VSL Sodba II Cpg 171/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v 8 dneh plačati 1.353,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in toženki naložilo, da mora tožnici v roku 8 dni povrniti njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 150,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Podrejeno je predlagala, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7Tožnica v tem sporu vtožuje plačilo zneska po devetih računih (A3 – A11) v skupni višini 1.353,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za opravljene storitve tehničnega pregleda, registracije vozil, podaljšanja veljavnosti prometnih dovoljenj in kontrole tahografov ter omejilnika hitrosti, kar naj bi vse izvedla za toženko na podlagi Okvirnega sporazuma z dne 11. 4. 2011 (A2).

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki že dlje časa poslovno sodelovali na podlagi Okvirnega sporazuma z dne 11. 4. 2011. Na podlagi dokazne ocene izpovedb zakonitega zastopnika toženke ter zaslišanih prič je zaključilo, da so bile sporne storitve naročene v imenu in za račun toženke, da je zakoniti zastopnik toženke A. A. vtoževane račune prejel in jim ni ugovarjal ter da je za dolgovane zneske po vtoževanih računih tožnico zaprosil tudi za odlog plačila. Ker toženka vtoževani terjatvi ni konkretno ugovarjala niti po temelju niti po višini, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da so bile vse storitve, ki so predmet vtoževanih računov, za toženko tudi opravljene.

9Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, svojo odločitev pa oprlo na določilo 5. člena Okvirnega sporazuma¹ ter na določilo 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

10Toženka v pritožbi ne more uspeti s ponavljanem navedb, podanih že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da spornih storitev ni naročila pri tožnici oziroma ni podala izjave, na podlagi katere bi bila dolžna plačati opravljene storitve, niti da tožnica teh storitev ni opravila v korist oziroma za račun toženke, pač pa za fizični osebi A. A. in B. B. Po mnenju pritožnice zato podlago za izvedbo tožničinih storitev ne more predstavljati Okvirni sporazum z dne 11. 4. 2011, saj se ta nanaša na storitve, ki jih je tožnica opravila v korist toženke, ne pa tretjih oseb. S takšnimi navedbami pritožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Vsebina izjave volje strank in vprašanje, ali je bila ta dana, je namreč dejansko vprašanje². Zato je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženka podala tožnici naročilo za opravo spornih storitev v svojem imenu in za svoj račun. V zvezi s to ugotovitvijo pritožnica kakšnega drugega pritožbenega razloga ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in zato tožbenemu zahtevku za plačilo zneskov po vtoževanih računih utemeljeno ugodilo. Glede na zgornje ugotovitve pritožnica drugačne presoje ne more doseči niti s pavšalno pritožbeno navedbo, da so vtoževani računi za toženko sporni tako po temelju kakor tudi po višini ter da jih toženka nima vnesenih v svojih poslovnih knjigah.

11Pritožbeni očitek, da naj bi bil zaradi izostanka pasivne legitimacije toženke tožbeni zahtevek nesklepčen, ni utemeljen. Sklepčnost tožbenega zahtevka se namreč presoja na podlagi navedb v tožbi (primerjaj 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP), na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa se presoja utemeljenost tožbenega zahtevka. Da iz navedb, ki so zatrjevana v tožbi, ne bi izhajala pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zasleduje tožnica, pa pritožnica ni zatrjevala.

12Glede na obrazloženo pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

13Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Ta določa, da bo izvajalec opravljene storitve naročniku zaračunal na podlagi izstavljenega računa s specifikacijo, naročnik pa ga bo poravnal v roku 30 dni po izstavljenem računu na transakcijski račun izvajalca.
² Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča RS Up-232/00 z dne 10. 5. 2001.