VSM Sodba IV Kp 37741/2014

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.C. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 240,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 21. 4. 2017 obdolženega M.C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačati sodno takso v višini 160,00 EUR ter še po prvem odstavku 94. člena ZKP stroške, povzročene po lastni krivdi v višini 55,49 EUR. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 37741/2014.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z obrazložitvijo, po kateri bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti neposredno zaslišati vse oškodovance, pritožnik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki ni podana. Sodišče v kazenskem postopku zbira in izvaja dokaze po predlogih strank ali po lastni presoji. Če predlogom strank utemeljeno ne sledi ali če samo oceni, da katerega od dokazov ni treba pridobiti in/ali ga izvesti, ničesar ne krši, ampak ravna kot je predvideno v tretjem in petem odstavku 329. členu ZKP. Vse drugo pomeni vezanost sodišča, ki izhajajoč iz zakonsko zapovedane proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in ustavno zapovedane neodvisnosti sodnikov (125. člen Ustave) ni dopustna. Sploh pa bi pritožnik v nadaljevanju moral obrazložiti še, čemu je bilo dejansko stanje zaradi neizvedenega neposrednega zaslišanja oškodovancev, vsaj potencialno nepravilno ugotovljeno ali zakaj konkretno je bila sodba v posledici nezakonita. Tega namreč pritožbeno sodišče, glede na vrsto uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka z lastno presojo ne more nadomestiti.

5Različno od zgornjega, ko je bil prvi pritožbeni razlog prepoznan šele po pritožbeni obrazložitvi, je pritožnik drugi pritožbeni razlog uveljavljal izrecno oziroma neposredno. Po njegovem dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, ker obdolženi po zagovoru ni imel nobenega vpliva na poslovanje družbe in ne na izpolnitev obveznosti. Odtod prizadevanja po pridobitvi dokazov, s katerimi bi bilo potrjeno, da obdolženi ni pošiljal elektronskih sporočil v računovodstvo družbe, o čemer je sicer izpovedovala priča H.T., medtem ko izpovedba priče T.N.Č. za obdolženega dejansko ni bila obremenjujoča. Razen tega je nerazumljivo, da sodišče ni sledilo izpovedbi priče N.K., ki je določno odgovorila, da je bilo za plačilo prispevkov zadolženo računovodstvo družbe. Še zlasti, ker je bila priča finančna direktorica v družbi, in ker so bili virmani fizično odnešeni iz družbe. Končno in najpomembneje pa je, da je bil po nekaterih dejstvih v družbi glavni B.Č., ki je to v izpovedbi na glavni obravnavi priznal, s čemer je obdolženčev zagovor, da je delal po pričinih navodilih, neposredno potrdil.

6S takšno obrazložitvijo pritožnik podaja lastno dokazno oceno, ki po primerjavi z dokazno oceno sodišča prve stopnje ni popolna. Po razumljivih razlogih sodbe je bila vsebina obdolženčevega zagovora prepoznana v vseh njegovih razsežnostih, izpovedbe prič pa niso bile ocenjene samo po tem, kar so odgovorile na posamezna vprašanja, ampak v celoti. S tem je bila dobljena drugačna "slika" od tiste iz pritožbene obrazložitve, v kateri je bilo prezrto že to, da po izpovedbi priče H.T., ta z obdolženim ni komunicirala zgolj po elektronski pošti in sploh, da mu je plačilne liste ter virmane pošiljala neposredno. Pomen nepridobljene elektronske komunikacije, na kar se pritožnik pri zatrjevani nedokazanosti kaznivega dejanja izrecno sklicuje, je s tem ustrezno manjši, če je znova ostalo prezrto, da je bilo mogoče po poizvedovanjih sodišča, vsaj posredno ugotoviti, da sta obdolženi in navedena priča tudi na takšen način komunicirala.

7Enako nepopolna sta v pritožbeni obrazložitvi ocenjeni izpovedbi prič T.N.Č. in B.Č.. Po izpovedbi prve priče ni bilo potrjeno zgolj to, da je bil obdolženi tisti, ki je pošiljal ali prinašal obračune plač, kar je po pravilni oceni sodišča prve stopnje skladno z izpovedbo priče H.T., temveč še, da je bil v razmerju do priče B.Č. glavni in ne obratno. Gre za jedro obdolženčevega zagovora, ki ga je priča N.K. sicer potrdila, vendar se potem njena izpovedba ne sklada z izpovedbo zgoraj omenjenih prič H.T. in T.N.Č., po katerih je jasno, da plač nista samostojno nakazovali. Jasno je tudi, da se zadnje dejstvo prej sklada s pričinim položajem v družbi, kot ga je v pritožbeni obrazložitvi ocenil pritožnik, kot z dejstvom, ki ga je ta priča sama posredovala, pri čemer je še vedno odprto, konkretno po čigavem pooblastilu sta potem takem zgornji dve priči pri nakazovanju plač smeli samostojno delovati. N.K. same sebe v izpovedbi ni omenjala, kot ni omenjala B.Č., po navodilih katerega bi naj, enako kot obdolženi, sama delala. Skratka, če priči H.T. in T.N.Č. nista delovali na lastno pest, kar po njunih izpovedbah nista, in če pri nakazovanju plač nista ravnali po navodilih priče N.K., kar po njeni izpovedbi nista, priča pa v tej zvezi ni delovala po navodilih B.Č., se usmeritev pozornosti na obdolženega, kljub takšni potrjenosti obdolženčevega zagovora z izpovedbo priče N.K., izkaže za logično.

8Drugače je glede izpovedbe priče B.Č., s katero je bil potrjen le neodločilni del obdolženčevega zagovora, medtem ko je priča odločanje o izplačilu plač in prispevkov, kar je jedro očitka obdolženemu, nedvomno zanikala (l. št. 282). Če torej potrditev obdolženčevega zagovora v prvem primeru ni bila učinkovita zaradi neskladnosti z drugimi dokazi, v drugem primeru ni bila učinkovita zaradi neodločilnosti predmeta potrditve, pa je sodišče prve stopnje tudi zato ravnalo pravilno, ko je obdolženčev zagovor zavrnilo.

9Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljani pritožbeni razlog, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in odmeri ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi, ter da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba navedeno odločbo spremeniti tako, da bi bila obdolženemu izrečena še milejša kazenska sankcija oziroma, da bi bila izrečena kazenska sankcija še nižje odmerjena.

10Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženega M.C. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifnih številkah 7112, 7113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica odločitve o pritožbi ter obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.