VSRS Sklep I Up 96/2022

Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 92/2022-8 z dne 12. 4. 2022, se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4210-916/2018-11 (09-142-23) z dne 22. 5. 2020. Z navedenim sklepom je prvostopenjski davčni organ kot prepozno zavrgel njegovo pritožbo zoper odmerno odločbo istega organa, št. DT 42010-916/2018-9 z dne 17. 4. 2020, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2014 v znesku 175.313,41 EUR in v plačilo naložena razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v znesku 83.290,97 EUR. Tožnik je hkrati s tožbo vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži učinkovanje izpodbijane odločbe tožene stranke, št. DT 4210-916/2018-9 z dne 17. 4. 2020, oziroma da se zadrži davčna izvršba dohodnine za leto 2014.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe ni akt, ki bi se izvrševal po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato izdaja začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 in odložitev njegove izvršitve ni mogoča. Poleg tega je presodilo, da niso izpolnjeni niti pogoji za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ker je tožnik ni predlagal in v predlogu ni konkretizirano pojasnil zatrjevanega nastanka težko nadomestljive škode.

3Zoper navedeni sklep je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da težko popravljivo škodo, ki mu nastaja zaradi izvrševanja sporne odločbe o odmeri dohodnine, utemeljuje že dejstvo, da mu je bil kot fizični osebi naložen v plačilo visok znesek, in sicer v višini 83.290,97 EUR, kar presega 67 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Splošno znano je torej, da bi pritožnik v primeru takojšnje izterjave ostal brez osnovnih sredstev za preživljanje. Tega mu niti ni treba posebej dokazovati. Če pa je sodišče prve stopnje menilo drugače, bi moralo slediti njegovemu predlogu in na naroku izvesti dokaz z njegovim zaslišanjem. Tako bi lahko sodišču natančneje pojasnil svoje premoženjsko stanje in vpliv takojšnje izvršitve na njegovo preživljanje. Pritožnik dodaja, da se je tega, da bi se lahko s takojšnjo izvršitvijo prizadejala težko popravljiva škoda očitno zavedala tudi toženka, ki je do odločitve drugostopenjskega davčnega organa o pritožbi zoper izpodbijani sklep sama, po uradni dolžnosti, zadržala izvršitev odločbe o odmeri dohodnine. Pritožnik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Vrhovno sodišče sicer lahko pritrdi sodišču prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni mogoče izdati začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijanega akta, saj je predmet izpodbijanja sklep o zavrženju pritožbe, ki kot procesni sklep obveznosti pritožniku ne nalaga in zanj tudi ne ustvarja drugih materialnopravnih posledic. Vendar pa iz spisa jasno izhaja, da pritožnik ni predlagal zadržanja izvršitve sklepa o zavrženju pritožbe z dne 22. 5. 2020, pač pa zadržanje izvršitve odmerne odločbe z dne 17. 4. 2020 in zadržanje davčne izvršbe dohodnine za leto 2014. Zato je najprej treba presoditi, ali lahko sodišče izda začasno odredbo na podlagi tako podanega predloga.

7Pritožnik je želel v davčnem postopku doseči pritožbeni preizkus pravilnosti in zakonitosti davčne odmerne odločbe, zato je tudi vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrgla s sklepom. Ker je pritožnik vložil tožbo zoper navedeni sklep, ostaja navedeno zavrženje pritožbe sporno, posledično pa je sporno tudi pravno razmerje, ki je urejeno z navedeno odmerno odločbo. V primeru, da bi bila tožba utemeljena in izpodbijani sklep odpravljen, bi ostala pritožba pritožnika v davčnem postopku nerešena, s tem pa bi bilo treba o zakonitosti in pravilnosti navedene odmerne odločbe šele dokončno in pravnomočno odločiti v pritožbenem postopku in (morebitnem) upravnem sporu. To sporno razmerje pa je torej mogoče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu urediti z izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Ta določa, da se iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Sodišče ureditveno začasno odredbo tako lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli ter v zvezi s tem izkaže predpisane zakonske pogoje.

8Glede na izrecno podani predlog za izdajo začasne odredbe želi pritožnik doseči prav to, to je ureditev spornega razmerja med strankama do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu in sicer tako, da se zadrži učinkovanje navedene odmerne odločbe tožene stranke z dne 17. 4. 2020, oziroma da se zadrži davčna izvršba dohodnine za leto 2014 (zgoraj, 1. točka obrazložitve). Ob izpolnjevanju pogojev izkazane težko popravljive škode ter ob presoji, da ni bilo kršeno načelo sorazmernosti iz 32. člena ZUS-1, bi sodišče prve stopnje tako začasno odredbo lahko izdalo.

