jih ni bilo.

19Tožeča stranka v pritožbi tudi navaja, da naj sodišče prve stopnje ne bi pravilno uporabilo materialnega prava. Ta očitek je povsem splošen, višje sodišče pa ugotavlja, da je bila sklenjena podjemna pogodba, njeno vsebino pa predstavlja sprejeta ponudba 2, kar vse je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

20Izpodbijana sodba je torej pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

21Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi istih določil v zvezi s 155. členom ZPP pa bo morala toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.