UPRS Sodba II U 187/2021-56

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je vodja Oddelka za vzgojo Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig (v nadaljevanju: organ) odločil, da se obsojeno tožnico dne 2. 4. 2021 namesti v poseben strožji režim v okviru zavoda za čas, dokler obstajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas enega meseca (točka 1 izreka). Ugotovil je, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 2 izreka), in da stroški postopka niso nastali (točka 3 izreka).

2V obrazložitvi odločbe organ pojasnjuje, da se tožnica kot obsojenka nahaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig (v nadaljevanju: zavod). Citira določbo 98.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1), ki ureja namestitev obsojencev v poseben strožji režim ter pojasnjuje, da je dne 31. 3. 2021 zavod prejel pismo desetih obsojenk, ki so nameščene na istem traktu kot tožnica, ter zapis dogodka z dne 30. 3. 2021 ene ob obsojenk. V pismu obsojenke navajajo, da se razmere v zavodu zaradi tožnice slabšajo, saj si ta iz dneva v dan več upa. Zavod zato prosijo, naj ukrepa, sicer se bodo prisiljene obrniti na Ministrstvo za pravosodje, saj želijo le v miru prestajati kazen zapora, kar pa skupaj s tožnico ni mogoče. V nadaljevanju pisma obsojenke opisujejo moteča ravnanja tožnice. Navajajo, da ta ne čisti, da provocira, laže in grozi, da jih bo ubila, da se z njo ni mogoče pogovarjati, saj je žaljiva in kriči, ter da nad drugimi obsojenkami izvaja telesno ter verbalno nasilje. Zato prosijo, da se tožnico kot zelo motečo odstrani iz trakta zavoda.

3V zapisu dogodka z dne 30. 3. 2021 ena od obsojenk opisuje dogodek, ki se je zgodil dne 30. 3. 2021, ko naj bi obsojenke nosile mize in stole iz začasnega dnevnega prostora v prostor, v katerem je stala tožnica, ki je obsojenko napadla verbalno in jo s stolom vred potisnila iz dnevnega prostora tako, da se je zaletela vanjo. Ker je tožnica moteča, saj je provokativna, nesramna in nasilna, soobsojenka v pismu navaja, da želi, da zavod zoper tožnico ukrepa. V nadaljevanju obrazložitve organ opisuje vsebino uradnih zaznamkov o razgovorih, ki so bili opravljeni z dvema obsojenkama, ki sta potrdili dogodek z dne 3o. 3. 2021, ki sta mu bili priča.

4V zvezi z dogodkom z dne 30. 3. 2021 so pravosodne policistke s tožnico poskušale opraviti pogovor, vendar komunikacija z njo, kot izhaja iz uradnega zaznamka pravosodne policistke z dne 31. 3. 2021, ni bila mogoča, saj je na vsako vprašanje odgovorila s vprašanjem in posegala v besedo, dogodek pa je zanikala. K pojasnitvi dogodka je bila tožnica pozvana tudi s strani operativne vodje, vendar tožnica na postavljena vprašanja tudi njej ni želela konkretno odgovarjati. Navedla je le, da nikomur ničesar noče, da ne laže in žali, ter da druge obsojenke zavajajo in o njej širijo laži.

5Glede motečega vedenja tožnice so bili med 4. 3. 2021 in 15. 3. 2021 opravljeni pogovori z vsemi obsojenkami, ki bivajo na istem traktu kot tožnica, saj so se soobsojenke nad njenim vedenjem večkrat pritožile tako na pogovorih pri pedagogih kot tudi pri pravosodnih policistih. Na nevzdržne razmere pa so zavod opozorile tudi v pisanju, ki ga je ta prejel dne 8. 3. 2021. Kot navaja organ, so obsojenke zelo podobno opisovale problematiko sobivanja s tožnico: izpostavile so njeno namerno provociranje (npr. loputanje z vrati in ropotanje z natikači v času, ko druge obsojenke počivajo, odpiranje oken v dnevnem prostoru, ki ga nato tožnica zapusti, ne da bi okna zaprla), nesramnost, aroganco, posmehovanje, vdiranje v osebni prostor drugih obsojenk, nadziranje soobsojenk in prisluškuje, vsiljivost itd.

