VSRS Sodba in sklep VIII Ips 209/2018

I. Revizijski postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke zoper odločitev v I., II. in IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje in se zavrne zahtevek tožeče stranke za delno odpravo odločbe z dne 30. 1. 2017, priznanje dodatka za pomoč in postrežbo v višini 292,11 EUR mesečno za čas od 28. 2. 2016 do 30. 8. 2016 in izplačilo zapadlih neizplačanih zneskov za pomoč in postrežbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2017 dalje do plačila ter povračilo stroškov postopka.

1Prvotni tožnici v tem postopku je bila z odločbo toženke z dne 22. 1. 2010 priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 1. 6. 2009 dalje. Dne 31. 8. 2016 je podala zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb, vendar je toženka z odločbo z dne 19. 10. 2016 njeno zahtevo za priznanje višjega dodatka zavrnila. Organ druge stopnje toženke je z odločbo z dne 30. 1. 2017 ugodil pritožbi tožnice tako, da je odpravil prvostopenjsko odločbo in tožnici priznal dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih opravil od 30. 8. 2016 dalje.

2Prvotna tožnica se tudi s takšno odločitvijo ni strinjala in je 2. 3. 2017 vložila tožbo, s katero je zahtevala priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 292,11 EUR oziroma v skupnem znesku 1.752,66 EUR dodatno še za čas od 28. 2. 2016 do 30. 8. 2016.

3Tožnica je dne 28. 4. 2017 umrla, v spor pa je vstopil njen sin. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom II Ps 406/2017 z dne 21. 7. 2017 ustavilo postopek in se pri tem sklicevalo na določbo 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.), vendar je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi sedanjega tožnika (dediča po že pokojni prvotni tožnici A. A.) in s sklepom Psp 346/2017 z dne 5. 10. 2017 ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, pri čemer se je sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-213/15-13 z dne 28. 9. 2016 in na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločbo toženke z dne 30. 1. 2017 v prvem odstavku II. točke delno odpravilo in nadomestilo z besedilom, da ima pokojna zavarovanka A. A. od 28. 2. 2016 do 27. 4. 2017 pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 292,11 EUR na mesec (I. točka izreka), da mora toženka tožniku izplačati že zapadle in neizplačane zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka), zavrnilo zahtevek za zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2016 do 1. 3. 2017 (III. točka izreka) in naložilo toženki, da tožniku povrne stroške postopka (IV. točka izreka).

4Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je datum 28. 2. 2016 nadomestilo z datumom 1. 3. 2016, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 161/2018 z dne 2. 10. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko v primeru, ko tožnica umre med sodnim postopkom, v katerem je uveljavljala priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, njen dedič v njenem imenu nadaljuje spor in pridobi procesno nasledstvo ter aktivno procesno legitimacijo ne glede na značilnost te pravice in dejstvo, da pokojni ta pravica še ni bila priznana.

6Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila dopuščeno revizijo. Navaja, da ni utemeljeno sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-88/15-9, Up-684/12-32 z dne 15. 10. 2015 in U-I-213/15-13 z dne 28. 9. 2016 ter na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016, ki se nanaša na razloge ustavnosti zakonske ureditve podedljivosti terjatve v zvezi z nepremoženjsko škodo (184. člen Obligacijskega zakonika oziroma predhodno 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). V tej zadevi gre namreč za posebno zakonsko ureditev nepodedljivosti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po določbi 4. člena ZPIZ-2, o kateri že obstaja ustaljena sodna praksa vrhovnega sodišča, iz te pa izhaja, da dediči s smrtjo zavarovanca ne morejo podedovati pravice in s tem aktivne procesne legitimacije. Razlogov iz odločb ustavnega in vrhovnega sodišča glede podedljivosti terjatve za povrnitev nepremoženjske škode ni mogoče uporabiti tudi pri razlagi 4. člena ZPIZ-2, ker gre za dva različna pravna inštituta.

7Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije in uveljavlja povračilo stroškov odgovora.

8Revizija je utemeljena.

9Revizijsko sodišče je s sklepom z dne 18. 6. 2019 prekinilo postopek odločanja o reviziji do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-201/19-10 z dne 12. 5. 2022 odločilo, da prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da se revizijski postopek nadaljuje (156. člen Ustave RS).

10Iz določbe prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 (z naslovom "značilnosti pravic") izhaja, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca. Ustavno sodišče RS v postopku za oceno ustavnosti ni ugotovilo neskladja te določbe z Ustavo, pri čemer je izpostavilo, da ta presoja ne more biti enaka kot presoja protiustavnosti 204. člena ZOR v odločbi U-I-88/15, Up-684/12. Med drugim je poudarilo, da v primerih odločanja o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja šele konstitutivna (oblikovalna) odločba pristojnega organa ustvari pravico stranke oziroma obveznost zavezanca, obveznost toženke, da upravičencu zagotovi pravico, pa nastane z izvršljivostjo odločbe. Odločbe so praviloma izvršljive z dnem vročitve prvostopenjske odločbe stranke, z izjemo pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije in pravice do invalidske pokojnine (182. člen ZPIZ-2). Obrazložilo je tudi, da sta si položaja dedičev pri uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in uveljavljanju nepremoženjske škode enaka, ker gre za osebni pravici, vendar so druge pomembne značilnosti teh pravic neprimerljive. Izpostavilo je javno pravno naravo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, način nastanka te pravice, namen in način financiranja teh pravic in tudi obseg pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri čemer je skrb za dediče zavarovanca izražena na poseben način (glej predvsem 22. do 24. točko obrazložitve).

11Povzeti razlogi odločitve ustavnega sodišča v celoti nasprotujejo nosilnim razlogom izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, ki sta se pri presoji neutemeljeno sklicevali na odločanje Ustavnega sodišča RS o neustavnosti določbe 204. člena ZOR in na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016.

12Temeljno vprašanje v tej zadevi je vprašanje možnosti nadaljevanja postopka z dedičem prvotne tožnice. Smrt stranke namreč privede do procesnega nasledstva, ki pa je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika in dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, pa ne pomeni, da pridejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso prenosljive, ali so vezane na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Pravic iz obveznega zavarovanja v skladu s citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca, kar pa ni primer v tem sporu, saj se vsebina spora nanaša le na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za čas od 28. 2. 2016 (oziroma po izpodbijani sodbi od 1. 3. 2016) do 30. 8. 2016 v konkretno določenem znesku, ki prvotni tožnici z odločbo toženke ni bil priznan.¹ To obenem pomeni, da v trenutku smrti prvotne tožnice ta terjatev ni mogla preiti na dediča in je ugasnila. S tem tudi dedič (sedanji tožnik) ni legitimiran za uveljavljanje dodatnega zneska iz naslova pomoči in postrežbe po pokojni zavarovanki.

13Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženke ugodilo in spremenilo odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z izpodbijanim delom sodbe sodišča prve stopnje v točkah I., II. in IV. izreka, tako da je tudi v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek in zahtevo za povračilo stroškov postopka. Stroške odgovora na revizijo v posledici te odločitev krije tožnik sam.

14Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodišči druge in prve stopnje sta neutemeljeno odločili tudi o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo za čas od 31. 8. 2016 do 27. 4. 2017, saj je bila prvotni tožnici pravica za čas od 31. 8. 2016 dalje z odločbo z dne 30. 1. 2017 že priznana in to ni bil predmet spora. Tožnica v tem sporu ni zahtevala priznanja pravice in izplačila od 31. 8. 2016 dalje, temveč le od 28. 2. 2016 do 30. 8. 2016.