VSM Sodba IV Kp 15310/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 15310/2020 z dne 23. 12. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu zanj izreklo kazen osem mesecev zapora. V skladu s tretjim odstavkom v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in 48. členom KZ-1 je obdolženemu hkrati izreklo tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila za kategorije AM, B, B1 in G, vse za čas osmih mesecev od pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je ob tem odločilo, da se čas prestan v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, v čas trajanja te kazni ne všteva. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Obdolženec pa je dolžan plačati krivdno povzročene stroške.

2Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi po svojem zagovorniku, in sicer zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki se nanaša na določeno (pravilno: izrečeno) višino osem mesecev zapora. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v delu kazenske sankcije razveljavi in obdolženemu skladno s sodno prakso izreče nižjo kazensko sankcijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik ne konkretizira, te pa tudi niso razvidne iz obrazložitve pritožbe. Zagovornik namreč zgolj navaja vsebino 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer je iz njegovih nadaljnjih navedb, da je izrečena kazen v nasprotju s ciljem kaznovalne politike in veljavno sodno prakso razbrati, da po vsebini graja dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, s čimer pa konkretizaciji pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne more zadostiti. Enako velja tudi za golo navedbo glede „zmotne uporabe materialnega prava“, saj zagovornik niti ne obrazloži, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Po navedenem, ko zagovornikovo zatrjevanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ostaja le na ravni posplošenih navedb, pritožbeno sodišče teh kršitev ni moglo preizkusiti, medtem ko ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), takšnih kršitev ni ugotovilo.

5Nadalje zagovornik izpostavlja, da v izpodbijani sodbi niso opredeljeni odločilni razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje obdolženemu izreklo kazensko sankcijo prostostne kazni. Meni namreč, da pri tem niso bile v zadostni meri upoštevane olajševalne okoliščine, in sicer priznanje krivde, obžalovanje za storjeno kaznivo dejanje, abstinenca od alkohola, skrb za mladoletnega otroka ter dejstvo, da je obdolženi dejanje storil v bistveno zmanjšani prištevnosti.

6Povzetim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je obdolženemu ob pravilnem vrednotenju vseh olajševalnih okoliščin, in sicer podano priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja, abstinenco uživanja alkoholnih pijač, dolžnost skrbeti za mladoletnega otroka ter dejstvo, da je inkriminirano izvršil v milejši obliki krivde (v bistveno zmanjšani prištevnosti), izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno in pravično kazensko sankcijo. S takšno oceno pritožbeno sodišče v celoti soglaša in ji nima ničesar dodati, glede navedb zagovornika pa je le še pripomniti, da slednji s pripisovanjem večjega pomena posameznim okoliščinam, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more uspeti.

7Nadalje zagovornik sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo in navedlo razlogov za zavrnitev prošnje za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni. Pri tem opozarja, da je obdolženi za priznanje krivde praviloma motiviran le, če je deležen milejše kazenske sankcije, kot če krivde ne bi priznal.

8Zagovornik nima prav. Na str. 5 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v zadostnem obsegu pojasnilo, zakaj se je v danem primeru odločilo za izrek kazni zapora. Predstavljeni razlogi za sprejeto odločitev so tehtni in razumljivi, pritožbeno sodišče se z njimi povsem strinja ter jih v zaobid nepotrebnega ponavljanja tudi dosledno povzema in se nanje sklicuje. Pri tem zgolj dodaja, da pritožba povsem nekritično prezre predkaznovanost obdolženega in predhodno storjene prekrške, ki z njegove strani izkazujejo popolno nespoštovanje pravil, veljavnih v cestnem prometu. Obenem pritožba povsem zaobide tudi dejstvo, da je obdolženi inkriminirano dejanje vendar storil v času preizkusne dobe in da je motorno vozilo obravnavanega dne upravljal pod tako visoko stopnjo alkohola, da je vinjenost presegla kar trikratnik dovoljene vrednosti. Medtem ko je v luči pritožbenih navedb povsem izostala okoliščina, da je obdolženi v izkazanem močno vinjenem stanju in brez veljavnega vozniškega dovoljenja inkriminiranega dne sedel v vozilo in ga tudi upravljal, je prvostopno sodišče takšno ravnanje korektno ocenilo kot brezbrižno, še posebej iz razloga, ker je ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja upravljal vozilo kljub temu, da mu je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru Pr 1237/2019 vozniško dovoljenje že dne 3. 12. 2019 začasno odvzeto, vožnja pa prav zaradi nedovoljenega vpliva alkohola prepovedana. Nenazadnje pa, enako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da je obdolženi z inkriminirano vožnjo, poleg svojega, ogrozil življenja kar dveh oseb, ki sta posledično njegovemu pravno nevzdržnemu ravnanju utrpela telesne poškodbe.

9Glede na izpostavljeno, predvsem obdolženčeva predkaznovanost in storitev novega kaznivega dejanja v trajanju preizkusne dobe, tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne dopuščata izreka milejše kazenske sankcije, za kar si neuspešno prizadeva pritožba. Slednja pri tem povsem nekritično prezre pojasnilo prvostopnega sodišča na str. 7 izpodbijane sodbe, da sta bili kazenski sankciji (obdolženemu izrečeni pred Okrajnim sodiščem na Ptuju v zadevi II K 59078/2020 in pred Okrajnim sodiščem v Mariboru v zadevi II K 65064/2019), predmet sodne presoje v okviru možnosti t.i. fakultativnega preklica. V korist obdolženega se sodišče prve stopnje izpostavljenih pogojnih obsodb ni odločilo preklicati, kar je tudi ustrezno utemeljilo. A upoštevaje dejstvo, da v preteklosti izrečene pogojne obsodbe očitno niso dosegle svojega namena, saj obdolženi z izvrševanjem kaznivih dejanj ni prenehal, pa je sodišče prve stopnje zato pravilno sklepalo, da bo v danem primeru izključno nepogojna kazen zapora (v zavodu za prestajanje kazni zapora in ne v obliki prestajanja kazni zapora na odprtem oddelku) glede na ugotovljene in primerno ovrednotene obteževalne okoliščine na obdolženega vplivala toliko vzgojno, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

10Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje glede izrečene kazenske sankcije pa ne morejo omajati niti zagovornikove navedbe o motivaciji obdolženega za priznanje krivde. Stvar vsakega posameznega obdolženca je, ali bo krivdo po obtožbi priznal ali ne, medtem ko so njegovi notranji vzgibi (o milejšem kaznovanju) v tej zvezi povsem irelevantni.

11Po obrazloženem, in ker obdolženi po zagovorniku tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in pravičnost na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Pritožbeno sodišče je obdolženega oprostilo plačila sodne takse iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).