6Na podlagi opisanega organ ugotavlja, da tožnica s svojim neprimernim vedenjem vznemirja in provocira druge obsojenke in jih s tem huje moti. Ker njeno moteče vedenje traja že dlje časa, oziroma se celo stopnjuje, za svetovanje in dobro namerne usmeritve pa ni dostopna, saj sogovornikom ne pusti do besede in jih ne posluša, organ sledi navedbam iz uradnih zaznamkov pravosodnih policistov, operativnih vodij ter nekaterih zapisov strokovnih delavcev. Organ je pri odločanju upošteval tudi to, da nobena od obsojenk tožnici ni stopila v bran, in da so se podobne težave dogajale že v času bivanja tožnice v priporu. Na neprimernost vedenja in odnosa do drugih obsojenk je bila tožnica že večkrat opozorjena, vendar svojega vedenja očitno ni pripravljena spremeniti.

7Glede na navedeno se je organ odločil, da tožnico dne 2. 4. 2021 na podlagi 98.a člena ZIKS-1 namesti v poseben strožji režim. Kot pojasnjuje, je namreč dolžan skladno s prvim odstavkom 41.č člena ZIKS-1 vsem obsojenkam zagotoviti varno in funkcionalno bivanje v zavodu. Glede na osebnostno strukturo in vedenje tožnice v socialnih interakcijah je po njegovem mnenju mogoče pričakovati, da se bo počutje in vedenje tožnice z omejitvijo situacij, ki jo vznemirjajo, umirilo.

8Pritožbo, ki jo je tožnica vložila zoper navedeno odločitev, je Generalni direktor Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: pritožbeni organ), sklicujoč se na ugotovitve prvostopnega organa, kot neutemeljeno zavrnil.

9Zoper izpodbijano odločitev je tožnica dne 8. 7. 2021 vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je bila v poseben strožji režim zavoda nameščena po krivici. Navaja, da jo je to psihično in fizično uničilo, saj je bila v strogem režimu zaprta tri mesece. Opisuje napade, ki jih je deležna v zaporu s strani drugih obsojenk in posledice teh napadov.

10V nadaljnjih vlogah, prejetih dne 21. 9. 2021, 29. 10. 2021, 15. 11. 2021 in 13. 12. 2021, tožnica obširno opisuje ravnanje drugih zapornic, ki jim očita, da nad njo izvajajo nasilje, pred katerim je zaposleni v zavodu niso ustrezno zaščitili. Kot navaja, je bila v času bivanja v strožjem režimu obravnavana nehumano, za kar se vodstvo zavoda ni zmenilo. Glede uradnih zaznamkov, ki se nahajajo v upravnem spisu, pa navaja, da so neverodostojni in nepopolni. Zanika ravnanja, ki se ji očitajo v izpodbijani odločbi in navaja, da so si zgodbo izmislile druge obsojenke, ki zavajajo in prikrivajo resnično dejansko stanje, kar potrjujejo tudi posnetki nadzornih kamer v zavodu.

11V vlogi, prejeti dne 30. 12. 2021, se tožnica sklicuje na listinska dokazila (uradna zaznamka zavoda z dne 31. 3. 2021 ter 1. 4. 2021 ter izpodbijano odločbo) ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da jo spozna za nedolžno. V vlogi meni, da dokazi, na katerih temelji izpodbijana odločba, ne zadostujejo za odločitev in poudarja, da je imela v času, ko je bila pozvana, naj pojasni dogodke, slabšo zmožnost komuniciranja. Ugotavlja, da opis dogodkov v izpodbijani odločbi temelji izključno na navedbah obsojenk ter na zaznamkih pravosodnih policistov in ostalih zaposlenih, in da njihove navedbe ne potrjuje noben materialni dokaz. Dejstvo, da se v postopku ni zagovarjala, pa tudi ne potrjuje resničnosti teh navedb. Odločitev, da se jo namesti v strožji režim, je bila zato po njenem mnenju neupravičena.

12V vlogi, prejeti dne 19. 1. 2022, je tožnica v dokaz svojih trditev predlagala dokument št. 720-1592/2020/35 z dne 31. 3. 2021. Vlogi, prejeti dne 28. 1. 2022, pa je priložila fotokopije uradnih zaznamkov z dne 27. 2. 2021, 30. 3. 2021 in 1. 4. 2021.

13V odgovoru na tožbo toženka prereka navedbe tožnice in se sklicuje na ugotovitve iz izpodbijane odločbe ter poudarja, da očitki o fizičnem napadu soobsojenk na tožnico ter očitki o njeni neustrezni obravnavi in odnosu s strani zaposlenih v zavodu niso predmet tega upravnega spora. V zvezi s temi očitki je tožnica podala pritožbo, ki se obravnava v okviru posebnega pravnega varstva po 85. členu ZIKS-1.

