VSL Sodba I Cpg 125/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 20.788,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 16.386,47 EUR od 2. 12. 2016 dalje do plačila in od zneska 4.392,48 EUR od 3. 12. 2016 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta.

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranski intervenientki, ki nanjo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko, ki se ukvarja z detektivsko dejavnostjo, pooblastila za pridobivanje informacij o zlorabah pravice do zadržanosti z dela takrat pri tožeči stranki zaposlenega delavca. Na podlagi opravljene storitve tožene stranke se je tožeča stranka odločila svojemu delavcu podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec je kasneje sprožil delovnopravni spor, v katerem je bilo pravnomočno odločeno, da je bila izredna odpoved nezakonita, tožeča stranka pa je bila dolžna delavcu poplačati dajatve v skupni višini 20.778,95 EUR. V tej zadevi je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala povračilo navedenega zneska iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj naj bi slednja protipravno kršila svoje pogodbene obveznosti iz mandatnega razmerja s tem, ko je zakoniti zastopnik toženke (v nadaljevanju: detektiv) med zaslišanjem pred sodiščem v delovnopravnem sporu o svojih zaznavah izpovedal v diametralnem nasprotju z lastnim poročilom o opravljeni detektivski storitvi (v nadaljevanju: Poročilo) in ustnimi zagotovili, ki jih je v sklopu opravljanja detektivskih storitev podal tožeči stranki. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožeče stranke in je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da pričanje v delovnem sporu ter podajanje pravnih nasvetov glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu nista bili obveznosti tožene stranke, ki bi izhajali iz mandatnega razmerja, prav tako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je detektiv pred delovnopravnim sodiščem izpovedal enako kot je zapisal v Poročilu, na podlagi katerega je tožeča stranka svojemu delavcu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

6Pritožba v okviru očitkov o zmotni uporabi materialnega prava podaja tudi navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pri čemer tožeča stranka nasprotuje dokazni presoji prvostopenjskega sodišča, v skladu s katero je detektiv v delovnopravnem sporu izpovedal v bistvenem enako, kot je zapisal v Poročilu. Drugostopenjsko sodišče pritožbenim navedbam ne sledi in se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je s primerjavo Poročila ter zapisnika o zaslišanju detektiva v delovnopravnem sporu ugotovilo, da je slednji pred sodiščem pričal skladno z vsebino Poročila. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je detektiv s svojim pričanjem popolnoma spremenil svojo vrednostno oceno v Poročilu ugotovljenih dejstev in tako v celoti zrelativiziral vsebino Poročila. Kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, so bila predmet spornega Poročila objektivna dejstva in okoliščine. Detektiv bi v bistvenem nasprotju s Poročilom torej lahko izpovedal zgolj v primeru, če bi v svojem pričanju navajal diametralno nasprotna objektivna dejstva in okoliščine, kot jih je zapisal v Poročilu, česar pa ni storil. Morebitne vrednostne ocene in subjektivne interpretacije ugotovljenih dejstev, ki niso bile predmet Poročila, je pa detektiv o njih izpovedoval na zaslišanju pred delovnim sodiščem, pa ne morejo vplivati na to, da je detektiv vsebino Poročila (objektivna dejstva in okoliščine), čeprav ta očitno ni zadoščala za uspeh tožeče stranke v delovnopravnem sporu, v svojem pričanju potrdil in ni izpovedoval v nasprotju s Poročilom.

7Glede pritožbenih očitkov o zmotni uporabi materialnega prava drugostopenjsko sodišče poudarja, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka toženo stranko skladno z določbami Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1) pooblastila za pridobivanje objektivnih informacij o dejstvih in okoliščinah, kar je tožena stranka tudi storila in tožnici v obliki pisnega Poročila posredovala svoje ugotovitve. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je Poročilo tožene stranke vsebovalo zgolj dejstva, pri čemer so bila slednja v svojem obsegu točna in resnična, čeravno po vsebini očitno niso zadostovala za uspeh tožeče stranke v delovnopravnem sporu. S tem je tožena stranka tudi pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti, izhajajoče iz mandatnega razmerja s tožečo stranko, pri čemer na to dejstvo ne morejo vplivati morebitni ustni neodplačni pravni nasveti tožene stranke, ki niso spadali v okvir izvedenih detektivskih storitev, kakor tudi ne vsebina naknadnega pričanja detektiva v sodnem postopku vezano na opravljeno detektivsko storitev. Tožena stranka s podanim pooblastilom ni bila angažirana za dajanje pravnih nasvetov, niti teh storitev tožena stranka ne more opravljati v sklopu detektivske dejavnosti, katere delovna področja so zakonsko predpisana in regulirana (26. člen ZDD-1). Skladno z navedenim tožeči stranki za morebitne dane pravne nasvete in vsebino pričanja detektiva pred sodiščem ali celo rezultat v delovnopravnem sporu ne more biti poslovno odškodninsko odgovorna, kar je materialnopravno pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče.

