VSL Sodba in sklep I Cpg 657/2021

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana odločba v I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana odločba:

- v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo opr. št. VI Pg 1002/2019 z dne 4. 12. 2019;

- v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške zavarovanja v višini 671,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.005,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Uvodno

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 26.606,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Ugodilo je ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju VI Pg 1002/2019 z dne 4. 12. 2019 in sklep razveljavilo, predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka zavarovanja v višini 439,20 EUR (III. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

2Tožena stranka se po lastnih navedbah pritožuje zoper sodbo v II. in IV. točki izreka ter predlaga višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Višje sodišče šteje, da se je toženi stranki zgodila očitna pisna pomota in da se pritožuje zoper I. točko izreka, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, in ne zoper II. točko, s katero je bil razveljavljen sklep o zavarovanju z začasno odredbo.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka in višjemu sodišču predlaga, da sklep v tem delu spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

4Vsaka stranka je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

5Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke zoper sodbo

6Spor se je nanašal na plačilo računa za opravljene storitve špedicije. Tožeča stranka je trdila, da sta s toženo dlje časa poslovno sodelovali, in opisala potek sodelovanja v praksi ter predložila obširno komunikacijo med strankama in listinske dokaze. Tožena stranka je trdila, da ni bila ona naročnica špedicijskih storitev, ampak pošiljatelji blaga. Medsebojna komunikacija naj bi bila namenjena temu, da je kot prevoznik lahko izvedla cestni prevoz kontejnerjev, ki jih je prevzela tožeča stranka.

7Špedicijsko pogodbo Obligacijski zakonik – OZ v 851. členu definira kot pogodbo, s katero se špediter zavezuje, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu na računa naročitelja prevozno pogodbo in druge za to potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo. Primeri poslov in dejanj, ki so predmet špedicijske pogodbe, so: sklenitev prevozne pogodbe, sklenitev skladiščne pogodbe, posli v zvezi s carinjenjem, izdaja in pridobitev prevoznih listin, izbira prevoznika in določitev prevozne poti, strokovno svetovanje.¹ Pri tem seveda ni nujno, da bodo v vsaki špedicijski pogodbi predmet obveznosti vsi našteti primeri. Špedicijske pogodbe običajno sklenejo pošiljatelji stvari, vendar to ni nujno in je lahko stranka špedicijske pogodbe tudi prevoznik sam.²

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodelovanje med strankama potekalo na naslednji način. Tožena stranka je tožeči s priporočeno pošiljko poslala originalni Bill of lading (nakladnico ali B/L), ta ga je ožigosala in odnesla k ladjarju. Ladjar je izdal račun za lokalne stroške, kar je krila tožeča stranka. Tožeča stranka je s toženo sklenila dogovor o višini obračunanega lokalnega stroška za vsakega posameznega ladjarja ter dodatno za tranzitne carinske dokumente (T1), ki jih je pripravljala tožeča stranka. Ladjar je nato predal v luški sistem oznako BZ (brez zadržka), kar je tožeči stranki omogočilo, da je pripravila dokumentacijo za odpremo zabojnika. S tem, ko je tožena stranka pri tožeči preverjala, ali je posamezni kontejner sproščen, je razvidno, da je bila ona naročnica špedicijskih storitev. Sodišče prve stopnje nadalje ni sledilo toženi stranki, da bi komunikacija potekala le zaradi prevoznih storitev, saj ni znala pojasniti, zakaj bi tožena stranka pošiljala tožeči navodila oziroma podatke za pripravo dokumentov T1, podatke o carini ipd., če ona ne bi bila naročnica špediterskih storitev. Vse te podatke ima namreč pošiljatelj, in če bi sam naročal storitve tožeče stranke, bi ji sporočil tudi vse potrebne podatke, kakor tudi poslal nakladnico direktno tožeči stranki in ne preko tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožena stranka prejšnje storitve tožeče stranke sicer plačevala v gotovini, kar izhaja iz predloženih elektronskih sporočil.

9Tožena stranka v sicer nestrukturirani in težko sledljivi pritožbi na več mestih ponavlja, da ni bila ona naročnica špedicijskih storitev. Vendar pri tem zgolj ponavlja trditve, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji in na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeni postopek ni namenjen temu, da višje sodišče ponovi celoten postopek, izveden pred sodiščem prve stopnje, ampak mora biti pritožbena kritika usmerjena zoper prvostopenjsko sodbo.