Postopek odločanja o izdaji začasne odredbe

9V upravnem sporu mora torej sodišče na podlagi presoje navedb predlagatelja in navedb drugih strank v sodnem postopku ter z njihove strani predloženih dokazov presoditi, ali je podan zakonski pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, torej ali bi z izvršitvijo akta lahko nastala stranki težko popravljiva škoda.

10V zvezi z odločanjem glede izdaje začasne odredbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da je treba zaradi spremenjenega razmerja med ureditvijo upravnega spora in uporabo pravdnega postopka, ki je sledila spremembi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP),¹ spremeniti določena stališča, ki so bila sprejeta v dosedanji sodni praksi. S tem želi Vrhovno sodišče prispevati k povečanju učinkovitosti sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), saj je možnost izdaje začasne odredbe zaradi zakonske ureditve, ki ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu, nujna za zagotovitev navedene ustavne pravice na tem pravnem področju. Z izdajo začasne odredbe namreč sodišče odloži ali drugače uredi izvrševanje izpodbijane odločitve izvršne veje oblasti do tedaj, ko pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodi, da je navedena odločitev pravilna in zakonita, s tem pa pomembno prispeva k pravni varnosti v razmerju delitve oblasti (2. in 3. člen Ustave).²

11Izhajajoč iz navedenega Vrhovno sodišče poudarja na prvem mestu, da je tudi odločanje o izdaji začasne odredbe po svoji vsebini odločanje o sporu med tožečo in toženo stranko. Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja, ki utemeljuje izdajo začasne odredbe, predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki, saj za to ni zakonske podlage niti v ZPP niti v ZUS-1. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze, njihov obstoj oziroma resničnost pa se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače. Tako je tudi v teh primerih treba šteti neprerekana dejstva za dokazana (214. člen in nasl. ZPP), ob ponujenih dokazih, ki jih ni mogoče šteti za nedovoljene, nepotrebne oziroma neprimerne, pa tudi izvesti ustrezen dokazni postopek. Dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena.³

12Ob navedenem Vrhovno sodišče poudarja, da mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi skladno z zakonom sodišče zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP).⁴ Bistveno je, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Navedeno procesno vodstvo je sodišče dolžno seveda zagotoviti tudi toženi stranki in drugim strankam upravnega spora, ki so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe, saj navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Le na ta način, skladen z načelom odprtega sojenja, je strankam lahko razpoznavno, kdaj so zadostile zahtevam sodišča za to, da lahko le-to opravi meritorno presojo in vsebinsko odloči o (ne)utemeljenosti podanega predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ne more nadalje šteti za skladno z zakonom stališče, da zahteva po skrbni pripravi predloga za izdajo začasne odredbe izključuje navedene dolžnosti sodišča in upravičenja predlagatelja ter drugih strank, ki izhajajo iz ZPP.⁵

13Vrhovno sodišče tudi poudarja, da je instrukcijski rok, ki ga določa peti odstavek 32. člena ZUS-1, predpisan v korist tožeče stranke, predlagatelja začasne odredbe. Zato lahko sodišče zaradi zagotovitve zakonitega postopka navedeni rok vselej prekorači, na primer če je to potrebno zaradi materialnega procesnega vodstva ali drugih okoliščin na strani tožnika (na primer zaradi predlaganja dokazov, kot je zaslišanje priče).

Težko popravljiva škoda v davčnih sporih v smislu 32. člena ZUS-1

14Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje.⁶

15Na podlagi razvoja spoznanj pravne teorije in prakse je navedeni pojem težko popravljive škode na področju davčnega prava opredeliti na novih izhodiščih. Po presoji Vrhovnega sodišča je drugi odstavek 32. člena ZUS-1 treba razlagati tako, da od stranke ni mogoče terjati, da poleg škode, ki neposredno izvira iz izpodbijanega upravnega akta, utemeljuje obstoj nadaljnje (težko popravljive) škode, ki je ZUS-1 ne predvideva kot pogoja za izdajo začasne odredbe. Tako je v davčnih zadevah škoda, ki je upoštevna v smislu navedene zakonske določbe, v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.⁷ Tožnik lahko torej upravičeno predlaga, da se nastanek take škode prepreči z izdajo začasne odredbe, če so za to izpolnjeni drugi zakonski pogoji.