14V vlogi z dne 2. 2. 2022 toženka dodaja, da dokument št. 720-1592/2020/35 z dne 31. 3. 2021, ki se nanaša na dogodek 27. 2. 2021, ni predmet tega upravnega spora, zato meni, da predlagani dokaz v obravnavanem postopku ni pomemben za odločitev. Enakega mnenja je glede uradnih zaznamkov z dne 27. 2. 2021, 30. 3. 2021 ter 1. 4. 2021, ki jih je sodišču posredovala tožnica.

Tožba ni utemeljena.

15Predmet sodne presoje je v obravnavani zadevi odločba, s katero je pooblaščena uradna oseba zavoda za prestajanje kazni zapora na podlagi druge alineje drugega odstavka 98.a člena ZIKS-1 tožnico z 2. 4. 2021 namestila v poseben strožji režim zavoda za prestajanje kazni zapora. Tej odločitvi tožnica v tožbi nasprotuje in zatrjuje, da je bila v poseben strožji režim nameščena neupravičeno, to je v nasprotju z zakonom predpisani pogoji.

16Po drugem odstavku 98.a člena ZIKS-1 direktor zavoda namesti v poseben strožji režim tiste obsojence, ki:

- so izrazito begosumni;

- s svojim vedenjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda;

- so nevarni ter ogrožajo življenje ali zdravje drugih;

- ali so ogroženi, ker jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci.

17Po tretjem odstavku 98.a člena ZIKS-1 se obsojenec namesti v omenjeni režim za čas, ko obstajajo razlogi za takšno namestitev, odločba pa se v primeru razloga za namestitev po drugi alineji drugega odstavka 98.a člena ZIKS-1 izda za obdobje enega meseca, trajanje takšne namestitev pa se po četrtem odstavku citirane določbe zakona lahko podaljšuje še za po en mesec, dokler obstajajo razlogi za takšno namestitev. Če je glede na razlog za določitev strožjega režima to nujno potrebno, se namestitev v poseben strožji režim po devetem odstavku 98.a člena ZIKS-1 izvršuje na način ločenega bivanja in omejevanja stikov z drugimi obsojenci.

18Iz sodne prakse izhaja, da ukrep namestitve obsojenca v poseben strožji režim iz 98.a člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, saj gre za institut varnostne narave, s katerim se zagotavlja varnost obsojencev in delavcev zavoda ter vzdržuje red in mir.¹ Ker ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora ne določata podrobnejših pogojev in kriterijev premeščanja obsojencev v strožji režim, gre po ustaljeni sodni praksi sodišča pri odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča. Pri odločanju je uradna oseba vezana na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 98.a člena ZIKS-1). V primeru, ko je organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri (le), ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.²

19To pomeni, da mora organ v odločbi, s katero namesti obsojenca v strožji režim, izkazati, da je ta s svojim vedenjem (na primer z žalitvami, grožnjami, glasnim izražanjem osebnih zahtev) druge obsojence motil na tak način in s tako intenziteto, da je to resno oziroma huje vplivalo na njihovo življenje v zavodu, kar je z vidika zagotavljanja reda in miru ter varnosti terjalo ukrepanje, in sicer izločitev motečega obsojenca iz socialnega okolja zavoda in njegovo namestitev v poseben strožji režim z ločenim bivanjem in omejevanjem stikov z drugimi obsojenci.³

20Razloge za namestitev tožnice v poseben strožji režim je organ podrobneje navedel v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v kateri se je skliceval na vsebino pisma desetih obsojenk z dne 31. 3. 2021, na zapis dogodka z dne 30. 3. 2021 ene od obsojenk ter na vsebino več uradnih zaznamkov o izjavah drugih obsojenk, ki v zavodu bivajo skupaj s tožnico. V izjavah obsojenke opisujejo tožničin ponavljajoč se in že dalj časa trajajoč vzorec ravnanj (grožnje tožnice drugim obsojenkam – tudi s smrtjo, provociranje, žalitve, kričanje, telesno in verbalno nasilje tožnice...), ki je zanje moteč do te mere, da bivanja s tožnico, kot so navedle, ne vzdržijo več, zaradi česar so izrazile željo, da se tožnico iz zavoda odstrani.