10Višje sodišče tako ne more slediti pritožbenim očitkom o bistvenih kršitvah določb postopka, ker bi naj sodišče prve stopnje sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno in ni izvedlo nobenih dokazov, kršitvi načela kontradiktornosti in neizvedbi dokazov. Pritožba namreč navaja zgolj abstraktna izhodišča iz sodne prakse, nikjer pa ne navede, katerih dokazov naj sodišče ne bi izvedlo v konkretnem primeru, niti tega, zavrnitve katerih dokazov ni obrazložilo. Očitki o vnaprejšnji dokazni oceni in tem, da sodišče ni izvedlo nobenih dokazov, ne zdržijo nobene resne pravne presoje, saj iz prvostopenjske sodbe povsem jasno izhaja, katere dokaze je sodišče izvedlo, tudi katere je zavrnilo in kako je ocenilo posamezne izvedene dokaze.

11Tožena stranka v nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede posameznih izvedenih dokazov, vendar je pri tem pavšalna. Tako navaja, da so priče na strani tožeče stranke A. B., C. B. in D. B. izpovedovale motivirano in pristransko, ter se sklicuje na izpovedbe prič, ki jih je predlagala sama. S takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti, saj je bilo sodišče prve stopnje tisto, ki je neposredno zaslišalo priče in si samo ustvarilo vtis o verodostojnosti njihovih izpovedb (načelo neposrednosti; 4. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je določenim pričam dalo večjo težo in jih štelo za bolj prepričljive (predvsem 13., 14. in 22. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da bi C. B. bila prisotna na prvem naroku, nato pa zavestno zapustila sodišče in je na drugem naroku izpovedala očitno naučeno. Na prvem naroku za glavno obravnavo (list. št. 180) C. B. sploh ni bila prisotna, kot izhaja iz zapisnika. Prav tako iz zapisnika drugega naroka za glavno obravnavo (list. št. 226), na katerem so bile zaslišane druge priče, ne izhaja, da bi bila C. B. prisotna. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da bi priča E. E. (ki sicer ni povezan z nobeno stranko) izpovedal, da tožena stranka ni bila naročnik špedicijskih storitev. Kaj takšnega iz zapisnika naroka, na katerem je bil zaslišan E. E., preprosto ne izhaja (list. št. 255 in 256).

12Pritožba tudi ne more uspeti z navedbami, da je tožena stranka zavrnila vtoževano fakturo in je ni knjižila. Zavrnitev računa ni v nobeni zvezi z vprašanjem obstoja obveznosti tožene stranke.

13Nazadnje se za neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru pasivne legitimacije. Glede na to, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, je povsem jasno, da je ugovor pasivne legitimacije zavrnilo.

14Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki se ji pridružuje tudi višje sodišče, je zato pravilen zaključek, da je bila tožena stranka naročnik špedicijskih storitev tožeče stranke. Med strankama je torej obstajala ustno sklenjena špedicijska pogodba, po kateri je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila in zato upravičeno terja plačilo.

Glede pritožbe tožeče stranke zoper sklep

15S sklepom z dne 4. 12. 2019 je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in toženi stranki prepovedalo odtujiti ali obremeniti nepremičnino z ID znakom parcela ..., z zaznambo v zemljiški knjigi, zavrnilo pa predlog za izdajo začasne odredbe z nalogom organizacijam za plačilni promet, da odrečejo izplačilo vtoževanega denarnega zneska.

16Z obravnavano odločbo je sodišče prve stopnje (v ponovljenem postopku) odločilo o ugovoru tožene stranke, ki mu je ugodilo, tako da je sklep z dne 4. 12. 2019 v relevantnem delu razveljavilo, predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo. Presodilo je, da ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ: nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo s tem, da bo svoje premoženje oziroma sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njimi razpolagal. Navedbe tožeče stranke glede domnevne nevarnosti so sicer utemeljile strah tožeče stranke glede oteženega uveljavljanja terjatve po pridobitvi pravnomočne sodbe, vendar je to posledica siceršnjega slabega dolžnikovega finančnega stanja in ne subjektivne nevarnosti, ki bi izhajale iz dolžnikovega ravnanja. Nad dolžnikom je bil že prej začet postopek davčne izvršbe s posledično blokado računa in obremenitvijo nepremičnine, dolžnik pa ima tudi slabo bonitetno oceno. Nadalje sodišče prve stopnje ni sledilo očitkom tožeče stranke glede domnevane nevarnosti, da bo zakonita zastopnica tožene stranke sedež podjetja preselila na Slovaško, kjer ima sicer njen mož podjetje, ali da bi zakonca preusmerjala posle s tožene stranke na slovaško družbo.

17Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo navodil Višjega sodišča iz sklepa I Cpg 497/2020 z dne 22. 9. 2020, s katerim je to razveljavilo prvotni sklep sodišča prve stopnje glede ugovora dolžnika. Očita, da je svojo odločitev ponovno oprlo na trditve, ki niso predstavljale zatrjevanega dejstva s strani tožene stranke. Pri tem ne navede konkretno, na katera "nezatrjevana" dejstva je sodišče oprlo svojo odločitev niti katerih napotkov ni upoštevalo, zato s takšnimi navedbami ne more uspeti.

18Nerelevanten je tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo trditve o tem, da naj bi tožena stranka želela preseliti sedež podjetja na Slovaško, saj je tožeča stranka trdila le, da ima tožena stranka namen preseliti dejavnost, kar pa pomeni aktivno ravnanje tožene stranke v smer onemogočanja uveljavljanja terjatve. Pritožba se s tem spušča v pretežno semantične detajle. Sodišče prve stopnje je v delu, kjer zgolj povzema navedbe tožeče stranke (brez opredeljevanja do njih; 28. točka obrazložitve), res navedlo, da naj bi tožena stranka želela preseliti sedež. Nato pa je v 36. točki obrazložitve zaključilo, da ni ugotovilo, da bi zakonca F. G. in H. G. preusmerjala posle tožene stranke na slovaško družbo.

19Bistveni razlog za zavrnitev predloga za zavarovanje z začasno odredbo je bil torej v tem, da tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da bi tožena stranka selila svojo dejavnost iz Slovenije na Slovaško in s tem aktivno onemogočala uveljavljanje terjatve. Te trditve je tožeča stranka temeljila predvsem na govoricah, kot je nenazadnje izpovedala tudi priča D. B., konkretneje pa priče niso izpovedale.

20Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpovedbo F. G. (zakonite zastopnice tožene stranke), glede davčnega dolga do Republike Slovenije in upada poslovanja zaradi COVID pandemije, se sploh ne nanašajo na razloge sodišča prve stopnje, zato se višje sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

21Pritožba navaja, da na aktivno ravnanje tožene stranke v smer onemogočanja izterjave s speljavo poslov na slovaško družbo J. kaže tudi elektronsko sporočilo in račun družbe W. (A514 in A515), na katerih je podpisana F. G.

22Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da ta dejstva z zadostno stopnjo verjetnosti kažejo na to, da obstaja nevarnost speljevanja poslov tožene stranke na slovaško družbo J. Zakonita zastopnica tožene stranke, F. G., je namreč podpisana pod elektronsko sporočilo (A514) v slovaškem jeziku, navedena pa je tudi na računu J., izstavljenem slovenski družbi (A515). Glede na to, da je F. G. v svojem zaslišanju zanikala, da bi imela kakršnokoli funkcijo v družbi J., medtem ko navedeni dokumenti izkazujejo nasprotno, je zato po presoji višjega sodišča zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ. Takšno ravnanje tožene stranke oziroma njene zakonite zastopnice ne pomeni več zgolj slabega finančnega stanja, ampak kaže tudi na aktivno ravnanje, s katerim bi lahko onemogočila kasnejšo izterjavo.

23Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, pri čemer je s to sodno odločbo obstoj terjatve pravnomočno ugotovljen, je višje sodišče sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka izpodbijane odločbe) spremenilo tako, da je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju VI Pg 1002/2019 z dne 4. 12. 2019 (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sklepno

24Na podlagi obrazloženega je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. Drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

25Sprememba prvostopenjskega sklepa terja tudi spremembo stroškovne odločitve (III. točka izreka izpodbijane odločbe). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Vrednost točke je 0,60 EUR. Ker je tožeča stranka uspela s predlogom za zavarovanje, ji mora tožena povrniti stroške postopka zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Tožeča stranka je upravičena do povračila stroškov za predlog za izdajo začasne odredbe – 300 točk (tar. št. 27/2 OT), pritožbo zoper sklep z dne 8. 6. 2020 – 600 točk (tar. št. 27/6 OT), 2% materialne stroške – 18 točk (11. člen OT) in 22% DDV, kar znaša skupno 671,98 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

26Ker je tožeča stranka uspela tudi v tem pritožbenem postopku, ji mora tožena stranka povrniti tudi stroške tega. Upravičena je do povračila stroškov za pritožbo (tar. št. 27/6) OT – 600 točk, odgovora na pritožbo – 750 točk (tar. št. 21/2 OT), 2% materialnih stroškov – 23,5 točk (11. člen OT) in 22% DDV, kar znese skupno 1.005,40 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

¹ V. Kranjc v N. Plavšak, M. Juhart (red.) et. al., Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 643.
² Ibid. str. 642.