VSRS Sodba in sklep I Up 94/2022

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3216/2021/10 (1221-02) z dne 3. 2. 2022 (I. točka izreka sodbe in sklepa), s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Zvezni republiki Nemčiji kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2Po presoji sodišča prve stopnje je toženka pravilno ugotovila, da je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013¹ (v nadaljevanju Uredba Dublin III), Nemčija odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj je tožniku izdala kratkoročni vizum za prebivanje. Ob sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018 je zavrnilo tožbeni ugovor, da je toženka z opravo osebnega razgovora prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje. Tudi sicer je bil razgovor namenjen olajšanju postopka določanja odgovorne države članice, saj se je tožnik šele na njem predstavil s pravim imenom, kar šele je toženki omogočilo uspešno poizvedbo v vizumskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju VIS). Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje zavrnilo že iz razloga, ker iz sklepa toženke ne izhaja posledica, ki jo tožnik želi preprečiti (predajo Nemčiji).

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ne strinja se, da se je šele na razgovoru 18. 11. 2021 predstavil s pravim imenom, niti da je bil tega dne opravljeni osebni razgovor namenjen olajšanju postopka določanja odgovorne države članice, saj je bil opravljen vsebinski razgovor v rednem postopku obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito. Zato bi se skladno s prvim odstavkom 17. člena v povezavi z d) točko 2. člena Uredbe Dublin III obravnavanje njegove prošnje moralo nadaljevati v Republiki Sloveniji. Meni tudi, da sklep Vrhovnega sodišča X Ips 283/2017 nima avtomatičnega precedenčnega učinka, kot nepravilne pa napada tudi razloge za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženkin sklep odpravi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi zavrnitvijo začasne odredbe predlaga, naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izvrševanje toženkinega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

K I. točki izreka

6V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katere koli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Za pritožnika ni sporno, da je bila Nemčija določena za odgovorno državo članico za obravnavanje njegove prošnje na podlagi pravilne uporabe omenjenih meril (navedena država članica je tudi že potrdila svojo odgovornost), prav tako ne, da ne obstajajo ovire za predajo v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena iste uredbe. Ne strinja pa se s presojo v izpodbijani sodbi, da Republika Slovenija ni uporabila diskrecijske pravice, da bo sama obravnavala njegovo prošnjo, saj je z njim opravila osebni razgovor iz prve alineje prvega odstavka 46. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

7Stališče, da je Republika Slovenija uporabila možnost iz 17. člena Uredbe Dublin III, ni utemeljeno. Ta uredba sicer v poglavju IV natančno opredeljuje okoliščine, v katerih je mogoče državo članico z odstopanjem od predpisanih meril šteti za odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.² Med drugim je državam članicam dano izrecno pooblastilo za diskrecijsko odločanje v prvem odstavku 17. člena, ki omogoča, da se lahko ne glede na prvi odstavek 3. člena vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe (prvi pododstavek). Država članica, ki se odloči, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v skladu s tem odstavkom, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo (drugi pododstavek).

8Namen navedenega pooblastila je, da se vsaki državi članici omogoči, da se med drugim na podlagi političnih, humanitarnih in praktičnih preudarkov suvereno odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če na podlagi meril zanjo ni odgovorna.³ V ta namen mora država članica določiti okoliščine, v katerih želi uporabiti možnost, ki jo določa diskrecijska klavzula, in se strinjati, da bo sama obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito.⁴

9Iz navedenega izhaja, da je odločitev o uporabi diskrecijske pravice v izključni pristojnosti države, pri čemer se kot okoliščine, ki lahko opravičijo njeno uporabo, kažejo npr. izkazane sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih in primeri, ko bi predaja drugi državi pomenila kršitev človekovih pravic.⁵ V obravnavani zadevi nobena od tovrstnih okoliščin ni bila zatrjevana in ugotovljena, pritožnik pa tudi ne izpodbija stališča prvostopenjskega sodišča, da njegova želja ostati v Sloveniji ne zadošča. Da bi obravnava elementov prošnje za mednarodno zaščito na osebnem razgovoru, ki ga s prosilcem opravi pristojna uradna oseba, bila podlaga za vzpostavitev domneve, da so podane okoliščine za uporabo možnosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, pa glede na prej navedeno nima podlage ne v uredbi ne v določbah ZMZ-1.