21Iz opisanih ravnanj tožnice tudi po presoji sodišča izhaja, da se je ta s svojim vedenjem v zavodu izkazala za tako motečo za druge obsojenke, da je odločitev organa o njeni začasni izločitvi iz dotedanjega okolja in o njeni namestitvi v prostor s strožjim bivalnim režimom zaradi zagotavljanja reda in miru v zavodu utemeljena. Prepriča predvsem okoliščina, da so se druge obsojenke nad ravnanjem tožnice že dalj časa pritoževale, in da torej ne gre zgolj za enkraten moteč dogodek, ki ga je povzročila tožnica s svojim vedenjem dne 30. 3. 2021, ampak gre za dalj časa trajajoče oziroma ponavljajoče se neprimerno vedenje tožnice že pred tem dogodkom, kot izhaja to iz uradnih zaznamkov o izjavah drugih obsojenk, ki so bili sestavljeni v času od 4. 3. 2021 do 15. 3. 2021.

22Tožnici je bilo pred odločitvijo o namestitvi v strožji režim omogočeno, da poda izjavo o očitkih drugih obsojenk in o svojem videnju dogodka z dne 30. 3. 2021. Ta je tako v izjavi pred organom, kot tudi v tožbi, očitke drugih obsojenk v celoti zanikala in navedla, da so obtožbe drugih obsojenk o njenem motečem vedenju izmišljene, uradni zaznamki, na podlagi katerih je organ sprejel odločitev, pa so po njenem mnenju nepopolni in neverodostojni.

23Navedenih trditev pa tožnici v postopku upravnega spora ni uspelo dokazati in s tem ovreči ugotovitev organa. V tožbi namreč tožnica za svoje trditve ni predlagala nobenega dokaza. Listin, ki jih je v dokaz svojih trditev predložila v svojih kasnejših vlogah (uradni zaznamki z dne 27. 2. 2021, 30. 3. 2021, 31. 3. 2021 in 1. 4. 2021 in dokument št. 720-1592/2020/35 z dne 31. 3. 2021), pa sodišče pri odločanju ni smelo upoštevati, saj je te nove dokaze tožnica predlagala po vložitvi tožbe, torej prepozno, in ni izkazala, da jih ni mogla predložiti že v upravnem postopku. Nove dokaze, ki jih sodišče izvede na glavni obravnavi, lahko namreč tožnik v upravnem sporu po 52. členu ZUS-1 predlaga le v tožbi, pod pogojem, da obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

24Zaradi vprašanja, ki ga je tožnica v vlogi z dne 15. 11. 2021 naslovila na sodišče (to je, do kdaj lahko v zadevi poda svoj zagovor), je sodišče v pozivu z dne 18. 11. 2021 tožnici postavilo rok 8 dni, da sodišču sporoči, ali želi biti v postopku zaslišana kot stranka. Ker je tožnica v vlogi, prejeti dne 13. 12. 2021, odgovorila, da ne želi biti zaslišana, in da želi dejansko stanje zadeve pojasniti zgolj pisno v vlogah, je sodišče štelo, da tožnica v postopku ne predlaga izvedbe dokaza s svojim zaslišanjem.

25Tožnica torej v upravnem sporu svojih trditev, s katerimi je želela ovreči ugotovitve organa, ni z ničemer dokazala. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so navedeni dokazi (pisma drugih obsojenk in uradni zaznamki), ki v zadostni meri utemeljujejo oceno organa o obstoju razlogov za namestitev tožnice v poseben strožji režim zavoda, v verodostojnost in popolnost katerih sodišče ne dvomi. Zato je bilo v obravnavani zadevi po presoji sodišča zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku uporabljeno v obsegu, v katerem je pooblastilo za odločanje dano organu ter na način, ki ustreza namenu, za katerega je prosti preudarek določen, zaradi česar je bilo treba tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti.

26O zadevi je bilo na podlagi določbe 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločeno na seji, saj sta se stranki izvedbi glavne obravnave odpovedali, in sicer toženka v vlogi, prejeti dne 17. 3. 2022, tožnica pa v vlogi, prejeti dne 23. 3. 2022.

-------------------------------

¹ Tako sodba UPRS opr. št. I U 983/2018 z dne 11. 9. 2018, točka 12 obrazložitve ter sodba in sklep UPRS opr. št. I U 1610/2018 z dne 28. 5. 2020, točka 17 obrazložitve.
² Tako sodba UPRS opr. št. I U 983/2018 z dne 11. 9. 2018, točka 11 obrazložitve ter sodba in sklep UPRS opr. št. I U 1610/2018 z dne 28. 5. 2020, točka 16 obrazložitve.
³ Tako sodba in sklep UPRS opr. št. I U 1610/2018 z dne 28. 5. 2020, točka 20 obrazložitve.