16Težko popravljivost škode, pred katero se varuje z izdajo začasne odredbe, je treba prav tako utemeljevati v vsakem konkretnem primeru. Ob tem je treba izhajati iz dejstva, da zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu, za tožnika težko popravljiva (drugi odstavek 32. člen ZUS-1).⁸ Na davčnem področju je težko popravljivost škode mogoče tako utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (na primer dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Tako lahko za težko popravljivo posledico v smislu zakona šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje (na primer izguba za delo potrebnih sredstev), ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo (na primer bi moral za pridobitev denarnih finančnih sredstev odsvojiti nepremičnine ali drugo premoženje, ki ga ne bi bilo mogoče ponovno pridobiti, ali zgolj z veliko izgubo ali visokimi stroški).⁹ S tem Vrhovno sodišče odstopa od stališča, da je treba materialno škodo vselej šteti za popravljivo, ki se je uporabljalo v dosedanji sodni praksi.¹⁰

17Pojasnjeno pa seveda ne izključuje možnosti, da je nastanek težko popravljivih posledic lahko izkazan le glede izpolnitve dela naložene davčne obveznosti in sicer tistega, ki presega obseg, ki ga je davčni zavezanec sposoben plačati, ne da bi ga zadele posledice, ki bi pomenile težko popravljivost v zgoraj navedenem smislu. V takem primeru je predlogu za izdajo začasne odredbe mogoče ugoditi tudi le delno.

18Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je pri odločanju o začasni odredbi pomembno upoštevati težavnost dokazovanja negativnih dejstev (na primer da tožnik nima denarnih sredstev za poplačilo davka) in da je zato lahko smiselno, da se sodišče opre na razumne splošne okoliščine, o tem, da zelo visoka naložena davčna obveznost za fizično osebo s povprečnim premoženjskim stanjem ob izvršitvi lahko privede do težko popravljive škode za to osebo.¹¹ Vendar pa je skladno z zakonom v vsakem postopku mogoče navedeno sklepanje tudi ovreči, če se ugotovijo konkretne okoliščine tožnika, predlagatelja začasne odredbe, ki dokazujejo nasprotno. K temu lahko bistveno prispeva tožena stranka s svojimi navedbami, saj razpolaga z vrsto podatkov o finančnem oziroma premoženjskem stanju davčnih zavezancev,¹² tako da lahko vselej navaja za odločitev o začasni odredbi upoštevna dejstva in ob tem tudi argumentirano nasprotuje navedenim splošnim sklepanjem (na primer da tožnik v konkretnem primeru razpolaga s premoženjem, ki bistveno presega premoženje povprečne fizične osebe). Če s potrebnimi podatki katera od strank ne razpolaga, pa lahko vselej predlaga, da jih skladno z zakonom pridobi sodišče.

Presoja v konkretnem primeru

19Glede na to, da je v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče sprejelo stališča, s katerimi spreminja sodno prakso, sodišču prve stopnje seveda ni mogoče očitati, da jih pri izpodbijani odločitvi še ni upoštevalo. Vendar pa pravilno in zakonito odločanje o izdaji začasne odredbe terja, da se o pritožnikovem predlogu ponovno odloči v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki bo upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča iz tega sklepa.

20Po presoji Vrhovnega sodišča so ob navedenem tudi sicer utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do tega, zakaj je v konkretnem primeru štelo, da pritožnik ni konkretiziral težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niti po vsebini niti po višini nastanka (17. točka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje). Ob tem, da je napačno opredelilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe kot predlog za zadržanje akta, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje izostala potrebna obrazložitev o pravnih in dejanskih podlagah za sprejeto odločitev tudi v delu, ki se nanaša na izdajo ureditvene začasne odredbe. Pritožnik je kot težko popravljivo škodo, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo odmerne odločbe z dne 17. 4. 2020, navajal, da plačila tako visokega zneska naložene davčne obveznosti ne zmore in da bo zaradi izvršitve odmerne odločbe ostal brez vsakršnih sredstev za preživljanje. Izpodbijani sklep pa nima razlogov o tem, kaj (konkretno) bi moral pritožnik zatrjevati oziroma izkazati, da bi zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu iz navedene zakonske določbe.¹³ Sodišče ni podalo svoje pravne razlage, zakaj zatrjevana škoda ni upoštevna za izdajo začasne odredbe oziroma zakaj je ni štelo za težko popravljivo v smislu subsumpcije pod določbe 32. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem tudi ni opredelilo do dejanskih vidikov zadeve, saj ni povedalo, zakaj je štelo, da predlaganega dokaza o zatrjevani škodi z zaslišanjem tožnika ni bilo treba izvesti (zgoraj, 11. točka obrazložitve). Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje ostaja torej nerazpoznavna tudi Vrhovnemu sodišču, ki se zato ne more opredeliti do njegove pravilnosti in zakonitosti.

21Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, saj izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se skladno z 20. členom ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, kolikor z ZUS-1 ni drugače določeno).

22Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem bo odpravilo pomanjkljivosti glede na navedena stališča Vrhovnega sodišča iz tega sklepa in ponovno odločilo o izdaji začasne odredbe.

23V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali so podani razlogi za izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 skladno s stališči Vrhovnega sodišča iz tega sklepa, torej ali bi v primeru, če predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi bilo ugodeno, pritožniku nastala težko popravljiva škoda in nadalje, ali je njena izdaja skladna z načelom sorazmernosti glede na prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Navedeno odločitev mora sprejeti v postopku, v katerem bo stranki omogočeno tudi materialno procesno vodstvo skladno z zakonom.

24Glede na to, da je Vrhovno sodišče v obravnavni zadevi dodatno opredelilo dejstva oziroma okoliščine, ki so pomembne za odločanje o izdaji začasne odredbe (zgoraj, 12. do 14. točka obrazložitve), mora sodišče pred ponovnim odločanjem strankama omogočiti, da v primernem roku po potrebi dopolnita svoje navedbe in da se zagotovi na tej podlagi ustrezna kontradiktornost postopka.

¹ Po določbi prvega odstavka 122. člena ZPP-E, ki se uporablja od 14. 9. 2017, se namreč v upravnem sporu uporablja ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.
² Na ta način sodišče v upravnem sporu z začasno odredbo z učinkom pravnomočnosti odloči o posebnem vprašanju, ki je ločeno od odločitve o glavni zadevi v upravnem sporu. O izdaji začasne odredbe lahko v okviru upravnega spora sodišče ponovno odloči le, če nastopijo nova, kasnejša dejstva in okoliščine, ki lahko utemeljijo njeno izdajo. Podobno stališče je izraženo tudi v nekaterih odločitvah v pravdnem postopku, glej npr. sklep VSL I Cp 2788/2013 z dne 23. 10. 2013.
³ Pri tem ni izključena niti izvedba dokaza z zaslišanjem priče. Pravila ZUS-1, ki veljajo glede dolžnosti izvedbe glavne obravnave, ne veljajo v postopku odločanja o začasni odredbi, zato je obravnavo treba izvesti le, ko to terja narava samega dokaza.
⁴ Ta določa: „Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.“
⁵ Tako kot je bilo na primer navedeno v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020, 8. točka obrazložitve.
⁶ Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020.
⁷ Tudi Ustavno sodišče v ustaljeni ustavnosodni presoji poudarja varstvo pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave oziroma pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Prvega protokola k EKČP, v katero se z oblastvenimi akti lahko posega samo ob spoštovanju ustavnopravnih garancij in omejitev (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-6/15-23, Up-33/15-32, Up-1003/15-27 z dne 5. 7. 2018, 32. točka obrazložitve).
⁸ Tako Vrhovno sodišče na primer tudi v sklepu I Up 247/2021 z dne 23. 12. 2021.
⁹ Glej sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 174/2018 z dne 17. 10. 2018.
¹⁰ Tako na primer Upravno sodišče v sklepu I U 934/2015 z dne 8. 5. 2015. in III U 8/2017-12 z dne 6. 4. 2017. Da materialna škoda ni vedno popravljiva izhaja tudi iz več odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanašajo predvsem na izvršbo (poseg) v premoženje, ki je posebej varovano (npr. U-I-171/16-9 in Up-793/16-10 z dne 9. 2016 in Up-1298/18-16 z dne 9 5. 2019). Podobno tudi judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), na primer v sodbah v zadevah Rousk proti Švedski, 137. do 142. točka obrazložitve in Zehentner proti Avstriji, 58. do 65. točka obrazložitve o izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika.
¹¹ Nenazadnje tudi varstvo javnega interesa v davčnih zadevah temelji na splošnih okoliščinah te vrste; tako se npr. izpolnitev davčne obveznosti začasno zavaruje vselej, kadar davčna obveznost presega 50.000 EUR (glej 111. člen ZDavP-2).
¹² Glej člen 46. in nasl. ZFU ter člen 39 in nasl. ZDavP-2.
¹³ V taki procesni situaciji bi moralo sodišče prve stopnje, če se je strinjalo s stališči toženke, da predlagateljeve navedbe vsebinsko niso ustrezne (dovolj konkretizirane), pritožniku skladno s 285. členom ZPP zagotoviti materialno procesno vodstvo, da bi lahko ustrezno dopolnil svoje navedbe in za to predložil potrebne dokaze, vendar tega ni storilo.