VSRS Sklep II Kp 43549/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani ob preizkusu pripornih razlogov na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da je pri obtoženem A. A. še vedno podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve pravice do osebne svobode iz 19. člena ter prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, je ugotoviti, da zagovornik ne izpodbija presoje pritožbenega sodišča, da je na strani obtoženega A. A. še vedno podan priporni razlog begosumnosti. Pritožba trdi, da je kazenski postopek zoper obtoženca zaključen, zato ni dopustno podaljšanje pripora iz pripornega razloga begosumnosti, ki terja neogibno potrebnost za potek kazenskega postopka. Po stališču pritožnika se je potreba po navzočnosti obtoženca v kazenskem postopku izčrpala z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi oz. najkasneje na dan, ko je bila opravljena seja pritožbenega sodišča.

5Prvi odstavek 20. člena Ustave kot pogoj za odreditev pripora med drugim določa, da je ta neogibno potreben za potek kazenskega postopka. To pomeni, da je iz tega razloga obtoženec lahko priprt do pravnomočnosti sodbe. Pravnomočnost sodbe po določbi prvega odstavka 129. člena ZKP nastopi z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep izdalo na dan seje, ko je odločalo o pritožbah, ki so jih zoper prvostopenjsko sodbo vložili zagovorniki obtožencev in višji državni tožilec. Navedeno pomeni, da ob odločanju o tem, ali je na strani obtoženca še vedno podan priporni razlog, sodba še ni bila pravnomočna.¹ Ob upoštevanju, da ima pritožbeno sodišče po določbi prvega odstavka 392. člena ZKP tudi pooblastilo, da v primeru, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti, ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je nadaljnja navzočnost obtoženca v kazenskem postopku potem, ko je izrečena prvostopenjska sodba, potrebna samo v primeru, če se pritožbeno sodišče odloči opraviti glavno obravnavo. Prav tako ni nujno, da pritožbeno sodišče odločitev sprejme takoj po končani seji, že sprejeto odločitev pa lahko do odprave sodbe sodišča prve stopnje tudi spremeni.

6V 0bravnavani zadevi ob preizkusu pripornih razlogov po opravljeni seji sodišča druge stopnje kazenski postopek zoper obtoženca še ni bil pravnomočno zaključen. Pritožbeno sodišče s tem, ko je presodilo, da so na obtoženčevi strani podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi na prostosti našo državo zapustil, in obtožencu podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti, kar pomeni presojo, da je navzočnost obtoženca za potek kazenskega postopka še vedno neogibno potrebna, ni kršilo določbe prvega odstavka 20. člena Ustave. Zagovornik zatrjuje tudi kršitev 19. člena Ustave, ki določa da sme biti osebna svoboda omejena samo v primerih, ki jih določa zakon, vendar navedene kršitve ne obrazloži, zato je Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

7Ker je izpodbijan sklep pravilen in zakonit ter ustavno skladen, je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno.

¹ Primerjaj tudi sklep II Kpd 48839/2021 z dne 31. 3. 2022