8Drugostopenjsko sodišče ob tem dodaja, da bi bila kakršnakoli pogodbena zaveza, ki bi zavezovala k vsebini pričanja v sodnem postopku ali bi pogodbeno stranko zavezovala k zagotavljanju rezultata sodnega spora, tudi v nasprotju s prisilnimi predpisi in z moralnimi načeli, skladno z določbo 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Splošno dolžnost pričanja, obveznega prihoda na sodišče in pričanja po resnici določajo kogentna zakonska določila (229., 238. in 241. člen ZPP), in v kolikor bi detektiv v sodnem postopku neresnično izpovedoval, bi slednje (ob izpolnjenih preostalih odškodninskih predpostavkah) predstavljalo utemeljeno podlago za deliktno odškodninsko odgovornost tožene stranke, pri čemer pa je, kot že pojasnjeno, prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo takšno.

9Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo trditveno podlago s tem, ko je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da pričanje detektiva pred delovnim sodiščem ni bila pogodbena obveznost tožene stranke, česar naj v postopku ne bi zatrjevala nobena od strank, ne drži. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da se detektiv ni zavezal s pogodbo in pooblastilom »dobiti dokaze«, ampak samo izvajati naloge (obveznost prizadevanja), torej sledenje in opazovanje. Z navedenim je tožena stranka sicer posredno, a vseeno z zadostno mero jasnosti, izrazila stališče, da pričanje detektiva pred sodiščem ni bila njena pogodbena obveznost, zato že iz tega razloga ni moč govoriti o prekoračitvi razpravnega načela sodišča prve stopnje. Nadalje pritožbeno sodišče poudarja, da je sodna praksa že zavzela stališče po katerem je o kršitvi razpravnega načela oziroma t.i. sodbi presenečenja mogoče govoriti tedaj, če sodišče opre svojo odločitev na pravno podlago, na katero stranka niti ob zadostni skrbnosti ni mogla računati.¹ Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je bila kršitev pogodbene obveznosti iz mandatnega razmerja, pri čemer je presoja o kršitvi pogodbene obveznosti nedvomno tudi presoja o samem obstoju pogodbene obveznosti. Jasno je, da bi tožeča stranka ob zadostni skrbnosti morala računati, da bo sodišče ugotavljalo, ali je očitana pogodbena kršitev sploh spadala v sfero mandatnega razmerja, sklenjenega med strankama, zaradi česar s tozadevnimi ugovori ne more uspeti.

10V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev določb postopka, s tem, ko se sodišče v sodni odločbi ni posebej vsebinsko opredeljevalo do vseh izvedenih dokazov tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se mora v postopku opredeliti le do tistih dejstev in dokazov, ki so v zadevi bistveni in pravno odločilni, kar v pritožbenih navedbah ugotavlja tudi tožeča stranka sama. Ob tem gre ugotoviti, da se je izpovedba zakonite zastopnice tožeče stranke ter izpovedba priče, na kateri opozarja pritožba, nanašala zgolj na neformalno komunikacijo med pooblaščenimi osebami tožeče stranke in detektivom ter na subjektivne ocene tožeče stranke in brezplačne pravne nasvete detektiva, ki niso spadali v obseg mandatnega razmerja med strankama. Kot že predhodno pojasnjeno, okoliščine o navedenih dejstvih v obravnavani zadevi niso bile v ničemer relevantne in bistvene za končno odločitev, zaradi česar se prvostopenjskemu sodišču do navedenih dokazov ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo kršitev določb postopka. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, glede na načelo uspeha v pravdi sama nosi pritožbene stroške.

¹ VSRS Sodba II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018, VSC Sodba I Cpg 97/2020 z dne 23. 10. 2020.