10Po obrazloženem torej oprava osebnega razgovora, na katerem se prosilcu postavijo tudi vprašanja, povezana z vsebino njegove prošnje, sama zase ne pomeni odločitve Republike Slovenije o prevzemu odgovornosti za obravnavo prošnje. S tem v zvezi je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na določbo d) točke 2. člena Uredbe Dublin III, ki opredeljuje le pomen pojma „obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“, kadar se uporablja v tej uredbi.⁶ Navedena določba tako ne ustvarja materialnopravnih posledic, za katere se zavzema pritožnik, to je v smislu prevzema odgovornosti Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 17. člena uporabljene uredbe. Sprejem drugačnega stališča bi v konkretnem primeru celo pomenil, da bi Republika Slovenija – kljub temu, da po merilih ne bi bila odgovorna – morala prevzeti odgovornost obravnavanja prošnje, čim bi prosilcu pristojni organ zastavil vprašanja, povezana z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Takšna razlaga pa bi bila v očitnem nasprotju z bistvom diskrecijskega odločanja, katerega splošna značilnost je, da država članica lahko sprejme odgovornost za obravnavo prošnje, ni pa tega dolžna storiti.

11Kot izhaja iz izpodbijanega sodbe in tožbe, je pritožnik v njej navajal, da mu je toženka na začetku osebnega razgovora 18. 11. 2021 postavila natančnejša vprašanja glede opravljene poti. Že to po presoji Vrhovnega sodišča potrjuje oceno prvostopenjskega sodišča, da je bil razgovor namenjen olajšanju postopka določanja odgovorne države članice. Ugotavljanje pritožnikovega gibanja v povezavi z načinom vstopa na ozemlje ene od držav članic je namreč nujno za določanje države članice, odgovorne za obravnavo prošnje na podlagi predpisanih meril, in sicer bodisi na podlagi izdanega vizuma ali dokumenta za bivanje (12. člen Uredbe Dublin III) bodisi na podlagi okoliščine zakonitega ali nezakonitega vstopa na ozemlje države članice (13. do 15. člen iste uredbe).

12Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da toženka na omenjenem razgovoru ni ugotavljala dejstev, ki so pomembna za pravilno določitev odgovorne države članice. Zato tudi če je v drugem delu razgovora pritožnika spraševala o razlogih, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, to ne more spremeniti ugotovitve, da je toženka v konkretnem primeru vodila postopek določanja odgovorne države članice. Temu dodatno pritrjuje tudi okoliščina, ki jo je ugotovila toženka, pritožnik pa v upravnem sporu ne prerekal (kar izhaja iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa), in sicer da se je šele na osebnem razgovoru 18. 11. 2021 prvič predstavil s pravim imenom (po razumevanju pritožbenega sodišča v smislu popolnega imena), kar je dalo toženki po vnosu tega imena v VIS pozitiven rezultat o izdanem nemškem vizumu in s tem podlago za sprejem odločitve. Nenazadnje je toženka prav z odločitvijo, da prošnje ne bo obravnavala, izrazila, da Republika Slovenija v obravnavani zadevi ni uporabila diskrecijske pravice.

13Po obrazloženem in ker druge navedbe niso pomembne za odločitev o pritožbi, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zoper sodbo (I. točko izreka izpodbijane odločbe) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

14Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna, s čimer je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več niti pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.
² Gl. sodbo SEU Bahtiyar Fathi (C-56/17) z dne 4. 10. 2018 C-56/17, tč. 45.
³ Prim. stališče SEU v sodbi Bahtiyar Fathi (C-56/17) z dne 4. 10. 2018, tč. 53.
⁴ Tako SEU v sodbi M.A., S.A., A.Z. (C-661/17) z dne 23. 1. 2019, tč. 59.
⁵ Prim. praktični vodnik Urada EASO o izvajanju Dublinske uredbe III, str. 60, dostopen na spletni povezavi https://euaa.europa.eu/sites/default/files/EASO-Practical-guide-Dublin-III-SL.pdf.
⁶ Skladno s to določbo „obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“ pomeni kakršno koli obravnavo prošnje ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa v skladu z Direktivo 2013/32/EU in Direktivo 2011/95/EU, razen postopkov določanja odgovorne države članice v skladu s to uredbo.